Bilo je leta 1899, ko je med Dravogradom in Velenjem uradno zapeljal prvi vlak. Po ozkotirni železnici, ki so ji domačini od nekdaj rekli kar štrekna in so jo v takratni Avstro-Ogrski zgradili predvsem zaradi gospodarstva. Les, premog in železarski izdelki so pač hitreje potovali iz koroških in šaleških dolin proti velikim središčem po železnici. Toda poleg razvoja, ki ga je prinesla železnica v te kraje, je štrekna tudi za potnike pomenila veliko pridobitev. Poti med kraji so se skrajšale, živahno dogajanje in zgodbe, ki so se spletle v vagonih in na njih, pa so ostale ljudem še danes v živem spominu. Ne preseneča, da je zavladal pravi upor in so ljudje pripravljali proteste, ko je takratna oblast ukazala zaprtje proge. Samo leto dni po tistem, ko je leta 1969 po progi zapeljal zadnji tovorni vlak, so začeli odstranjevati tire, s čimer je bila kakršna koli kasnejša obuditev proge nemogoča.
Presneti klanci
»Vlak bi moral ostati. Če govorimo o trajnosti, je elektrificirana proga tista, ki je brez izpustov. Samo to je prihodnost,« je dejal domačin Emil Gomboc, ki ga srečamo na Štrekni in na kolesu, kajpada. Sredi hmeljevih polj, ki se razprostirajo med Slovenj Gradcem in Mislinjo, kjer je nekdaj potekala železniška proga, danes pa je njena celotna trasa od Dravograda do Velenja spremenjena v kolesarsko stezo, ki že vse od odprtja pred tremi leti privablja množico kolesarjev. Kako vendar ne, ko pa je steza vzorno urejena s počivališči, kjer so pitniki vode in tlačilke ter kakšen izvijač za kolesa, s smernimi in informativnimi tablami, označbami in stranišči. Domišljene so vse najmanjše podrobnosti, obenem pa je tudi izjemno slikovita s sotesko Huda luknja, šestimi predori in širno koroško ravnico, nad katero kraljuje Urška, kot domačini ljubkovalno rečejo Uršlji gori.
Najsi se odpravite po Štrekni iz Velenja ali Dravograda, nikjer ne boste ubežali klancu proti nekdaj najvišje ležeči železniški postaji v Sloveniji, ki je stala v Mislinji na 589 metrih nadmorske višine. Z velenjske strani se pne nekoliko strmeje, a je zato krajši in manj višinskih metrov boste premagali iz šaleške prestolnice, dobrih 200 metrov. Toda tik pod Mislinjo pokaže svoje zobe in tam je treba nekoliko močneje pritisniti na pedala do najvišje točke na poti. Marsikdo iz teh krajev še ve povedati, da je imel vlak često težave na mislinjskem klancu. Tu in tam pa se je menda zgodilo, da so strojevodje kar tako ustavili vlak in so si tako oni kot potniki nekoliko »oddahnili« od vožnje.
»Naklon je bil tako velik, da so imele lokomotive pogosto težave. Včasih so morali celo menjati lokomotivo, ker težje niso zmogle vzpona, sploh pred zadnjim predorom proti Mislinji so vlaki večkrat obstali in čakali na boljše razmere. Starejši domačini se še danes spomnijo zgodb, ko zaradi okvar ali zdrsov niso mogli naprej in je to za gostilničarje ob progi vedno pomenilo tudi nepričakovane goste,« je povedal Aleš Rupreht, projektni vodja pri Regionalni razvojni agenciji za Koroško, ki je tudi koordinator Štrekne.
Iz smeri Dravograda do Mislinje naredimo 60 višinskih metrov več, se pa trasa vseskozi po malem vzpenja, a nikoli zares strmo. Čeprav je naklon blag in enakomeren, je pametno verjeti domačinom, ki dobrohotno posvarijo, da lahko v Mislinji neutrjenega kolesarja že kar bolijo noge.
Toda s katerekoli strani se boste odpravili po tej 35 kilometrov dolgi kolesarski progi, na vsako stran bo sledil prijeten spust, na katerem boste uživali kot otroci Milka Šprinzarja, ki v en glas povedo, da je najboljše na progi spust iz Mislinje nazaj v Velenje. Simpatična družina iz okolice Velenja ni prvič na Štrekni. Otroci jo imajo radi, lepo vreme in počitnice pa so družino ponovno zvabili na kolesa. »Že štirikrat smo bili. Ta kolesarska steza je velika pridobitev za naše kraje. Največkrat gremo kolesarit čez teden, ko je manj gneče in manj električnih skirojev,« je povedal Milko, ki z otroci sproščeno uživa na kolesu. »Prav nič se nam ne mudi,« odvrne na opazko, da so eni redkih, ki niso na električnih kolesih, »do koder bomo prišli, bomo prišli, odvisno od otrok. Potem se bomo le še spustili.« In ob spustu se otrokom zasvetijo oči, kot tudi ob predorih, ti so zanje največja zanimivost.
