Kar se tiče pop glasbe, so bili in ostajajo na zahodnem trgu izmed predstavnikov republik nekdanje Jugoslavije zaznavno najuspešnejši Hrvati. Ne nazadnje je bila v Zagrebu leta 1926 ustanovljena prva južnoslovanska založba in tovarna plošč Edison Bell Penkala in je leta 1947 začel delovati Jugoton kot prva založba in tovarna plošč v socialistični Jugoslaviji. In leto po ustanovitvi je prvo ploščo zanj posnel Ivo Robić, pevec, ki je med drugo svetovno vojno nastopal na Radiu Zagreb oziroma v hotelu Esplanade, vendar ni končal kot Andrija Konc, vodilni medvojni hrvaški popevkar, ki je bil zaradi obtožb o sodelovanju z ustaško oblastjo leta 1945 ustreljen v nejasnih okoliščinah.
Robić zaradi tega ni imel težav. Ob tem, da je postal intimni interpret kajkavskih in zagorskih pesmi za Tita, je že sredi petdesetih začel nastopati po tujini. Vključno z Zahodno Nemčijo, kjer je leta 1958 sklenil pogodbo z založbo Polydor, za katero je maja 1959 izdal malo ploščo s skladbama Aj, aj, Paloma in Morgen. Slednja je bila zadetek. Produciral jo je Bert Kaempfert, ki je postal njegov menedžer, nekaj zatem pa tudi prvi menedžer The Beatles oziroma producent njihovega prvega posnetka My Bonnie.
Karlo Metikoš odide v Francijo
Skladba Morgen je postala mednarodna uspešnica. Samo v Nemčiji je bila prodana v milijon izvodih, uvrstila pa se je tudi na ameriško lestvico Billboard Hot 100, na kateri je zasedla štirinajsto mesto. Na lestvico Billboard se je Robić uvrstil tudi s skladbo The Happy Muleteer, nakar je leta 1961 z nemško priredbo skladbe Save the Last Dance for Me osvojil vrh nemške lestvice. Prvič. Morgen je bila ob svojem času v Nemčiji zgolj druga. In seveda, Robić naj bi bil soavtor skladbe Strangers in the Night, s katero je Frank Sinatra leta 1966 prvič zasedel vrh ameriške lestvice. Pod naslovom Ta ljetna noč jo je prijavil na splitski festival, kamor ni bila sprejeta, nakar naj bi jo prodal Kaempfertu, ki jo je na koncu podpisal.
Če odmislimo številne jugoslovanske pevce, ki so nastopali po Rusiji, kjer so prevzeli vlogo nadomestkov za zahodne izvajalce in uživali v zvezdniških statusih, je Karlo Metikoš alias Matt Collins naslednji Jugoslovan, ki mu je delno uspelo na Zahodu. Natančneje v Franciji, kamor je, po pionirski rokenrol karieri v Zagrebu, odšel leta 1961. V Pariz, kjer je leta 1962 po avdiciji postal začasni vokalist v skupini Les Chaussetres Noires. Ti veljajo za prvo francosko rokenrol skupino. Preboj mu je omogočil profesionalno nastopanje v Parizu in Franciji. Tako se je znašel na kompilacijski plošči Teenage Party, na kateri so bili tudi Johnny Hallyday in Serge Gainsbourg. Sredi šestdesetih se je Metikoš vrnil v Jugoslavijo, kjer je bil rokenrol zvezda. Nato je spoznal Josipo Lisac, s katero sta postala tako intimna kot poslovna partnerja. Metikoš je na primer avtor glasbe za album Dnevnik jedne ljubavi.
Podobno kariero je imel tudi Miloš Jović alias Leo Martin, ki je sredi šestdesetih s svojo zasedbo začel igrati po klubih za ameriške vojake v Zahodni Nemčiji. Izvajal je soul standarde in tako mu je uspelo podpisati pogodbo z založbo CBS, za katero je posnel album Let me stay. O pozicioniranju na lestvicah ni dostopnih podatkov, je pa Martin prišel do skupnih turnejskih nastopov z izvajalci, kot so bili Tom Jones, Engelbert Humperdinck in Mireille Mathieu. S tem slovesom se je vrnil v Jugoslavijo, kjer je nadaljeval popevkarsko kariero.
Zmaga na Evroviziji
Leta 1962 se je Sylvester Levay, subotiški pianist madžarskega porekla, prvič odpravil na evropsko turnejo kot spremljevalni pianist dveh beograjskih pevk. Spoznal je razmere in se leta 1972 preselil v München, kjer je že deloval Giorgio Moroder, s katerim sta se spoznala in od katerega je povzel recept za ustvarjanje eurodisco glasbe. Tako je s studijskima pevkama leta 1975 posnel skladbo Fly, Robin, Fly, ki je poleg uspeha povsod po Evropi zavzela vrh lestvice Billboard v malodane vseh kategorijah, kar mu je leta 1976 navrglo tudi nagrado grammy. Leta 1976 je izšla skladba Get Up and Boogie, ki je na Billboard Hot 100 zavzela drugo mesto, v Kanadi pa vrh lestvice. Obenem je Levay z Moroderjem sodeloval pri snovanju glasbe za filma Cat People in Flashdance, medtem ko je sam avtor glasbe za filme Cobra, Navy Seals in Hot Shots. S tem je Levay najuspešnejši jugoslovanski glasbenik na zahodnem trgu.
Izstopajoča je tudi zahodnjaška kariera Tereze Kesovije, leta 1938 rojene Dubrovničanke, ki je prvotno študirala flavto in bila sprva flavtistka v simfoničnem orkestru Radia Zagreb, nakar je leta 1958 v Ljubljani zmagala na tekmovanju mladih glasbenikov in se posvetila petju. Že leta 1962 je zmagala na mednarodnem festivalu v St. Vincentu v Italiji, leta 1965 se je preselila v Pariz in leta 1966 zastopala Monako na tekmovanju za evrovizijsko popevko, nakar je leta 1967 izšla skladba Larina pesem iz filma Doktor Živago, ki je postala francoska uspešnica. Leta 1988 je Kesovija imela solističen koncert v pariški Olympii.
Pred tem oziroma leta 1983 je Milan Danijel Popović kot predstavnik Hrvaške s skladbo Đuli zmagal na jugoslovanskem evrovizijskem tekmovanju in se na osrednji tekmi uvrstil na četrto mesto. Đuli je postala zmerna evropska uspešnica, ki se je uvrstila med prvih deset na lestvicah v Nemčiji, Avstriji, Belgiji, na Norveškem in v Švici, najvišje, na tretje mesto, pa na Nizozemskem. Rock Me skupine Riva iz leta 1989, edina jugoslovanska zmagovalka Evrovizije, je imela na zahodnih lestvicah manjši uspeh, enako velja za skladbo Molitva srbske evrovizijske zmagovalke Marije Šerifović.
Leta 1978 je v angleščini poskusil tudi Zdravko Čolić s skladbama Light me in Robot man in bil neuspešen, kar se ne more reči za Sandija Martona, Zagrebčana, ki je kot sin jugoslovanskega konzula v Italiji pod imenom Sandy Marton postal zvezda italodisca. Njegova skladba People from Ibiza je leta 1984 zavzela prvo mesto na italijanski lestvici in postala vseevropska uspešnica.
