Zgodovina vsake tiranije na razkrije neprijetne resnice. Najbolj popoln in neuničljiv sistem nadzora ni tisti, ki sloni na zunanji prisili, oboroženih vojakih in visokih zidovih, pač pa je najbolj popoln nadzor tisti, ki ga žrtev ponotranji. Tiranija doseže svojo absolutno zmago šele takrat, ko zunanji diktator ni več potreben, ker ga zamenja notranji glas. Ko ujetnik postane lastni ječar.
Ura je, kot smo pokazali, prek železnice in tovarniške sirene grobo disciplinirala človeško telo. To je bil čas zunanje prisile. Ura je visela na zvoniku, na mestni hiši, nad vhodom v tovarno. Bila je zunaj nas kot mehanizem, ki je narekoval ritem ljudem. Toda v 20. stoletju se je zgodil premik. Ura se je pomanjšala, sestopila s stolpov, zapustila tovarne in se kot parazit pripela na naša telesa.
Zlezla je na naša zapestja in se nazadnje naselila globoko v naši podzavesti. Človeštvo je razvilo kronično duševno bolezen, ki je dotlej sploh ni poznalo – anksioznost časa.
Če želimo razumeti, kako je ura postala del našega fizičnega telesa, moramo najprej pogledati v jarke prve svetovne vojne. Pred to globalno klavnico so bile ure večinoma žepne. Žepna ura je bila predmet prestiža, spravljena na varnem, vezana na zlato verižico. Da si preveril čas, si moral izvesti skoraj teatralen gib. Najprej si moral seči v žep, nato odpreti pokrovček in pogledati številčnico. Čas je bil še vedno nekaj, kar si obiskal, ko si to želel. Prav tako je marsikje veljalo nenapisano pravilo, da so ure na zapestju izključno ženski modni dodatek, preveč krhek in neprimeren za resne moške.
Toda v blatu vojne fronte, med grmenjem topništva, so častniki ugotovili, da je seganje v žep po uro smrtno nevarno in predvsem prepočasno. Prva svetovna vojna je bila vojna industrijske sinhronizacije. Topniški ogenj in pehotni juriši so morali biti usklajeni do sekunde natančno, sicer bi topništvo pobilo lastne vojake. Častniki so zato začeli svoje žepne ure z usnjenimi jermeni vezati na zapestja.
Trg zapestnih ur
Po vojni so se preživeli vrnili domov s temi improviziranimi napravami in rodil se je trg zapestnih ur. Ta navidezno majhna sprememba in selitev kazalcev iz žepa na zapestje je imela gromozanske psihološke posledice. Ura je postala proteza. Postala je del našega telesa, vedno v našem vidnem polju, na robu očesa. Časa ni bilo več mogoče skriti ali ignorirati. Kadar koli smo premaknili roko, da bi jedli, pisali ali segli v pozdrav, nas je neusmiljeno opomnil na tiktakanje. Postali smo roboti.
S ponotranjenjem ure se je spremenila tudi sama narava odnosov med ljudmi, kar se je najbolj izrazito zgodilo v sodobnem urbanem mestu. Leta 1903 je nemški sociolog in filozof Georg Simmel napisal enega najpomembnejših esejev 20. stoletja z naslovom Metropola in duhovno življenje. V njem je postavil tezo, ki nas še danes doseže s preroško natančnostjo.
Simmel je ugotavljal, da velemesto človeka bombardira z neizmerno količino vizualnih, zvočnih in socialnih dražljajev. Da bi posameznik preživel ta živčni pretres in ne bi zblaznel, razvije zaščitni mehanizem. To je videl v otopelosti in strogem prehodu od čustvovanja k razumu. Temelj tega novega razuma pa je bila matematična točnost.
Če bi se, kot je zapisal Simmel, vse ure v Berlinu nenadoma zmotile za eno samo uro v različne smeri, bi se celotno gospodarsko in družbeno življenje mesta v trenutku sesulo v nepopisen kaos. Moderno mesto je velikanski prepleten mehanizem, ki deluje izključno zato, ker so se milijoni posameznikov strinjali, da bodo svoja življenja zreducirali na točno določene časovne koordinate.
Vse je v urnikih
Posledica te urbanizacije časa je rojstvo vseskozi računajočega se človeka. Vse odnose, vsa srečanja in vsa doživetja smo začeli meriti in razporejati v urnike. Spontanost je postala grožnja sistemu. Če v predmodernem svetu srečanja niso bila vezana na minute, temveč na dogodke (»dobimo se po maši«, »pridem, ko sonce zaide«), smo v 20. stoletju postali ujetniki outlookovih koledarjev in rokovnikov. Kot ugotavlja Simmel, nas je ta diktatura minute naredila neskončno učinkovite, vendar hkrati hladne, odtujene in cinične. Človek je postal zgolj še en zobnik, katerega edina vrlina je, da nikoli ne zamuja.
