»Sem smo prišli leta 1948 iz Gorenje Trebuše, iz zibelke slovenskega partizanstva. Jaz, mama, moj brat in pet sestra. Pisali smo se Vončina,« je v kuhinji sredi Kočevja Jožica Obrstar pred sabo podržala črno-belo fotografijo družine. Fotografirali so se kmalu po prihodu na Kočevsko pred svojim novim domom v Črnem Potoku. S fotografije se vidi, da so na okna znova postavili rože – znak, da je v hiši življenje.
Iz odročne primorske vasice so na Kočevsko polje prišli iskat boljše življenje, najbrž celo golo preživetje. »Očeta in enega brata smo izgubili v vojni. V Gorenji Trebuši smo tolkli revščino, živeli smo v razpadajoči bajti, ki ni bila naša. Mama, ki je ostala sama z nami otroki, je hodila proti Čepovanu, da je dobila prgišče fižola, da smo preživeli. Pa klekljale smo,« nadaljuje. Takrat je bila stara 12 let, premlada, da bi se zanimala za politične razmere in da bi razumela, kaj pomenijo besede agrarna reforma in kolonist.
O kočevskih Nemcih, ki so zaradi političnih razmer pred vojno, med njo in po njej po več kot 600 letih zapustili nemški otok sredi slovanskega polja, je bilo veliko zapisanega in raziskanega. O tem, kdo jih je nasledil, kdo je napolnil na ducate izpraznjenih vasi in na stotine zapuščenih hiš, pa vemo bolj malo – čeprav je šlo za načrtno naseljevanje in privabljanje ljudi, ki bi obnovili porušene vasi in zagnali novo poglavje v zgodovini nove države. Rekli so jim novi kolonisti. Prihajali so iz okoliških krajev, iz Primorske, Prekmurja, Bosne … Jožica Obrstar je ena zadnjih pričevalk, ki so kolonizacijo prehodili z lastnimi nogami.
Pismo iz Kočevja
Odgovora, zakaj je bila med kolonisti tudi njena družina, nima, a najverjetneje je k temu pripomoglo to, da so tolkli revščino in da so bili partizanska družina, ki je v vojni izgubila očeta. Kot bi bila hiša na Kočevskem odškodnina za očeta. Najprej so jih, hribovske ljudi, hoteli poslati v Banat, ravninsko pokrajino med Romunijo, Srbijo in Madžarsko. »Spakirali smo tisto nekaj malega, kar smo imeli, in vse skupaj odnesli na železniško postajo na Most na Soči. Po dveh tednih čakanja na odhod smo prejeli odgovor, da nam zrak tam ne bo ustrezal. Da se hribovski ljudje ne bomo znašli na ravnini,« pripoveduje sogovornica, ki bo avgusta dopolnila 90 let.
Naslednje leto je prišlo pismo, da gredo na Kočevsko. »Ne vem, kaj so nam obljubljali, a veliko nismo dobili. Kočevska je bila izpraznjena, hiša tudi. Rekli so, da nas bo tam čakalo poljsko orodje, a ko smo prišli, ga ni bilo nikjer. Tudi postelj ni bilo, niti elektrike in vode. Nosili smo jo iz vodnjakov. Hiše nismo dobili v last, ni pa nam bilo treba plačevati najemnine zanjo. Dobili smo vrečo koruze, ki smo jo nesli zmlet v Kočevje. Kasneje je mama k hiši pripeljala kravo. Tudi v druge hiše v Črnem Potoku so prihajali novi ljudje, a bolj od blizu, naša širša družina je prišla od najbolj daleč. No, Bremčeva družina iz Spodnje Trebuše je bila tudi od daleč, pa družina iz Trente. Oni so prišli pred nami. V vasi je ostala samo ena Nemka. Nismo se pogovarjali z njo, ker je nismo razumeli,« je pripovedovala naprej.
