Kmalu po tistem, ko smo v Nedeljskem dnevniku začeli objavljati slovenske občinske grbe in zgodbe o njihovem nastanku, se nam je oglasil Silvo Zevnik. Zadnja leta grbom posveča velik del svojega prostega časa in ko smo ga obiskali v Medvodah, nas je najprej popeljal skozi barvit hodnik. Na njem visi okrog 70 različnih grbov, ki jih s pomočjo žene Marije Zevnik ustvarja iz lesa. Skupaj potrjujeta, da ni nikoli prepozno za nova znanja in nove hobije. Oba sta se jih lotila po zaključku svoje poklicne poti – Marija slikarstva, Silvo pa rezbarstva.
Silvo se je po odhodu v pokoj odločil, da si mora z nečim zapolniti dneve. Iz čistega nič in povsem po naključju se je lotil rezbarstva. Najprej je izdeloval ure, pritegnile so ga sove in razni motivi iz narave. »Pritegnile so me sove in ko sem izvedel, da so zelo pri srcu naši predsednici Nataši Pirc Musar, sem ji eno tudi poslal. Še zdaj hranim njeno zahvalo,« se namuzne.
Največ vetra mu je dal kranjski grb
Njegove umetnine so podobno kot predsedničina sova največkrat kot darilo romale k znancem in sorodnikom – dokler ni izdelal prvega grba. »Začelo se je z grbom domačih Medvod,« pokaže na zanimiv grb, na katerem se skupaj stekata Sava in Sora. »Nato sem naredil še slovenski državni grb in grb mestne občine Ljubljana. Vse skupaj me je tako pritegnilo, da sem nadaljeval in do danes se je nabralo okrog 70 grbov slovenskih občin. Do številke 212, kolikor je vseh, me torej loči še kar nekaj dela, težava je, da zmanjkuje prostora zanje,« je pokazal po steni, ki se je šibila pod grbi vseh vrst – pisanimi, enostavnimi, zapletenimi, srednjeveškimi in nekaterimi povsem svežimi. Ko je razmišljal, s katerim se je najbolj namučil, se je naposled odločil za kranjskega. »Poglejte, kako je razgiban, res mi je dal vetra,« pokaže na rdečega orla z razprtimi perutmi.
30 ur dela
»En grb mi vzame približno 30 ur dela, odvisno od tega, kako zapleten je. To je zelo prijetno in umirjeno delo. Vedel sem, da se moram po upokojitvi nečesa lotiti. Glede na to, da se prej nisem ukvarjal z lesom, seveda ni bilo enostavno. Ugotoviš, da se les zvija in cufa, če ga ne obdeluješ s prave strani, pa da oblikovanje ene jagode zahteva veliko truda. Les mora biti izključno lipov. Včasih dleto steče v napačno smer, včasih se kaj odlomi čisto na koncu in potem skušam z lepilom nekoliko popraviti. Na koncu tako ali tako največ štejejo izkušnje in lastne napake,« se je strinjal, da se brez muje noben čevelj ne obuje. Pričakovali smo, da je to njegov hobi za zimske dni, a pravi, da najraje v hladu svoje delavnice ustvarja poleti, ko je vročina prevelika za delo na vrtu. »Lotim se ob devetih, nato si vzamem čas za kosilo in počitek, popoldne pa se znova usedem za mizo,« pripoveduje. Na njej je imel razprostrte različne nože in dleta, pod mizo pripravljene nove deske iz lipovega lesa, na sosednji mizi pa brusilnik za dleta. Ostrina je tukaj ključnega pomena. Ko je osnova končana, se loti barvanja in iskanja najprimernejšega barvnega odtenka. »Tega ni tako enostavno zadeti,« pripomni, da imajo seveda grbi povsem natančno določene tudi svoje barve.
Grbov ne izdeluje ne po abecednem redu in ne po kakšnem drugem ključu. Nastajajo čisto naključno, ko mu žena s pomočjo interneta pripravi predloge. Ne ozira se na to, iz katere občine prihaja, ampak na to, ali ga vizualno pritegne. »Nimam načrta, izberem, kar mi je še ostalo in kar se mi zdi zanimivo. Zdaj izdelujem grb Dolenjskih Toplic, izrezljan je že, čaka me barvanje. Naslednja bo na vrsti občina Cirkulane. Predvsem občin v Prekmurju kar noče in noče zmanjkati, skoraj vsaka vas je svoja občina,« se posmeje. Ob izdelavi se največkrat pozanima tudi o pomenu in zgodovini grba, včasih ga kakšen pošteno preseneti. Prikima, da so ga prijatelji že večkrat spodbudili, da bi svoje grbe pokazal na razstavi. Mogoče res pride na vrsto tudi to.
Brez hobijev bi se najverjetneje prepirala
Oba z ženo se strinjata, da je zelo pomembno ostati aktiven tudi po upokojitvi. Marija je dejavna v likovni skupini. Odpelje nas v svoj atelje na drugi strani hodnika. Tam visijo akrilne slike z motivi narave, mostov, ljubljanskega vodnjaka, ptic, pogorelega Krasa, Bleda, vnukov … Nekatere uokvirjene, druge ne.
»Saj ne da ne bi imela doma kaj početi, a človek mora iti malo od doma, da še kaj novega spozna in se, če ne drugega, malce naklepeta,« je poudarila pomen prostočasnih dejavnosti. Slikarstva se uči pod mentorstvom slikarke Renate Grmovšek in tako enkrat na teden običajna opravila po hiši pusti ob strani. Pri delu se podpirata, Marija Silvu išče motive za grbe, on njej pripravlja okvirje za slike in kavlje za obešanje. »Če ne bi imela vsak svojega ustvarjalnega hobija, bi se verjetno prepirala,« sta si bila edina, da imajo hobiji več vrst pozitivnih stranskih učinkov.