Skrivnosti v predorih
Huda luknja je ozka soteska, ki jo je izoblikovala reka Paka. Prijeten hlad veje po njej in skozi najdaljši predor na poti, dolg 422 metrov, kjer voda tudi sredi največje suše kaplja s stropa. Štrekno so ob koncu 19. stoletja zgradili v samo dveh letih, kakih 2200 delavcev z različnih koncev takratne države jo je gradilo, gradnja pa je bila daleč od preproste. Ravno čez Hudo luknjo je zahtevala veliko znanja, saj poteka po več viaduktih, mostovih in skozi predore. Že tedaj je veljala za enega zahtevnejših gradbenih podvigov.
»Ko smo začeli čistiti traso, se je pokazalo, kako neverjetno kakovostno je bila zgrajena. Več kot sto let je ostala skoraj nedotaknjena,« pripoveduje Aleš Rupreht, ki je pri nastajanju sodobne Štrekne sodeloval od prvih idej naprej.
Čeprav je v 70. letih prejšnjega stoletja cestni promet tudi na tem delu Koroške izpodrinil železniškega in so tiri postopno izginili, so ostali nasipi, mostovi in predori, tudi kamnite škarpe, ob katerih se peljete danes s kolesom, pa kakšen miljni kamen tudi, če se le pozorno ozrete naokoli. Vse to je desetletja burilo domišljijo domačinom.
»Že kot otroci smo hodili tja. Tisti temačni zapuščeni predori so nas vedno privlačili, saj smo vedeli, da se je nekoč tam nekaj dogajalo,« se spominja Aleš.
V času, ko je bila trasa povsem zapuščena, so v enem od predorov celo gojili šampinjone, medtem ko je drugi služil kot skrivališče ukradenih avtomobilov, ki so jih tam razstavljali. Ko so pred začetkom gradnje kolesarske poti predore očistili, so v enem od njih našli razpadajoče kolo. »Obstaja fotografija, kako je skozi odprtino sončni žarek posijal naravnost nanj. Simbolično, kot bi napovedoval novo obdobje tega prostora,« odvrne Aleš.
Bogato življenje
Pred predorom Huda luknja ob mogočni jami, ki je bila kot ena prvih pri nas urejena za turistične oglede, nas veselo pozdravi Darko Zagoršek. »Ne poznava se? No, sedaj se,« duhovito odvrne Štajerec, ki se je že dan poprej pripeljal s kolesom iz Maribora mimo Vitanja po soteski Socke do Velenjskega jezera. »Vse sem pripeljal s sabo, šotor, spalno vrečo, podlogo, kakih 20 kilogramov prtljage. Ob jezeru sem prespal, danes sem na Štrekni, jutri pa se vrnem domov. Po kateri poti? Še ne vem, morda po Dravski, morda pa bom ubral katero drugo,« pove.
Na Štrekno je šel tokrat prvič, in kot razlaga, mu je še kako všeč. »Takih poti manjka pri nas. Ko se pelje človek po avtocesti, manjši kraji kar drvijo mimo, na kolesu pa si jih lahko pobliže ogledaš. Drugače doživljaš okolico in vidiš stvari, ki jih sicer ne bi,« se zaveda. »Veste, jaz sem se odločil, da bom malce drugače živel. Revež sem, a bogato živim. Še vedno bi lahko delal, saj sem fizično in mentalno povsem sposoben. Vseskozi sem delal v IT-ju. Toda kar imam, mi zadostuje. Svet pa je danes požrešen in pohlepen, ljudje bi imeli več in več. Toda kaj z vsem tistim?« se sprašuje, medtem ko sam uživa v stvareh, ki z denarjem niso merljive.
»In še nekaj počnem,« se poln energije nasmeje pred slovesom, »začel sem trenirati smučarske skoke. Na najmanjših skakalnicah, toda ko si na vrhu 15- ali 25-metrske skakalnice, se ti ne zdita prav nič majhni.«
Na Štrekni srečaš celo paleto ljudi. Tam so kolesarji na specialkah in mnogi, mladi in stari, ki jim pri poganjanju pomaga baterija. Eni kolesarijo v pravi bojni opremi, kot bi bili na kolesarski dirki, drugim je imidž še najmanj pomemben in uživajo z vetrom v laseh. Otroci delajo tu svoje prve kolesarske kilometre, turisti uživajo v novem okolju, tudi posamezniki na ležalnih kolesih niso redkost, kot ne invalidi in tudi kakšno nosečnico boste srečali na kolesu. Kolesarska Štrekna je pravzaprav postala to, kar je bila nekoč, ko so se po njej ljudje vozili na delo, v šolo in na obiske k sorodnikom ali prijateljem. Le prevozno sredstvo je drugo.
