Predstavljajte si svet, v katerem je nemogoče zamujati. Ne zato, ker bi bili ljudje v njem tako izjemno točni, temveč zato, ker pojem »zamujanja«, kot ga razumemo danes, preprosto ne obstaja. Predstavljajte si še družbo, v kateri vprašanje »Koliko je ura?« nima smisla, saj ura ni absolutna številka na kakšnem digitalnem ali analognem zaslonu, temveč občutek toplote na koži, dolžina sence lipe sredi mesta ali morda ritem lastnega dihanja.
Danes smo na čas priklenjeni z nevidnimi okovi, če smo iskreni. Merilnike časa nosimo na zapestjih, žarijo nam iz žepov in nas tiho opazujejo z vogalov računalniških zaslonov. Postali smo civilizacija, ki čas porablja, zapravlja, varčuje in ga investira. Toda ta tiranija sekunde, ta neizprosen diktat, ki odmerja našo produktivnost in našo vrednost, je v zgodovini človeštva zgolj anomalija, ki ne sega kam daleč v preteklost, temveč se je med nas prikradla pred nedavnim. Večino našega obstoja na tem planetu smo namreč živeli v povsem drugačni časovni resničnosti. Živeli smo v svetu, če tako rečemo, fluidnosti, kjer je bil čas mehak, zelo lokalen, omejen in globoko človeški.
Sužnji tiktakanja
Da bi razumeli, kako smo postali sužnji tiktakanja, se moramo najprej vrniti v čas pred njim, v dobo, ko je imelo vsako mesto – in vsaka vas – svoj edinstven poldan.
Pred vzponom industrijskega kapitalizma se čas ni meril, temveč so ga živeli. Znameniti francoski zgodovinar Jacques Le Goff je v svojih analizah srednjega veka dobro ubesedil to dvojnost, ko je pisal o »času cerkve« in »času trgovcev«. V predmodernem svetu je bil čas izključno v domeni boga in narave. Ljudje ga niso imeli v lasti, zato ga tudi niso mogli prodajati.
Dnevi se niso delili na štiriindvajset enako dolgih ur. Namesto tega so bili razpeti med svitom in mrakom. Pozimi, ko je bilo sonca malo, so bili delovni dnevi kratki, noči pa dolge, kar je narekovalo naraven umik vase, počitek in upočasnitev. Človeška biologija in družbeni ritem sta bila popolnoma sinhronizirana s planetarnim gibanjem. Ure (če sploh lahko uporabimo to besedo) so bile elastične, včasih dolge, drugič kratke. Poletna ura je bila preprosto daljša od zimske.
V tem svetu je bila edina referenčna točka vaška cerkev. Zvon na njej ni oznanjal nekakšnih abstraktnih minut, temveč je klical k molitvi – jutranjice, večernice in tako naprej. Bil je zvočni kompas, po katerem se je ravnal dan, vendar je dopuščal ogromno svobodnega prostora. Zvon je pomenil, da je čas za premor, za kosilo, za hvaležnost, ne pa da je treba v naslednjih treh minutah oddati poročilo. Kot je ugotavljal francoski filozof Henri Bergson, ljudje niso doživljali časa kot matematičnega zaporedja točk na premici, temveč kot trajanje (la durée), kot neprekinjen, organski tok zavesti in dogodkov, ki ga ni mogoče razkosati z nožem matematike.
Druga ključna razlika predmodernega sveta je bila v tem, kako so ljudje razumeli delo. Britanski zgodovinar E. P. Thompson je v svojem prelomnem eseju o času in delovni disciplini pokazal, da je predindustrijska družba delovala na podlagi »časa opravil« (task-orientation).
Čas življenja in praznovanj
To pomeni, da čas ni bil abstraktna mera, temveč je bil neločljivo povezan s konkretno nalogo. Če bi kmeta v 18. stoletju vprašali, kako dolgo traja določena pot, vam ne bi odgovoril »štirideset minut«. Odgovoril bi vam: »Tako dolgo, kot traja, da zmolim tri zdravamarije.« Ali pa: »Toliko, da se skuha lonec prosa.« Delo se je končalo, ko je bila pšenica požeta ali ko so bile ovce postrižene. Ko je bilo opravilo končano, se je ustavilo. Čas med opravili pa je bil čas življenja, praznovanj, dolgih pogovorov in neprekinjenega obstoja.
