Če je bil predmoderni čas poetičen in vezan na počasno drsenje sonca prek nebesnega svoda, je bil njegov rabelj, ki ga je končal, glasen, surov in neizprosen. Ko se je v zgodnjem 19. stoletju po evropski in ameriški celini prvič zakadil parni stroj na tračnicah, je človek odločno premagal geografske razdalje, toda njegov največji in najtrajnejši dosežek je bil uničenje mehkega časa, ki so ga določali lokalno in smo ga spoznali v prejšnjem delu.
Da bi železnica sploh lahko delovala, je morala namreč izumiti povsem novo vrsto časa. Takega, ki ni bil več odvisen zgolj od narave, temveč predvsem od stroja. Toda tak čas ni več služil človeku, temveč predvsem voznemu redu. Prehod od naravnega k standardiziranemu merjenju minut in sekund pa tudi ni bil samo tehnična prilagoditev. Če se poskusimo postaviti v tisti čas, bi rekli, da je bil to bržkone izrazito globok civilizacijski šok in prva velika zmaga tehnologije nad biologijo.
Prva redna proga
Ko so torej v Veliki Britaniji leta 1830 odprli prvo redno potniško železniško progo med Liverpoolom in Manchestrom, so ljudje doživeli spremembo, ki jo je nemški pesnik Heinrich Heine opisal kot smrt prostora. Zdelo se je, da so se mesta nenadoma približala drugo drugemu. Kar je prej zahtevalo tridnevno naporno potovanje s kočijo, je zdaj minilo v nekaj urah. Toda ta neverjetna hitrost je, če gledamo z vidika našega pisanja, s seboj prinesla nepredviden problem – med seboj so trčili različni lokalni časi.
Takrat je imelo vsako mesto svoj poldan. Razlika v lokalnem času med Londonom in Bristolom je znašala denimo približno deset minut. V Združenih državah Amerike, ki so se raztezale čez ogromno celino, so bile te razlike še bolj kaotične. Ko je bila v Bostonu ura 12.00, je bila v New Yorku 11.48, v Washingtonu pa 11.36.
Dokler so ljudje potovali peš, to ni bilo pomembno. Ko pa po istih tirih v nasprotnih smereh drvita vlaka s hitrostjo, ki je bila za tisti čas nepredstavljiva, postane vprašanje, kako natančno neka ura meri čas, vprašanje življenja in smrti. Železniška podjetja so poskušala tiskati vozne rede, vendar bi bili ti neuporabni, če bi se vsako postajališče ravnalo po svojih lokalnih cerkvenih zvonovih. Strojniki so morali sprva nenehno preračunavati čas med mesti, kar je vodilo v tragične nesreče. Ena najhujših se je zgodila avgusta 1853 v Novi Angliji, ko sta čelno trčila vlaka izključno zato, ker sta imela sprevodnika na svojih žepnih urah nastavljen različen lokalni čas.
Torej je hitro postalo jasno, da vlak ne more varno voziti skozi prostor, če ta prostor nima enotnega časa.
V Veliki Britaniji so problem rešili s potezo brez primere v človeški zgodovini. Novembra 1840 je britansko železniško podjetje Great Western Railway preprosto ukinilo lokalni čas na svojih postajah in vsililo tako imenovani železniški čas (angleško so mu rekli »railway time«), ki je bil izenačen s časom observatorija v Greenwichu (od tod izraz »Greenwich mean time«, ki ga na današnjih računalnikih pogosto vidimo kot kratico GMT).
To je bil revolucionarni trenutek. Prvič je bila ura določena centralizirano in umetno vsiljena od zunaj. Toda ljudje se seveda niso predali brez boja. Nastal je kulturni razkorak. Železnica je zahtevala greenwiški čas, mesta pa so trmoglavo vztrajala pri svojem sončnem času.
Nenavadni predmeti
Ta upor se je med drugim kazal v nenavadnih predmetih, ki so jih izdelovali tisti čas. V številnih britanskih mestih so na železniških postajah in mestnih hišah namestili ure z dvema minutnima kazalcema. En kazalec (običajno črn) je kazal lokalni čas mesta, drugi (običajno rdeč) pa železniški čas, ki je bil v bistvu londonski čas. Ljudje so živeli v dveh časovnih dimenzijah hkrati. V mestu so trgovali in obiskovali gostilne po lokalnem času, ko pa so prestopili prag železniške postaje, so morali preklopiti na abstraktni nacionalni čas. Sodišča in lokalna gostišča so vztrajala pri soncu. Lokalni pub v Bristolu se je, kot je veleval zakon, zaprl ob 23. uri po bristolskem času, kar je pomenilo, da so pivci pridobili deset minut v primerjavi s tistimi v Londonu.
