Oleksandro Šehovcovo, 17-letnico iz Luganska, skoraj premagajo solze, ko pripoveduje o svojem življenju v domovini v času vojne. Večkrat so se že morali seliti po državi, ko je bilo prenevarno, najhuje je bilo, ko jo je dosegla novica o smrti očeta, ki je bil ubit v vojni. »Z mamo pogosto spiva kar na hodniku in poslušava rakete, včasih padejo samo 300 metrov od hiše, cela hiša se trese. Velikokrat ne moremo v šolo, ampak smo ves čas v kleti. Za vse otroke, ki vemo, kaj je vojna, je zelo težko,« pravi dijakinja, ki je del skupine 50 ukrajinskih otrok in mladostnikov, ki so s pomočjo Slovenske karitas in ministrstva za zunanje zadeve letovali v Strunjanu. »Morja nisem videla že več kot pet let, tako da mi te počitnice veliko pomenijo«. A niti v Sloveniji ni povsem mirna, vsak dan misli na svoje domače: so bile eksplozije ali so mirno preživeli dan.
Njena vrstnica Sofija Šapoval čuti podobno. Ko se je začela vojna, so njeni starši naložili vse štiri otroke v avto in se odpeljali, cilja niso imeli. Na Poljsko se jim ni uspelo prebiti, dobili so priložnost v Nemčiji. »Mislili smo, da bomo tam teden ali dva, a smo z mamo kot begunci ostali dve leti in pol. Biti begunec v tuji deželi je težko, vsako jutro najprej pokličeš svoje bližnje v Ukrajino, ali so v redu, in vsak dan poslušaš novice. Leta 2024 smo se vrnili v Ukrajino in tudi mama je šla v vojsko,« je povedalo dekle. Šele zadnji dve leti lahko redno spremlja šolo na daljavo. »Težko je ne izgubiti upanja in volje. A veš, da je izobrazba pomembna za tvojo prihodnost in da se je treba učiti, tudi če vso noč nisi spal, ker si moral v zaklonišče. Tukaj v Strunjanu vsaj malo bolje spimo in se tudi malo smejimo. Še vedno smo v skrbeh za družino, a si lahko vsaj povemo, kaj čutimo, se poslušamo in si pomagamo med sabo,« sklene 17-letna dijakinja.
»Gradimo podzemne šole, da bodo varnejše«
Letovanje ukrajinskih otrok in mladih v Sloveniji je stalnica že vse od začetka vojne leta 2022. Gre za otroke vojakov iz prvih bojnih linij, več kot polovica jih je v vojni izgubila očeta ali pa je pogrešan. Slovenska karitas je v teh letih sprejela devet skupin in skupaj več kot 400 ukrajinskih otrok. Na letovanju se vsaj za kratek čas odmaknejo od zvoka siren, bombardiranja in negotovosti, ki jih prinaša vojna, in so lahko preprosto otroci. To je težak izziv za spremljevalce in vzgojitelje.
»Ko so ob prihodu organizirali spoznavne aktivnost in jim predlagali, da si dajo vzdevke, so vsi izbrali bodisi imena svojih očetov bodisi imena enot, v katerih so služili. To je podoba vojne. Kaže, kako vpliva na otroške možgane,« poudarja vodnik Oleg Babenko, član brigade za posebne namene ukrajinske nacionalne garde, ki spremlja otroke pri nas. V celotni Ukrajini ni povsem varnega mesta, pravi. »Večina pouka poteka na daljavo. A tudi v šolah, ki so odprte, morajo učitelji učence ob alarmu peljati v zaklonišče. V Ukrajini zdaj gradimo celo podzemne šole, da bodo varnejše. Si predstavljate, kako je to videti, z umetno svetlobo, generatorji … Najhujše pa je, da so se otroci vojne že navadili. Znajo presoditi, kako se obnašati, ko dobijo alarm po SMS-sporočilu: če je raketa, je treba kar najhitreje steči v zaklonišče, če je dron, imaš nekaj minut več časa. Noben otrok se ne bi smel ubadati s takimi informacijami,« pripoveduje Babenko. Pomen letovanj vidi tudi v tem, da prispevajo k vzgoji nove generacije Ukrajincev.
»Vojna je prizadela kar 7,5 milijona otrok v Ukrajini, 4,6 milijona otrok nima možnosti rednega normalnega šolanja, nekateri se že šest let učijo na daljavo, najprej zaradi covida, potem zaradi vojne. To pušča hude posledice v kakovosti znanja, še posebej pa pri socializaciji,« poudarja Jana Lampe, vodja mednarodne pomoči pri Slovenski karitas.
Pomoč iz Slovenije dosegla 20.000 gospodinjstev
Edvin Skrt, veleposlanik in generalni direktor direktorata za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, poudarja, da to ni zgolj letovanje, ampak izraz solidarnosti Slovenske karitas in slovenske države do Ukrajine in otrok, ki že več kot štiri leta živijo v vojni. Slovenija bo letos za pomoč Ukrajini v proračunu namenila okoli osem milijonov evrov. Vlada je napovedala pomoč za obrambo in humanitarno pomoč tudi v prihodnje.
Letovanje otrok v Strunjanu je eden od projektov Slovenske karitas za pomoč Ukrajini, ki jih sofinancira ministrstvo. Skupna vrednost projektov letos znaša 777.000 evrov, od tega ministrstvo prispeva 750.000 evrov, ostalo pa Slovenska karitas. Pomoč Ukrajini prek Slovenske karitas in ministrstva poteka v sodelovanju s Caritas-Spes Ukrajina. Tako so, denimo, v predmestju Harkiva v kraju Visoki kupili hišo in v njej uredili prostore za psihosocialno pomoč otrokom, obnovili so dom za invalidne otroke v Zagričanih v regiji Žitomir, kjer organizirajo tabore zanje in njihove matere. Poleg tega gre denar tudi za energetsko oskrbo, kupili so že generatorje za šole in vrtce ter omogočili nakup drv za kurjavo 240 družinam iz regije Sumi. Obnavljajo tudi poškodovane hiše, da bodo starejši in bolni, ki niso zapustili svojih domov, na toplem …
Od začetka vojne je Slovenska karitas za pomoč Ukrajini namenila več kot 6,7 milijona evrov in s pomočjo dosegla 20.000 gospodinjstev. Denar prispevajo številni posamezniki, podjetja in ministrstvo. Še vedno pa potrebuje nujno pomoč 10,8 milijona ljudi. Še naprej poteka tudi zbiranje pomoči za Ukrajino, najlažje s SMS-sporočilom UKRAJINA5 ali UKRAJINA10 na 1919.