Kasneje, ko so se njene sestre začele poročati in je hiša postala premajhna za vse, so se razselili. Njej so dodelili stanovanje v Zajčjem Polju. Prav tako v hiši nekdanjih nemških Kočevarjev. Skomigne, da svobodnega odločanja ni bilo, čeprav so v resnici ves čas imeli občutek, da so prepuščeni sami sebi. Neka nevidna nit nad njimi je organizirala vse – kdo bo kje delal, kam bo kdo šel. Le vprašal jih ni nihče, kaj bi si sami hoteli.
»Delale smo na polju, v gozdu, živinoreji, brat pa na komunali. Jaz še nisem bila stara 15 let, ko sem začela delati na kmetijskem posestvu v Zajčjem Polju, čez kakšni dve leti pa v Livoldu. Tam sem ostala sedem let. V hlevu je bilo 54 krav, štirje smo bili zadolženi zanje. Kidali smo gnoj, molzli, gonili živali na pašo. Ob treh zjutraj sem vstala, da sem prišla na posestvo do jutranje molže. In potem spet opoldan in zvečer.« Kasneje se je zaposlila na osnovni šoli v Kočevju kot čistilka, dopoldne pa vsakih 45 minut zagnala šolski zvonec, odgovarjala na telefon in pazila na otroke učiteljic. »Zvečer sem komaj še stala na nogah in še danes marsikatero noč ne spim, ker se vračam v te spomine,« se je nasmehnila. Na mizi je imela Nedeljski dnevnik.
1143 porušenih hiš
Po podatkih, ki jih je zbral zgodovinar Mitja Ferenc, je komisija za kolonizacijo po vojni ugotovila, da je na Kočevskem od 2532 hiš popolnoma porušenih kar 1143, za naselitev pa primernih le 997. Znan je podatek, da so do leta 1946 kolonizacijo izvedli v 18 vaseh, koliko ljudi se je po vojni dejansko priselilo v izpraznjene hiše kočevskih Nemcev, ne ve nihče.
»Drži, na to temo bi se dalo še marsikaj raziskati,« se je v Pokrajinskem muzeju Kočevje strinjala Vesna Jerbič Perko, ki se kot zgodovinarka in direktorica muzeja večkrat sreča z omenjeno temo. Da bi razložila, kaj se je zgodilo Kočevski v zadnjem stoletju, se je vrnila v čas druge svetovne vojne in prvih množičnih izseljevanj kočevskih Nemcev. »Kočevski Nemci so tu živeli od 30 let 14. stoletja. Zaradi ekonomskih razlogov so se izseljevali že pred drugo svetovno vojno. Videli so, da se drugje lažje preživi, da ni tako hudih zim in kratkih poletij. Množično pa so zaradi političnih razlogov odšli med novembrom 1941 in januarjem 1942. Takrat so to ozemlje zasedali Italijani, Kočevarji pa so si želeli v rajh, in za sabo pustili prazno podeželje in tudi zelo izpraznjeno mesto. Po nekaterih podatkih naj bi jih samo tisto zimo leta 1941 odšlo več kot 11.500, po njej pa še od tri tisoč do štiri tisoč. Praznjenju je sledilo še rušenje. Kočevje je bilo med drugo svetovno vojno za partizane strateška točka in močna postojanka za vdor v svobodno Belo krajino in Kočevski rog. Ker so si partizani skupaj z zavezniki zelo močno prizadevali, da bi ga osvobodili izpod italijanske oblasti, so ga Nemci načrtno bombardirali. Kočevje je bilo po nekaterih podatkih drugo najbolj porušeno mesto na naših tleh. Že leta 1943 je doživelo dva močna napada in nato še celo množico drugih. Povojno obdobje je pričakalo v ruševinah, cele vasi so bile opustele, požgane in uničene. Avtohtonega prebivalstva, ki bi obnovilo ruševine, ni bilo več, na celotnem območju kočevske pokrajine naj bi po vojni živelo le še kakih šest tisoč do sedem tisoč ljudi,« poudari številke, ki niso obetale.