Toda železnica je bila močnejša. Navsezadnje je bila simbol napredka, kapitala in državne moči. Do leta 1855 (torej, če preračunamo, po 15 letih) je večina britanskih javnih ur popustila in se uskladila z Greenwichem. Sonce je bilo uradno premagano. Čas pa ni bil več tisto, kar je narekovala narava, ampak tisto, kar je velel vozni red.
Kar se je zgodilo na britanskem otoku, se je moralo neizbežno zgoditi po vsem svetu. Gonilna sila te globalizacije časa je bil Sandford Fleming, kanadski inženir in vizionar, ki je obvladoval gradnjo transcelinske železnice. Potem ko je leta 1876 zamudil vlak na Irskem zaradi zmede na voznem redu, je predlagal rešitev, ki je bila hkrati genialna in grozljivo abstraktna. Planet moramo razrezati na 24 enakih kosov.
Njegova ideja je vrhunec doživela oktobra 1884 na mednarodni poldnevniški konferenci v Washingtonu. Na povabilo ameriške vlade so se zbrali delegati iz 25 držav. Njihova naloga je bila zelo pomembna. Vzpostaviti so morali nov svetovni red merjenja časa.
Odločili so se, da bodo površino Zemlje res prekrili z nevidno matematično mrežo. Potrdili so 24 časovnih pasov, vsak naj bi bil širok natanko 15 stopinj zemljepisne dolžine, kar ustreza eni uri rotacije Zemlje. Manjkal je samo še odgovor na vprašanje, kje bo ničla. Kje se torej začne čas celega človeštva?
Tu ni šlo za znanost, temveč za surovo imperialno moč. Čeprav so si Francozi obupno prizadevali, da bi izhodiščni poldnevnik potekal skozi Pariz (njihov delegat je protestiral do zadnjega diha in Francija je pariški poldnevnik za notranjo uporabo obdržala še vse do leta 1911), je bil rezultat vnaprej znan. Britanski imperij je takrat obvladoval oceane, svetovno trgovino in levji delež železnic. Greenwich, predmestje Londona, je postal popek sveta. Ničelni poldnevnik, središče časa.
Mentalni premik
S to odločitvijo se je zgodil eden največjih mentalnih premikov v zgodovini. Čas je bil popolnoma ločen od človeške izkušnje prostora.
Standardni časovni pasovi so čista abstrakcija. So geometrijski konstrukt, izumljen v pisarnah in na konferencah, nato pa na silo potegnjen skozi gorske verige, reke, vasi in mesta. V eni sami potezi peresa so milijoni ljudi ugotovili, da njihov poldan nima več nobene zveze s soncem na najvišji točki neba.
Če živite na zahodnem robu širokega časovnega pasu (kot na primer v španski Galiciji danes), se lahko zgodi, da sonce doseže najvišjo točko na nebu šele ob 13.30 ali celo ob 14.00, pa vendar vas ura na steni prepričuje, da je poldne že zdavnaj mimo.
Ljudje smo se v vsem tem času naučili preglasiti svoje čute in verjeti stroju.
Železnica nas je ujela v mrežo. Čas, ki je bil nekoč mehak, oseben in lokalen, je postal tog, železen, univerzalen. Toda to je bil šele prvi korak dnove iktature. Železnica je čas standardizirala, da bi bolje in po svoji meri organizirala prostor. Čakal pa nas je še hujši gospodar, tisti, ki ne bo želel nadzirati samo naših potovanj, temveč vsak posamezen gib našega telesa. Ko je bil namreč čas enkrat standardiziran, ga je bilo mogoče izmeriti do minute natančno. In ko ga je mogoče izmeriti, ga je mogoče zaračunati.
Z železniških postaj se je ta natančna ura čez noč preselila tja, kjer je človeka v resnici najbolj zabolelo. Parni stroj je neizbežno povezan s pospeškom v industrijskem razvoju, tako da je ta standardizirani čas z vsemi koleščki in tiktakanjem hitro vdrl skozi vrata tovarn. Zvonik je poslej zvonil v prazno, prišel je čas tovarniške sirene.