Skoraj 100.000 kolesarjev
Čeprav je Štrekna nastala predvsem kot regijska povezava in tudi želja po njeni vzpostavitvi v prostoru je bila prisotna že desetletje prej, se je hitro izkazalo, da je zelo dober turistični produkt. »Idejna zasnova je obstajala že nekaj časa in vsi smo vedeli, kaj regija potrebuje. Ko so se pojavila evropska sredstva, smo bili pripravljeni in sodelovanje vseh, tako države kot projektantov, ministrstva in predstavnikov regij, je bilo res dobro. Koroška in Šaleška dolina sta pri projektu zares stopili skupaj in občine so se morale odpovedati delu razvojnega denarja za druge projekte, da so lahko uresničile nekaj, kar danes povezuje obe regiji,« je poudaril Aleš.
Rezultat – tudi kolesarska Štrekna je bila zgrajena v pičlih dveh letih – je presegel pričakovanja skoraj vseh, razen tistih, ki so pri projektu sodelovali od začetka. »Vedeli smo, da bo uspešna,« potrdi Aleš, »ker smo vedeli, kako atraktivna je trasa. Presenečenje je bilo bolj to, kako hitro je postala prepoznavna po vsej Sloveniji.«
Štrekna je ena najbolj obiskanih kolesarskih poti v Sloveniji. Števci v Hudi luknji so prvo leto našteli okoli 96.000 prehodov kolesarjev, lani več kot 92.000, letošnja sezona pa kljub novi konkurenci drugih kolesarskih stez, kakršna je ravnokar odprta steza med Bledom in Bohinjem, ostaja zelo živahna. Do sredine julija se je po Štrekni zapeljalo že okoli 45.000 kolesarjev. Največ ljudi pride kolesarit julija, avgusta in septembra, med vikendi pa je Štrekna sploh polna kolesarjev. Poleti prav vsak dan vozi tudi brezplačni Štrekna bus med Velenjem in Labotom v Avstriji, od koder jo lahko mahnete še po kakšni kolesarski stezi na Avstrijskem Koroškem. Sploh med Avstrijci je Štrekna zelo dobro sprejeta, veliko si jih med kolesarjenjem po Dravski kolesarski poti vzame še dan ali dva za ovinek proti Velenju.
Toda Štrekna vse bolj spreminja tudi vsakdan domačinov in vedno več jih uporablja povezavo za vsakodnevne opravke, še posebej tam, kjer je nekdanja železniška trasa že dolgo del lokalnega prostora, tako kot na širšem območju Slovenj Gradca. To pa je bil tudi osnovni namen te regionalne povezave.
»Na Štrekno ne smemo gledati samo skozi turizem. Evropski denar, iz katerega je nastala, je bil namenjen predvsem trajnostni mobilnosti, da bi ljudje vsaj del poti opravili s kolesom in ne avtomobilom. Turizem je le čudovit stranski učinek. Prava zmaga bo, ko bo čim več ljudi reklo, da gredo v službo s kolesom,« se zaveda Aleš Rupreht.
Na teksas vlaku
Emil Gomboc in Peter Mlakar prihajata iz Slovenj Gradca. Prav vsak dan se odpravita s kolesom do Mislinje in nazaj, povezavo pa sta uporabljala, še preden je bila kolesarska steza čez Hudo luknjo uradno odprta. »Velika pridobitev je to za naše kraje,« se strinjata, »trasa pa fenomenalna.« Toda tudi prvotne štrekne, železniške, se oba zelo dobro spomnita. »Seveda, ko pa sva se še vozila z vlakom. V šolo v Velenje, a na vlak nisem vstopil na železniški postaji, ampak sem na vagon kar skočil iz domačega bloka. Rekli smo mu teksas vlak, ker je imel lesene sedeže,« se spominja Emil. Nato potuje skozi čas in predore ter hudomušno pripomni, kako so fantje čez Hudo luknjo osvajali dekleta. »Da, drugi časi so to bili,« nostalgično pripomni.
Štrekna ima res svoj začetek in konec, toda njena zgodba še zdaleč ni končana. Na Koroškem želijo povezati tri velike kolesarske zgodbe, Štrekno v Mislinjski dolini, mednarodno Dravsko kolesarsko pot, v nastajanju pa je tretja v Mežiški dolini po rudarski dediščini. Tako bo mogoče po vsej regiji kolesariti po ločenih in varnih poteh.
Medtem pa tudi v Avstriji že pripravljajo ureditev nekdanje železniške proge med Pliberkom in Šentpavlom v Labotski dolini. Tudi tam bodo kolesarji vozili po trasi nekdanje železnice, in če se bo projekt uresničil po načrtih, se bo povezal z Dravsko kolesarsko potjo in Koroško. »Takrat bomo lahko govorili o velikem čezmejnem kolesarskem krogu, ki bo povezoval Slovenijo in Avstrijo,« je še dejal Aleš Rupreht.
