Na prvi pogled je fotografija skoraj idilična: turisti poležavajo na peščeni obali in zrejo proti obzorju, nebo nad njimi pa prekriva nenavadna oranžno-rjava svetloba, ki prizoru daje skoraj filmski videz. Šele podrobnejši pogled razkrije bistvo fotografije, skrito v ozadju: gromozanske oblake dima, ki se zlovešče dviguje iz ozadja.
Prizor, ki ga mnogi opisujejo kot fotografijo našega časa in eno najbolj zgovornih podob podnebne krize, je v zadnjem tednu julija obkrožil svetovne medije in družbena omrežja. Ne prikazuje katastrofe, ki šele prihaja – prikazuje katastrofo, ki se dogaja zdaj, medtem ko življenje teče naprej. Fotografija je namreč nastala konec julija na plaži Moutchic ob jezeru Lacanau v departmaju Gironde na jugozahodu Francije, ki je med turisti znan predvsem po peščenih plažah in bordojcu.
Vendar Gironde letošnje poletje ni središče živahnega turističnega vrvenja, ampak prizorišče ene najhujših požarnih katastrof letošnjega leta v Evropi. Zaradi izjemne vročine, dolgotrajne suše in močnega vetra so se plameni z neverjetno hitrostjo širili skozi borove gozdove ob atlantski obali. Na tisoče gasilcev se je več dni borilo z ognjem, oblasti so evakuirale prebivalce in turiste, prostovoljci so iz ognjenega pekla reševali izgubljene in zapuščene živali, gost dim pa je prekril priljubljena letovišča. Besede, s katerimi so za domače in tuje medije dogajanje opisovali prekaljeni domačini in turisti, so »apokalipsa«, »distopični prizori«, »pekel« in »nova realnost«.
Tudi Slovenija čaka na padavine
Nasprotje, vgrajeno v spokojne prizore obiskovalcev na plaži, ki se ne pustijo motiti med lenobnim poležavanjem in od daleč opazujejo ognjeno apokalipso v ozadju, je serijo fotografij s peščene plaže ob jezeru Lacanau spremenilo v simbol, ki ne prikazuje le požara v Girondu, temveč paradoks današnjega časa: podnebna kriza ni več oddaljena grožnja ali opozorilo za prihodnje generacije. Postala je kulisa našega vsakdana in tudi poletne turistične ponudbe. Pri tem ne gre le za Francijo, o uničevalnih in obsežnih požarih so prihajala poročila tudi iz dela Španije (kjer so se razmere na srečo že umirile), Italije, Portugalske in te dni iz Grčije, kjer so konec tedna v obmorskem mestu Porto Germeno, približno 70 kilometrov od Aten, ognjeni zublji, podkrepljeni z močnim vetrom – sunki so dosegali hitrost tudi 125 kilometrov na uro – divjali po presušeni pokrajini. Zgorelo je več kot sto hiš, ob reševalnih naporih se je zgodila tudi tragedija, ko sta v trčenju dveh helikopterjev življenje izgubila dva pilota; domačin in njegov danski kolega.
Tudi v Sloveniji smo se morda prehitro veselili, da letos ni bilo večjih požarnih aktivnosti. Medtem ko je ogenj uničeval omenjene države, je pri nas kljub rekordno visokim temperaturam (še) vladalo zatišje, ki pa ga je prejšnji četrtek prekinil požar na Planji na Bovškem. Gasilcem je do začetka tedna uspelo ognjene zublje na strmem in težko dostopnem terenu omejiti, zaradi podtalnih žarišč pa naj bi intervencija potekala do prve obilnejše pošiljke padavin.
Letošnje poletje v Evropi ni le vroče, ampak žareče. In to potrjujejo tudi uradni podatki: ostanimo v Franciji, kjer so do konca julija 2026 gozdni požari v Franciji uničili približno 115.000 hektarjev površin, kar presega dosedanji rekord iz leta 2022, ko je zgorelo približno 66.300 hektarjev. Tudi v Španiji se letošnja požarna sezona že približuje rekordom. Površina, ki so jo doslej uničili požari, je že skoraj dosegla najvišje vrednosti zadnjih dveh desetletij, država pa se znova sooča s posledicami ekstremne vročine, suše in vse bolj nevarnih razmer za nastanek velikih požarov.
