Vsaka zgodovinska doba ima svoj specifični zvok časa. Predmoderni svet je donel v ritmu mogočnih cerkvenih zvonov, ki so se razlegali po dolinah in zbirali skupnost. Industrijska revolucija je rezala zrak z rezkim in predirljivim tuljenjem tovarniške sirene, ki je zaukazala začetek izmene. Dvajseto stoletje pa je na neki način potihnilo v tišje, vendar pa hkrati neprekinjeno tiktakanje mehanske ure na zapestjih poslovnežev in delavcev.
Kaj pa je zvok našega časa? Naš čas je, če pomislimo, pravzaprav nenadno vibriranje v žepu. To je kratek zvočni signal, ping, ki osvetli temno sobo s hladno modro svetlobo zaslona.
V tem zadnjem dejanju naše zgodovine o diktaturi ure se moramo soočiti z njeno absolutno in neusmiljeno zmago. S prehodom v digitalno dobo se je čas namreč osvobodil svojih zadnjih fizičnih in bioloških omejitev. Ura nima več zobnikov, ki bi se lahko zataknili, in nima več kazalcev, ki bi morali prepotovati fizično razdaljo na številčnici. Postala je utripajoča informacija. In z vstopom v svet mikrosekund in nenehne povezanosti smo ljudje, ustvarjalci te tehnologije, dokončno postali prepočasni za svet, ki smo si ga sami zgradili.
Nova dimenzija
Če je Taylor v začetku 20. stoletja človeka povsem razčlovečil s štoparico, s katero je meril sekunde in desetinke sekunde, je sodobni kapitalizem presegel celo meje človeške zaznave. Vstopili smo v temporalno dimenzijo, v kateri človeški možgani preprosto ne morejo več sodelovati.
Najbolj jasen kazalnik tega je sodobni finančni sistem, natančneje visokofrekvenčno trgovanje, po angleško: high-frequency trading. Na globalnih borzah se danes bitke ne bijejo v urah ali minutah, temveč v milisekundah in mikrosekundah (torej v milijoninkah sekunde). Da človek pomežikne, potrebuje približno 300 do 400 milisekund. V tem enem samem biološkem gibu lahko računalniški algoritem na Wall Streetu izvede na tisoče analiz trga, pošlje naročila, kupi in proda delnice ter ustvari milijonski dobiček.
To ni več človeški čas. Zdaj živimo v času, ki ga še bolj jasno določa stroj.
Fizična razdalja med strežniki je postala vprašanje življenja in smrti za finančna podjetja. Ta vlagajo milijarde dolarjev v optične kable naravnost skozi gore, samo da bi prihranila tri milisekunde pri prenosu podatkov med mesti in celinami. V tem nepojmljivo hitrem svetu človek ni več odločevalec. Smo zgolj opazovalci in talci sistemov, ki delujejo s hitrostjo svetlobe. Absurdnost situacije je res popolna. Zgradili smo gospodarstvo, ki je tako hitro, da bi naša neposredna udeležba v njem povzročila njegov takojšen zlom. Zato smo bili iz njega izgnani.
Toda medtem ko so nas algoritmi prehiteli, se je diktatura časa na mikroravni našega vsakdana še bolj zlovešče okrepila. Glavno orodje te nove tiranije ni več ura na steni, temveč, kot smo nakazali, pametni telefon.
V obdobju industrijskega kapitalizma je imela tiranija ure vsaj eno milostno omejitev. Bila je geografsko zamejena. Tovarna je bila fizičen prostor. Ko je ob 17. uri zapiskala sirena, so delavci stopili skozi železna vrata in sistem te ni več mogel doseči. Delovni čas se je končal in začel se je tvoj osebni čas. Med teboj in tvojim delodajalcem je zeval nepremostljiv prepad tišine, vsaj vse do naslednjega jutra.
Zabrisane ločnice
Pametni telefon pa je to sveto mejo do temeljev porušil. Z elektronsko pošto, aplikacijami za komuniciranje, kot sta slack in teams, in nenehno povezljivostjo smo tovarno prenesli v svoje žepe. In ker jo nosimo s seboj, smo vedno v njej. Biti »na voljo« je postalo privzeto stanje sodobnega človeka. Koncept konca izmene je postal ostanek preteklosti. Ko ob 21.30, medtem ko v postelji berete knjigo, telefon zavibrira in na zaslonu zasveti ime vašega šefa, se tisti stari industrijski mehanizem nadzora aktivira, vendar tokrat znotraj vaše spalnice.