Prekmurci in Primorci
Zgodovinar Mitja Ferenc ugotavlja, da je bilo na Kočevskem 177 naselij, v katerih so živeli kočevski Nemci. Med vojno jih je bilo 112 požganih ali kako drugače uničenih. Za marsikaterim bi danes le s težavo še našli kakšno sled. Za kolonizacijo so zato predvideli bolj ohranjene vasi, predvsem ob prometnih povezavah in zaplatah rodovitne zemlje na Kočevskem polju. Zgodba iz 14. stoletja, ko so sem naselili Nemce, da bi tu obdelovali zemljo, se je ponovila. Življenje se je vrnilo, a nikoli na isto raven. Ena večjih vasi Koprivnik, ki je pred vojno štela nekaj sto ljudi, jih ima danes krepko pod sto.
Kočevska je po vojni skrivala neizmerne zaloge lesa za obnovo, imeli so rudnik, do Kočevja so pripeljali železniško progo, industrija se je začela pobirati na noge, na opustelih poljih, ki so jih za sabo pustili kočevski Nemci, so začela rasti nova kmetijska gospodarstva, od koder so državo preskrbovali z mlekom in mesom. Velike farme so nastale v Koblerjih, Slovenski vasi, Mlaki, Cvišlerjih, Livoldu, Koprivniku, Rajndolu. Večinoma so redili govedo, na nekaterih tudi prašiče in perutnino. »Potreba po delavcih je bila zelo velika in ljudje so se začeli priseljevati,« razloži zgodovinarka. Prihajali so iz revnih in hribovitih delov Primorske, iz agrarno prenaseljenega Prekmurja, iz drugih republik Jugoslavije, največ iz Hrvaške. V rudnik so prihajali delavci iz drugih rudarskih krajev v Jugoslaviji. Iz Bosne so prišli ljudje z bosanskimi konjiči, s katerimi so vlekli les iz s traktorjem nedostopnih delov kočevskih gozdov. Prihajali so z druge strani kočevske Reke, iz Osilnice, Kostela, Suhe krajine, kjer je bilo življenje še težje kot tu.
Prihajali so večinoma tisti, ki so iskali pot iz revščine. Največkrat cele družine. Po kakšnem ključu in kako, še ni povsem raziskano. Jih je kdo novačil, so obstajale agencije, je to organizirala komunistična partija? »Ne vem,« na to vprašanje odgovarja Jožica Obrstar. »Vse, kar vem, je, da se je sem že pred nami odselilo nekaj sorodnikov in da sta kasneje moja mama in bratranec odšla pogledat, ali bi bilo primerno tudi za nas. Nato je v Gorenjo Trebušo, kjer smo živeli, prispelo pismo. In naslednji dan smo šli.«
Vesna Jerbič Perko prikima, da se je priseljevanje zelo verjetno dogajalo od ust do ust. Zgodilo se je, da se je preselila cela vas, cela rodbina, širše sorodstvo … »V nekaterih vaseh, denimo v Cvišlerjih in v Mlaki, danes živijo samo Prekmurci. V Dolgi vasi in Zajčjem Polju so Primorci, vmes ugotoviš, da je v eni vasi kup Trentarjev,« našteva in si poskuša predstavljati, kaj so ti ljudje takrat doživljali.
Pokopališče ne laže
Ko te bega preteklost kraja, stopiš na pokopališče. V Zajčjem Polju stoji na robu vasi. Tako kot so se morali kočevski Nemci umaknili iz vasi, so se morali tudi z osrednjega dela pokopališča. Novi prišleki so njihove nagrobnike postavili ob pokopališki zid in v sredi naredili prostor za svoje. Jaklitschi, Maichini in drugi so se umaknili na rob, v sredi so pokopani Vončinovi, Bremčevi, Lipuščki … prišleki iz Gorenje Trebuše in tolminskih hribov.
