Šlovrenc ob Soči oziroma San Lorenzo Isontino je simpatičen kraj pri vznožju Goriških brd oziroma Collia. V zadnjem času se s San Lorenzom vse bolj povezuje ime gostilne Antenati, ki jo mnogi že postavljajo v sam vrh goriške kuhinje in ob bok najboljšim bližnjim, celo Subidi ali Al Piave. Gre za majhno oštarijo, ki ima pravzaprav eno najožjih, a kot se je kasneje izkazalo, izjemno učinkovitih ponudb tako hrane kot vina.
Še preden smo se lotili večerje, smo v prijaznem obsoškem Šlovrencu obiskali priročno žepno vinoteko Oasi dei Sani, kjer šef Claudio Cristancig toči predvsem lokalna vina, pa tudi nekaj širše italijanskih, po presenetljivo nizkih cenah in všečnih okusih. Podobno se nam je nato godilo tudi v oštariji Antenati, ki ima prav tako zelo prijazne cene vin, najcenejša so bila že za evro in pol na kozarec, česar v naših krajih že dolgo ne morete videti.
Pri Antenatih, prednikih po italijansko, so v petek ponujali kakšnih 12 ali 13 jedi, ki so jih s kredo zabeležili na velikih tablah tako v italijanščini kot angleščini.
Štiri hladne in štiri tople predjedi, tri glavne jedi ter sladice. Naša, tokrat posebej široka ekipa je poskusila praktično vso ponudbo, od pozdravov iz kuhinje (lizika s sirom ali domača salama na kruhu z drožmi) do sladkega ramandola, ki ga radi točijo na koncu. Od šampanjca, ki kljub konkurenčni vinski pokrajini kraljuje v hladilnikih pred domačimi penečimi vini, prek belih zvrsti do merlota.
Ob zvrsti traminca, rizlinga in sivega pinota, ki ga pridelujejo pri sosedu, v kleti Liz Neris, smo se lotili prvih jedi. Rezine divjega prašiča postrežejo v slogu vitella tonnata, tunova omaka je enaka kot v originalu, prašiček, duhovita menjava za teletino, pa nič slabši, prej obratno. Na drugi strani rezinam domače mortadele pristavijo kozji sir, vloženo čebulo in marmelado rabarbare z limonino lupinico.
Za vegetarijance imajo pisano in sočno poletno solato, v kateri ob zelenih listih in paradižnikih sodelujejo breskve, rahlo dimljen in globoko aromatičen sir ter mandlji. Za vsakogar nekaj, za ljubitelje ribjega sveta ocvrejo razprte sardele, ki ne potrebujejo ničesar več kot kapljico limone.
Kot rečeno, enostavne jedi znanih receptov s komaj kakšnim komaj opaznim avtorskim posegom – in ravno to se zdi kuhinja, ki v zadnjih letih v teh vinorodnih krajih osvaja tudi slovensko publiko.
Tudi zaradi cen. Prve predjedi so v Šlovrencu po deset evrov, testenine v okolici 15 evrov, glavne jedi pa v nobenem primeru ne gredo čez 20 evrov. In tudi vina niso predraga. Beli zvrsti je sledil konkreten merlot semidis iz kleti Masut da Rive, ki je podprl cjarsons, furlanske raviole v maslu in prepraženi slanini (15 evrov). Klasika in tradicija. Njoke pripravijo tudi s školjkami, a nas niso povsem navdušili, bližje našemu okusu so bili fuži po istrsko, z ragujem račke za več kot ugodnih 13 evrov.
V družbi merlota smo pojedli tudi enega najboljših in najobilnejših ljubljanskih zrezkov (16 evrov) v zadnjem času, z marmelado in izjemno grahovo omako. Je pa to tudi edina glavna mesna jed na, kot rečeno, enostavnem jedilnem listu. Imajo še ne pretežko morsko verzijo z rahlo ocvrtimi lignji in gamberi na polenti za 19 evrov in vegetarijansko različico glavne jedi: za 12 evrov naredijo pravo furlansko friko.
Tega ne napišemo prav pogosto, a pri Antenatih so mojstri za sladice, pa naj gre za običajen kos gubane, ki si jo gost poprši s slivovko, ali piškote iz polente, ki jih gostje namakajo v sladkem furlanskem vinu ramandolu. Na svojem mestu so tudi neprecenljivi vroči sladki krompirjevi kifeljčki, potresejo jih s sladkorjem in cimetom, ali enostavnejši sorbet, v teh časih sezonsko breskov. In ker ste ravno v Italiji, imajo tudi klasičen affogato.
Sladice stanejo od šest do osem evrov, a so res takšne, kot se spodobi, konec koncev so to kraji, kjer ima gost vse prednosti: tudi kadilnico za cigare, ki jih kadite, recimo, v spremljavi dišečega vaniljevega skoraj sladkega, v hrastovih sodih staranega vinjaka pojer e sandri 2006, s hroščem rogačem na etiketi.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