Zabrisali smo torej vse ločnice. Ni več časa za delo in časa za počitek. Obstaja samo še enoten, homogen in neskončen čas, 24 ur na dan, sedem dni v tednu, v katerem smo nenehno podvrženi oceni naše odzivnosti.
Filozofinja in sociologinja Judy Wajcman je v svojih raziskavah o sociologiji časa našla protislovje. Tehnologija naj bi nam čas prihranila (pomislimo na hitre avtomobile, pralne stroje, e-pošto), toda rezultat je prej občutek, da ga imamo manj kot kadar koli. Zakaj? Ker prihranjenega časa ne namenimo brezdelju, temveč ga takoj zapolnimo z novo produkcijo. Zmožnost, da naredimo več stvari hkrati, je preprosto dvignila normo, kaj se od nas pričakuje.
V tem neskončnem digitalnem pretoku se je moral sistem prej ali slej zaleteti v zadnjo veliko trdnjavo človeškega odpora. To je naša biologija. Natančneje, spanec.
Ameriški umetnostni zgodovinar in esejist Jonathan Crary v knjigi 24/7: Pozni kapitalizem in konec spanca diagnosticira to zadnjo bitko. Za globalni digitalni trg je človeški spanec neznosna anomalija. Spanec je neracionalen, neproduktiven in ga ni mogoče komodificirati (čeprav industrija pametnih vzmetnic in aplikacij za sledenje spancu poskuša storiti prav to). Strežniki Amazona in Netflixa ne spijo, trgi v Tokiu ne spijo, ko London počiva, in naši pametni telefoni so vedno budni.
Človek, ki spi, je človek, ki ne konzumira in ne producira. Zato je sistem ustvaril okolje, v katerem je spanec obravnavan kot šibkost, kot nujno zlo, ki ga je treba minimizirati, tudi s kofeinom. Od vseh živih bitij na planetu so ljudje edini, ki so prostovoljno začeli spati manj, kot zahteva njihovo telo, zgolj zato, da bi ustregli abstraktnim zahtevam ure in produktivnosti.
Noč, nekoč sveti čas tišine, umika, teme in misterija, je bila ukinjena. Zamenjala jo je umetno osvetljena polbudnost nenehnega drsenja po zaslonih, kjer nas algoritmi zadržujejo v stanju stalne pripravljenosti.
Obrnjena hierarhija
Ko se ozremo nazaj na celotno pot – od vaškega poldneva, ki je sledil dolžini sončne sence, prek nasilne mreže železniškega časa in tayloristične štoparice v tovarnah, pa vse do današnjega digitalnega panoptikuma – se izlušči globoka resnica človeškega obstoja, ki je nekolikanj ironična.
Uro smo izumili, da bi obvladali in razumeli naravo. Izumili smo jo kot orodje, ki naj bi nam pomagalo navigirati skozi svet in koordinirati naša življenja. Toda v tistem usodnem trenutku v 19. stoletju, ko smo čas izenačili z vrednostjo, s preživetjem in z mezdo, se je hierarhija obrnila na glavo. Ni več človek tisti, ki uporablja uro, temveč je ura tista, ki uporablja človeka.
Henry David Thoreau je sredi 19. stoletja, ob prvem srhu industrijske revolucije, preroško zapisal: »Ljudje smo postali orodja naših lastnih orodij.« In res, ko danes panično preverjamo svoje pametne ure, ki nam merijo srčni utrip, preštevajo naše korake in nas opozarjajo, da že predolgo sedimo, ko nas oblije hladen pot, če po nesreči zamudimo na spletni sestanek za tri minute, ko občutimo krivdo, če v nedeljo popoldne uro ali dve zgolj strmimo v nebo … – takrat dokazujemo zvestobo našemu gospodarju.
Uspelo nam je ukrotiti čas, da, vendar je bila cena naša lastna svoboda. Diktatura ure je edina absolutna tiranija na planetu, ki je ne opazimo, ker smo jo vzljubili in ker smo prepričani, da brez njenih okovov ne bi več znali hoditi.
Morda je edino in najbolj radikalno uporništvo, ki nam je v tem digitalnem stoletju še preostalo, to, da se občasno preprosto, no, izgubimo v času. Da si dovolimo, brez kakršne koli slabe vesti, biti nekoristni. Kajti samo v trenutku, ko se mehanizem ustavi, ko zaslon ugasne in se ponovno zavemo lastnega diha, se za kratek, ukraden hip spet spomnimo, kdo smo bili, preden smo začeli šteti sekunde.