Ali je požarov danes res več ali o njih zaradi povezanosti sveta le več poročamo? Uradne številke kažejo na videz paradoksalno situacijo: število požarov v EU se dolgoročno zmanjšuje. V zadnjem desetletju jih je bilo v povprečju okoli 40 odstotkov manj kot v referenčnem obdobju 1981–2010. To je sicer pozitiven trend, ki pa ne prikaže celotne slike, saj je požarov resda manj, a je zato vsak posamezen bistveno večji in bolj uničujoč.
Podatki Evropskega informacijskega sistema za gozdne požare (EFFIS), ki deluje pod okriljem Skupnega raziskovalnega središča evropske komisije (JRC), kažejo, da je bilo lansko leto najslabše v zgodovini meritev EFFIS, ki statistike opustošenih površin spremlja od leta 2006: v Evropski uniji je zgorelo 1.079.538 hektarjev, kar je primerljivo s površino, ki je večja od Cipra. Ob upoštevanju širšega območja Evrope, Bližnjega vzhoda in severne Afrike, ki jih tudi spremlja EFFIS, pa se številka poveča na 2.242.195 hektarjev. Tudi podatki in napovedi za letošnje leto ne dajejo razlogov za optimizem, saj smo na poti, da presežemo lanski neslavni rekord: do 30. julija je zgorelo že 434.976 hektarjev, kar je bistveno več kot v enakem obdobju lani. Tudi število zaznanih požarov (1407) je več kot dvakrat višje od 20-letnega povprečja za ta čas (632). Po podatkih Evropske agencije za okolje so bili gozdni požari v zadnjih štirih desetletjih po večjem delu Evrope povezani tudi s skoraj 800 smrtnimi žrtvami, kar še dodatno potrjuje vse očitnejše posledice ekstremnih požarov za ljudi in okolje.
Romunija neslavna prvakinja
Če smo že tradicionalno vajeni poletnih novic o požarih na območju mediteranskega dela Evrope (četudi so bili ti kljub številčnosti manjši in bolj obvladljivi), v državah, kot so Portugalska, Grčija, Španija in Italija, pa uradni podatki EFFIS razkrivajo premike, ki so razlog za alarm: požari so vse pogostejši tudi na območjih, ki nimajo izkušenj s takšnimi katastrofami. Največji porast požarne aktivnosti so tako zabeležili v Romuniji.
Zakaj se Romunija, ki ima zmerno celinsko podnebje in se v primerjavi s Španijo ali Portugalsko ne povezuje tradicionalno z vročimi in suhimi poletji, vse pogosteje sooča z obsežnimi požari? Strokovnjaki opozarjajo, da vzrok ni predvsem podnebje, temveč človekovo ravnanje. Po podatkih Evropske unije je približno devet od desetih požarov v naravnem okolju posledica človekovega delovanja, kar pomeni, da so bodisi namerno zaneteni bodisi posledica malomarnosti. Še bolj zgovoren je podatek, da je kar 97 odstotkov vseh požarov povezanih z dejavniki, ki izvirajo iz človekovih aktivnosti, med drugim s požiganjem rastlinskih ostankov, neprevidnim ravnanjem z odprtim ognjem, odvrženimi cigaretnimi ogorki ali drugimi oblikami neodgovornega ravnanja.
Podnebne spremembe sicer povečujejo tveganje za širjenje požarov, saj prinašajo višje temperature in daljša sušna obdobja, vendar ostaja v številnih primerih prav človek tisti, ki zaneti iskro, iz katere se razvije uničujoč požar. In to ne velja le za Romunijo. Ugotovitve Skupnega raziskovalnega središča so jasne: velika večina evropskih požarov je posledica človeškega delovanja – nenamernega ali namernega. Strele, ki povzročijo požar, so razmeroma redke.
Kljub vsem opozorilom pred požarno ogroženostjo je tudi v teh vročih dneh mogoče na družbenih omrežjih opaziti fotografije ljudi, ki, ker so pač na dopustu, na žar »vržejo ribo ali dve« in pri tem pozabijo, da lahko že ena sama iskra med vročinskim valom na razbeljenem in izsušenem terenu pomeni megapožar …
Kakšna poletja so pred nami? Vroča. Podatki kažejo, da se Evropa segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. Tudi lansko poročilo programa Copernicus o stanju evropskega podnebja ne pušča dvomov: globalne in evropske temperature so bile leta 2025 tretje najvišje v zgodovini, vroče in suho vreme pa je prispevalo k rekordni aktivnosti požarov po vsej Evropi.
