V nogometnih tekmah na izpadanje vedno odločajo malenkosti. Prečka, sodniška odločitev, poškodbe, izjemen gol… Kaj si denimo lahko očitajo pri Paris SG ob izpadu proti Chelseaju? Ali pa pri Borussii iz Dortmunda proti Realu? Pokazali niso nič manj od tekmeca, a bodo kljub temu polfinale spremljali iz domačega naslonjača. Toda pri vseh polfinalistih lige prvakov je opazen jasen vzorec – vsi imajo na klopi trenerja, ki je v preteklosti že osvajal evropske lovorike. »Izkušnje igrajo pomembno vlogo, še posebno v tej fazi tekmovanja, a vsi trenerji so do tega prišli z zmagovalno miselnostjo in karizmo. Če ni karizme, pade v vodo tudi vsa taktika,« je prepričan Zlatko Zahović, ki je analiziral trenerske sposobnosti vseh štirih polfinalnih strategov. Hkrati je razkril svojega favorita in najljubšega trenerja. »To je Real Madrid, kot nogometaš pa bi najraje igral za Joseja Mourinha,« je poudaril.
Carlo Ancelotti, Real Madrid:
Med elitno četverico je s 54 leti najstarejši. Ligo prvakov je dvakrat osvojil kot nogometaš in dvakrat kot trener, vse z italijanskim Milanom. Čez italijansko mejo je deloval še pri Chelseaju in Paris SG, sedaj pa je v polfinale prišel z Realom iz Madrida. »Ancelotti je trener, ki se najbolj razlikuje od preostalih treh. Zagotovo je vodja, ampak to vlogo si je priboril z bolj gosposkim vodenjem ekipe. Zna se približati igralcem, s katerimi goji celo prijateljski odnos. Očitno mu uspeva, vendar to v svetu nogometa ni normalno,« je povedal Zahović. Z Ancelottijevim prihodom je okoli kluba manj polemik, kot jih je bilo pred tem z Josejem Mourinhom. »Teoretično je Ancelotti bolj primeren trener za Real, kot je bil Mourinho, toda za Real je dejansko primeren samo tisti, ki nekaj osvoji,« je prepričan športni direktor Maribora. Nekateri Ancelottija primerjajo z Vicentejem del Bosquejem, ki je z Realom osvajal lovorike pred dobrim desetletjem, toda Zahović je pri tem previdnejši. »Del Bosque je bil poseben trener, a predvsem zato, ker je bil nekoč igralec Reala in je poznal vse skrivnosti kluba. Kot tujec tega ne veš,« pravi.
Jose Mourinho, Chelsea:
Od preostalih treh se razlikuje predvsem po tem, da ni imel kariere vrhunskega nogometaša. »Res je edini, ki nima igralskih izkušenj, a je že kot mlad sodeloval z vrhunskimi trenerji in ekipami. Bil je pomočnik Bobbyja Robsona in Louisa van Gaala, deloval pa je pri Portu, Barceloni… Te izkušnje so zlata vredne. Če bi postal trener šele po koncu nogometne kariere, nekje pri 38 letih, nikoli ne bi mogel imeti takšnih trenerskih izkušenj,« je ocenil Zahović. Mourinho je bil dvakrat evropski prvak, po enkrat s Portom in Interjem, uspešen pa je bil tudi v prvem obdobju pri Chelseaju. Težave je imel zgolj pri Realu, kjer mu slačilnica ni slepo sledila. »Ni preprosto voditi španskih nogometašev in klubov. Bil sem tam, zato dobro poznam situacijo. Njegov način vodenja, ki je zame sicer fantastičen, preprosto ni primeren za filozofijo Reala. To je klub, ki ogromno stavi na ugled in v katerem se druži samo visoka družba, kar pa v nogometu in slačilnici redko uspe. Res ima Real največ evropskih naslovov, ampak glede na zmogljivost kluba je to zelo malo,« je poudaril nekdanji slovenski reprezentant.
Josep Guardiola, Bayern München:
Na papirju so Bavarci prvi favoriti, da ubranijo evropski naslov. Guardiola je pred letošnjo sezono deloval samo pri Barceloni, s katero je osvojil vse, kar se da, med drugim dva evropska naslova. Za Barco je igral tudi kot nogometaš, kar je po mnenju Zahovića ključni razlog za pretekle lovorike. »V Barceloni je dosegel vse kot igralec, zato je vedel, kako se gibati po klubskih hodnikih, pa tudi v medijih zna nastopati. Ves ta proces ga pri Bayernu še čaka, čeprav je njegov način vodenja zelo podoben Mourinhovemu, še posebno kadar se ugasnejo vse kamere. Tudi Guardiola ima zelo trdo roko. Kar mi vidimo 90 minut med tekmo, nikakor ni pravi Guardiola,« je razkril Zahović.
Diego Simeone, Atletico Madrid:
Edini od četverice, ki še ni osvojil lige prvakov, a je bil z Atleticom najboljši v evropski ligi in evropskem superpokalu. »Podoben primer kot del Bosque, saj pozna vse skrivnosti Atletica. Ve, kako klub diha in kaj potrebuje, saj je to klub brez energije, brez strasti in brez zmagovalne miselnosti. Simeone ima vse našteto in je proti Barceloni hkrati vodil ekipo in stadion. Sedaj je sprožil energijo, ki jo bo zelo težko premagati,« poudarja Zahović. Ni težko opaziti, da Atletico igra podobno, kot je Simeone kot nogometaš – trdo, osredotočeno, z veliko energije in taktično odlično. »Poleg tega je treba poudariti, da je Simeone tudi kot nogometaš najboljše igral za Atletico. Že tedaj je bil to klub, ki je potreboval takšne igralce. Sedaj pa je svoje trenersko vodenje povsem prilagodil potrebam kluba, kar lahko narediš samo, če si zraven dolga leta.«