Z vidika današnjega menedžerja bi se takšen ritem zdel kaotičen, neučinkovit, celo len. Ljudje so delali intenzivno, ko je to zahtevala narava (na primer med žetvijo), nato pa so sledili tedni relativnega mirovanja. Ni bilo osemurnega delovnika. Ni bilo razlike med »delovnim časom« in »prostim časom«, saj ta črno-bela delitev preprosto ni obstajala. Življenje je bilo eno samo, v resnici nedeljivo tkivo.
Potem pa se je začela zgodovina merjenja ugrezati v človeško psiho. Mehanske ure so resda obstajale že od 14. stoletja, vendar so bile sprva zgolj drage igrače za aristokracijo ali pa mogočni javni spomeniki, nameščeni na mestnih hišah, ki so imeli običajno samo en kazalec, in sicer urnega. Minuta je bila takrat še vedno premajhna, preveč nepomembna enota, da bi si zaslužila pozornost. Kaj bi mlinar ali kovač sploh počel z informacijo o tem, katera minuta teče?
Morda najbolj poetičen, četudi hkrati najbolj otipljiv dokaz te izgubljene svobode je koncept lokalnega časa. Ker se je čas ravnal po soncu, je bil vezan na prostor.
Poldan je bil tisti trenutek, ko je bilo sonce na nebu najvišje. Ker pa je Zemlja okrogla in se vrti, je sonce doseglo zenit v različnih mestih ob različnih trenutkih. To je pomenilo, da če ste v 18. stoletju stali v Ljubljani, je bil vaš čas za nekaj minut drugačen kot čas v Trstu ali Gradcu. V Parizu je bil poldan približno deset minut za tistim v Strasbourgu.
Logistična nočna mora
Sodobnemu umu se to zdi kot logistična nočna mora. Kako so se ljudje sploh lahko dogovorili za srečanja? Kako je delovala država? Odgovor je preprost. Hitrost življenja in potovanj je bila tako počasna, da te razlike niso bile pomembne. Če ste potovali s konjsko vprego ali peš iz enega mesta v drugo, je potovanje trajalo več dni. Ko ste prispeli na cilj, ste preprosto pogledali na lokalno sončno uro na cerkvenem zvoniku in nastavili svojo žepno uro (če ste bili dovolj bogati, da ste jo imeli) na lokalni čas mesta. Čas se je spreminjal skupaj z vami. Bil je vaš sopotnik v prostoru, ne pa neviden gospodar, ki bi z bičem vihtel nad vašo glavo ne glede na to, kje na planetu trenutno ste.
Vsako mesto je imelo tudi svojo identiteto, ki pa ni bila zgolj arhitekturna ali kulturna, temveč tudi časovna. Biti v Mariboru je pomenilo živeti v mariborskem času. Čas ni bil univerzalna, hladna mreža, vržena čez celoten planet. Bil je lokalna obrt.
Toda v tem idiličnem, fluidnem svetu, kot smo rekli, je že raslo seme njegovega uničenja. Zgodnji kapitalizem in prvi obrati manufaktur so počasi začeli uvajati idejo, da je čas mogoče kupiti. Trgovci in zgodnji bankirji, tisti Le Goffovi nosilci »časa trgovcev«, so spoznali, da čas, preživet na ladji ali v čakanju na poplačilo dolga, stane. Čas se je počasi začel sekularizirati. Odvzet je bil bogu in bil postavljen na trg.
Kljub temu je bil odpor proti mehanskemu merjenju časa na začetku ogromen. Ljudje niso želeli, da jim ritem narekuje stroj. Zavedali so se, nezavedno in globoko, da podreditev stroju pomeni izgubo dela lastne človečnosti. Ohraniti pravico do tega, da delaš, prenehaš delati in spiš po nareku lastnega telesa, je bila oblika svobode, ki se ji niso želeli zlahka odreči.
Toda tiran, ki bo to fluidnost sonca in sence dokončno zbrisal z obličja Zemlje, se ni rodil v urarskih delavnicah Švice. Rodil se je v premogovnikih in jeklarnah Anglije. Bil je velik, hrupen in je dihal črn dim.
Dokler so se ljudje premikali s hitrostjo konja, je bil lokalni čas poetičen. Ko pa bo v zgodbo vstopil parni stroj in bo železniški tir prvič presekal pokrajino z nepojmljivo hitrostjo, bo lokalni čas postal smrtonosen. In človeštvo bo – v imenu napredka in varnosti – prisiljeno skleniti Faustovo pogodbo, zaradi katere še danes panično pogledujemo na telefone in zapestja.