Tu pridemo do jedra naše sodobne tragedije. Ko smo enkrat sprejeli, da je čas valuta, kot je zapovedal kapitalizem 19. stoletja, in ga dobesedno priklenili na telesa, zunanji nadzornik – kakšen tovarnar s štoparico – ni bil več potreben. Zgradili smo si panoptikum v lastni glavi.
Francoski filozof Michel Foucault ga je v svojem delu Nadzorovanje in kaznovanje opisal kot idealen zapor, v katerem so jetniki razporejeni tako, da jih lahko stražar iz osrednjega stolpa vedno vidi, oni pa ne morejo videti njega. Ker jetnik nikoli ne ve, kdaj točno je opazovan, se začne obnašati, kot da je opazovan ves čas. Notranje disciplinira samega sebe. Z uro smo storili natanko to.
Nasilje pozitivnosti
Postali smo družba, v kateri nas nenehno preganja občutek, da ne delamo dovolj, da nismo dovolj hitri, da zapravljamo svoj dragoceni obstoj. Pojem prokrastinacija oziroma odlašanje je postal osrednji greh sodobnega človeka. Ko odlašamo, čutimo zamude, ob tem pa še globoko krivdo.
Južnokorejski filozof Byung Chul Han to stanje v svojem znamenitem delu Družba izgorelosti imenuje nasilje pozitivnosti. Ne potrebujemo več gospodarja, ki bi nas z bičem priganjal k delu. Zdaj priganjamo sami sebe pod pretvezo samouresničitve in optimizacije. Sami sebe izkoriščamo in pri tem verjamemo, da smo svobodni.
Ta ponotranjeni metronom tiktaka tudi, ko ne delamo. Zato je sodobnemu človeku tako neznosno težko preprosto biti pri miru. Sedeti na stolu v sobi in gledati skozi okno danes spominja na obliko mučenja. Naši možgani, izurjeni z natančnostjo urnikov in rokov, tišino in praznino interpretirajo kot napako v sistemu. Kot alarm.
V zadnji fazi te psihološke asimilacije pa je ura kolonizirala še zadnje pribežališče svobode. To je seveda prosti čas. Tudi tisto, kar naj bi bilo protistrup za delo, je postalo strogo odmerjeno in podvrženo logiki produktivnosti.
Danes tudi dopuste in konce tedna organiziramo z vojaško natančnostjo. Prosti čas, tisti nekoč neskončni, razliti prostor dolgčasa in spontanosti iz predmoderne dobe, se je spremenil v kakovostno preživljanje časa, kar je še en obupen poskus, da bi iz ure iztisnili maksimalno vrednost. Zjutraj imamo na urniku jogo (natanko 45 minut, da optimiziramo telo), sledi kosilo s prijatelji (od 13. do 14.30, nato imamo naslednjo obveznost), popoldne pa strogo odmerjen čas za branje ali meditacijo, ki si jo merimo s pametno aplikacijo, ki nam z zvokom tibetanske sklede oznani, da smo uspešno sprostili svoj um in se lahko vrnemo k produktivnosti.
Orodje za polnjenje baterij
Igra, brezdelje in sanjarjenje niso več dovoljeni, razen če so instrumentalizirani kot orodje za polnjenje baterij, da bi lahko v ponedeljek spet maksimalno učinkovito delali. Čas se je zaprl sam vase in ne dopušča več nobenega pobega.
Pomislite: postali smo popolni stroji iz mesa. Zapestna ura je utišala bitje našega srca, ga preglasila s tiktakanjem in našo biološko bit podredila mrtvi matematiki. Toda konec 20. stoletja je tudi to tiktakanje postalo prepočasno. Minuta in celo sekunda sta postali preveliki enoti za neizmerno lakoto globalnega kapitalizma. Kazalci na številčnicah, čeprav še tako neizprosni, so bili še vedno fizični objekti z omejeno hitrostjo. Da bi diktatura časa dosegla svojo popolno, absolutno obliko, se je morala ura znebiti materialnosti.
Moral je nastopiti digitalni čas. To pa je čas milisekund, neprekinjene svetlobe zaslonov in sveta, ki nikoli, ampak res nikoli več ne zaspi.
