Železnica je čas standardizirala in ga, če pomislimo, spremenila v ravno črto, v nekoliko bolj abstrakten pojav, vse to z namenom boljšega obvladovanja prostora. Toda tisti pravi gospodar, ki je to črto spremenil v bič in ga zalučal na hrbte človeštva, ni staknil svojih korenin na tirnicah. Njegov dom so bili tovarne, tkalnice, premogovniki in jeklarne industrijske revolucije. Če je greenwiški čas uskladil naše ure, je tovarniška sirena uskladila naša telesa, naše misli in navsezadnje našo vrednost.
Tako je človek vstopil v obdobje, ko se je zgodila ena najusodnejših mutacij v zgodovini naše miselnosti. Čas je prenehal biti zgolj pasivno okolje, v katerem poteka življenje. Postal je surovina, nekakšna dobrina. Postal je denar! Vse, kar danes razumemo kot produktivnost, in ves tisti sodobni občutek krivde, ko ob nedeljah popoldne ne delamo ničesar, izvira iz devetnajstega stoletja, ko smo svobodo sonca dokončno zamenjali za diktat kazalcev.
Da bi razumeli to transformacijo, moramo najprej razumeti, kaj točno je kapitalizem moral uničiti in spremeniti. Kot smo videli v prvem delu, so predindustrijski obrtniki in kmetje živeli v skladu s časom opravil. Kovač je delal, dokler ni skoval podkve. Tkalec je delal, dokler ni stkal naročenega blaga. Njuna plačila so bila vezana na izdelek, ne na trajanje njunega dela.
Plavi ponedeljek
Ta sistem je dopuščal izjemno mero avtonomije. Bili so na neki način bolj kaotični ritmi, ki pa so lastnike prvih tovarn spravljali ob pamet. Kritični angleški zgodovinar E. P. Thompson je v nekem svojem eseju opisal zanimiv pojav tako imenovanega svetega ponedeljka, ki je precej poveden in ki so ga poznali tudi pri nas. V 18. in zgodnjem 19. stoletju so obrtniki in rudarji pogosto prejemali plačilo ob sobotah. Nedelja je bila dan za cerkev in pitje, ponedeljek pa je bil tradicionalno – in povsem neformalno – dan za okrevanje po pitju in podaljšan počitek. (Pri nas se je uveljavil izraz, da »udariš plavega«, kar izhaja iz plavega ponedeljka, po nemško Blaumontag.) Delavci so se v torek potem počasi vrnili k delu, nato pa proti koncu tedna delali dan in noč, do skrajne izčrpanosti, da so dokončali naročila. Delali so v nevihtnih sunkih energije, ki so jim sledila obdobja popolne lenobnosti.
Tovarna si tega ni mogla privoščiti. Parni stroj je bil predrag, da bi v ponedeljek stal pri miru, ker je bil delavec preveč utrujen. Kapital je zahteval nekaj, kar je bilo v nasprotju s človeško biologijo. Hotel je enakomeren, neprekinjen, monoton in absolutno zanesljiv ritem. Stroj ni imel modrega ponedeljka, zato ga tudi človek ni smel imeti.
Duhovni oče te nove miselnosti ni bil nihče drug kot Benjamin Franklin, eden od ključnih mož zgodovine ZDA; ki je že leta 1748 izdal nasvet mladim trgovcem, v katerem je zapisal prelomni stavek: »Zavedaj se, da je čas denar.« Franklin je bil neusmiljen v svoji logiki. Če lahko človek z delom zasluži deset šilingov na dan, toda pol dneva preživi v brezdelju, ni zapravil samo svojega prostega časa, pač pa je dobesedno vrgel skozi okno pet šilingov. Brezdelje je postalo greh, ne le proti bogu, temveč proti kapitalu. Čas, ki ni bil porabljen za ustvarjanje dobička, je bil izgubljen čas.
Za uveljavitev te radikalne filozofije so bili potrebni prisila, strog nadzor in fizični prelom z naravo.
V središču vsakega industrijskega mesta je nekoč stal cerkveni zvonik. Njegovo vlogo je zdaj prevzela tovarniška ura. Ta je postala oko, ki nikoli ni spalo. Toda še bolj zlovešč je bil zvok. Cerkvene zvonove, ki so vabili k premisleku in molitvi, je zamenjal rezkajoči glasen zvok.
Vojaški ukaz
Sirena ni bila prijazno vabilo, pač pa vojaški ukaz. Prva sirena ob 5.30 je pomenila bujenje, druga ob 5.45 je pomenila, da moraš biti na poti, tretja ob 6. uri je pomenila začetek dela. In v tem se skriva ključni element nove diktature. Ob šestih so se masivna železna vrata tovarne zaklenila. Če si zamudil eno samo minuto, si ostal zunaj. Izgubil si pol dneva plače ali pa si bil celo odpuščen. Minuta je dobila strahovito težo preživetja. Ljudje niso več prodajali svojih veščin – kovači so postali zgolj vzdrževalci strojev –, prodajali so golo trajanje življenja. Svoj čas so zamenjali za mezdo. Človek je bil zreduciran na posodo, polno ur, ki jih je tovarnar zjutraj odkupil in jih do večera izpraznil.