Kakšna je torej identiteta Kočevske, kjer se je zgodovina na neki točki prekinila brez prenosa na nov rod? Jožica Obrstar pravi, da bo za vedno ostala Primorka. Priseljeni Bosanci čez počitnice še vedno gredo na obisk domov. Marsikdo še vedno sanja, da se bo nekoč vrnil. Čeprav, v resnici se jih je vrnilo bolj malo. Prišleki so ostali. »Identiteta? Tako kot je bilo v času Kočevarjev naše območje en jezikovni otok, je neke vrste otok še danes. Dolgo časa smo govorili o tem, da Kočevje nima razvite kulturne identitete. Avtohtono prebivalstvo se je odselilo, prišleki se niso povezali. In v resnici se še vedno čaka na ta preboj, da bo Kočevje dobilo svojo dušo, da se bomo vsi počutili dovolj naši. A če nam to niti v času Jugoslavije ni uspelo, ko je bilo toliko napora vloženega v skupnost, v združevanje delavcev in podobno, potem ne vem, kako nam bo to uspelo v dobi družbenega propada in vsesplošnega individualizma, ko smo hkrati povezani s celim svetom in z nikomer zares, ko še svojega soseda ne poznamo,« se zamisli Vesna Jerbič Perko.
S čim se torej Kočevska identificira danes? »Kamorkoli prideš, te vprašajo po medvedih,« se zasmeje sogovornica. Skupne zgodovine torej ni, je pa skupna točka. A ni edina, zato zadnjih 15 let na pobudo nekdanjega župana Vladimirja Prebiliča vsako leto posvetijo drugi temi. »Ravno zato, da poskušamo graditi to identiteto. Da predstavljamo dogodke ali osebe, ki so povezani s tem območjem, in da ljudje, tudi domačini, spoznajo, da Kočevska ni samo medved. Da od tod izhajata tudi ustanovitelj pivovarne Union Peter Kozler in Leopold Hufnagel, ki se je odločil, da se del gozdov v Kočevskem rogu ohrani kot pragozdove. In še marsikaj drugega. Tudi v šolah potekajo projekti, ki so namenjeni prav temu, da bi ljudje spoznali to območje še po čem drugem kot zgolj po medvedih. To je dolgotrajen proces, a nekje je treba začeti,« spregovori o tem, da mora človek imeti temelje.
Kočevarji ali Kočevci?
Muzejski raziskovalci nimajo lahkega dela. Avtohtona manjšina se je skoraj v celoti odselila, novi prišleki se z bremenom njihove preteklosti niso obremenjevali. Ni jih zanimala in marsikaj se bo tako za vedno izgubilo. »Sprašujete, ali me je zanimalo, kdo je tu živel pred nami in kakšni so bili ti ljudje. Ne. Imela sem dvanajst let in imeli smo svoje probleme. Iskali smo priložnost za svoje življenje,« je bila iskrena Jožica Obrstar. Ko jo vprašamo, ali je Kočevarka ali Primorka, nas opomni, da bi bila lahko kvečjemu Kočevka in da je ime Kočevarji rezervirano za kočevske Nemce. Novim prišlekom to poimenovanje ne diši najbolj. Vesna Jerbič Perko se strinja, da gre za občutljivo temo. »Dejstvo pa je, da beseda Kočevec deluje nekoliko umetno, čeprav je to tudi uradno sprejeto poimenovanje. Po drugi strani je časopisje že pred drugo svetovno vojno, že konec 19. stoletja, uporabljalo Kočevar za oboje, za Slovence in za Nemce. Podobno je s pokrajinskim poimenovanjem. Smo Kočevska ali Kočevsko? Kakor komu ustreza, tudi v slovarju Slovenskega knjižnega jezika so poskušali zapisati, da smo Kočevsko, a dvajset let kasneje še vedno slišiš ljudi, ki rečejo Kočevska. Jezik je živ. Če bi mene vprašali, bi vam rekla, da je tu Kočevska in da smo ljudje Kočevarji,« se ji ne zdi nič narobe, če bi s preteklostjo spletli močnejšo vez.