Konec 19. stoletja je ta nadzor dobil izrazito tehnološko obliko. Leta 1888 je ameriški draguljar Willard Bundy izumil uro za žigosanje. Ko je delavec zjutraj vstopil v tovarno, je v režo potisnil trd kartonček. Stroj je z glasnim zvokom odtisnil natančen čas prihoda, do minute natančno. Od tega trenutka dalje delavec ni bil več oče, mož, mislec ali sanjač. Bil je enota proizvodnje. Odvzeta mu je bila individualnost, njegov obstoj znotraj zidov je bil merjen izključno s črnilom na kartonu.
Ura za žigosanje je pomenila absolutno objektivizacijo časa. Ni bilo več pomembno, kako trdo si delal, pomembno je bilo, koliko časa si bil prisoten. Zaupanje med delavcem in delodajalcem je bilo odpravljeno in prepuščeno stroju. Časovna disciplina, ki so jo desetletja poskušali vcepiti delavskemu razredu s kaznimi in opomini, je zdaj postala avtomatiziran birokratski postopek.
Toda kapitalizmu golo merjenje ur kmalu ni bilo več dovolj. Če si kupil delavčev čas, si moral poskrbeti, da v tem času ni bilo niti sekunde praznega teka. Tu na sceno stopi človek, ki je merjenje časa pripeljal do ekstrema. To je bil Frederick Winslow Taylor, oče znanstvenega menedžmenta. Ta je v začetku 20. stoletja v ameriških jeklarnah začel izvajati nekaj, kar se je zdelo kot znanstvena fantastika, vendar je bila v resnici nočna mora. Zanj človek ni bil živo bitje, temveč slabo zasnovan stroj, ki ga je treba optimizirati. Njegovo glavno orožje tudi ni bil bič, ampak štoparica.
Matematična natančnost
Svojim asistentom je naročil, naj z matematično natančnostjo opazujejo najboljše delavce, medtem ko so ti na primer nalagali material na vagone. Taylor je vsak njihov gib razstavil na mikrokomponente. Meril je, koliko sekund traja, da se delavec skloni. Koliko desetink sekunde traja, da prime lopato. Koliko časa traja dvig in koliko zasuk telesa. Ugotovil je, da tradicionalni načini dela vsebujejo preveč nepotrebnih gibov, preveč zapravljenega časa.
Nato je ustvaril predpisan način gibanja. Delavec ni smel več misliti s svojo glavo ali delati v svojem ritmu. Moral se je gibati natanko tako, kot so mu narekovale Taylorjeve tabele, in to v natančno odmerjenih sekundah. V svoji zloglasni študiji je taylorizem dokazal, da lahko delavec, ki brez razmišljanja sledi navodilom štoparice, naloži štirikrat več železa na dan kot prej.
Delavec je bil s tem dokončno razčlovečen. Njegovo telo je postalo podaljšek stroja, upravljan od zunaj. Štoparica je prodrla v samo intimo človeške mišice. Časovna razmejitev se je od ur in minut zmanjšala na sekunde in desetinke sekunde. Taylorizem je ustvaril svet, v katerem je bila vsaka sekunda neodobrenega odmora ali nepredvidenega giba razumljena kot kraja, in sicer kraja časa, ki ga je lastnik tovarne pošteno plačal.
Posledice te industrijske dresure so bile globoke in nepovratne. Niso se ustavile pred vrati tovarne, ampak so preplavile celotno družbo in se zažrle v sam način, kako govorimo, v jezik, s katerim smo začeli razmišljati o lastnem bivanju.
Ura kot moralni kompas
Angleški jezik je to komodifikacijo časa zgrabil prvi in najmočneje, postopoma pa se je ta miselni okvir razširil povsod. Razmislite o besedah, ki jih uporabljamo. Čas lahko zapravljamo. Čas lahko prihranimo. V čas lahko vlagamo. Čas lahko dodelimo ali si ga izposodimo.
Pred industrijsko revolucijo so ljudje čas preživljali ali pa so preprosto bili v njem. Z izenačitvijo časa in denarja pa sta se v našo zavest naselila anksioznost in občutek krivde. Ko danes beremo knjigo, sedimo na klopci v parku ali preprosto gledamo v oblake, imamo v ozadju uma vedno računovodjo, ki šepeta, da bi ta čas lahko koristneje porabili. Da ta čas ne prinaša donosa.
Ura je tako postala moralni kompas. Točnost in hitrost sta postali največji kreposti, medtem ko so počasnost, zamujanje in sanjarjenje postali znaki šibkega značaja in družbene nekoristnosti.
S tem, ko smo čas spremenili v valuto, smo se oropali edinega pravega bogastva, ki smo ga kdaj imeli – svobode, da z njim razpolagamo brez občutka, da smo na robu osebnega bankrota. Tiranija stroja je bila popolna. Toda kot bomo videli, je bil to šele začetek. Ko se je 20. stoletje prevesilo v zrelo dobo, nismo več potrebovali tovarn, da bi nas nadzirale. Zgradili smo si tovarne znotraj lastnih glav in postali sami svoji najbolj neusmiljeni nadzorniki.
