Francozi imajo bouillabaisse, Toskanci cacciucco, Ligurci ciuppin, na Jadranu poznamo brodet oziroma brudet. Podobne ribje enolončnice, v katere poskačejo najrazličnejši prebivalci morskega kraljestva, pa najdemo od Španije in Portugalske do Grčije. Tudi cioppino je povsem preprosta jed, ki je tesno povezana z množičnim priseljevanjem Italijanov na zahodno obalo Združenih držav Amerike.
San Francisco je v času kalifornijske zlate mrzlice v sredini 19. stoletja bliskovito rasel, v mesto pa so poleg iskalcev zlata, trgovcev in pustolovcev prihajali tudi evropski priseljenci. Med njimi je bilo veliko Italijanov, še posebej iz Ligurije in Genove, ki pa s seboj niso prinesli samo pomorskega znanja, temveč tudi svojo kuhinjo. V Liguriji so poznali ciuppin, preprosto ribiško juho iz različnih vrst rib, največkrat takšnih, ki jih je bilo težko prodati. Ko pa so novi prišleki pristali v Kaliforniji, so staro idejo prilagodili novemu okolju, novim sestavinam in predvsem izjemno bogatemu ulovu iz voda okoli San Francisca.
Kot vse slavne jedi je tudi nastanek cioppina obdan s številnimi legendami. Najbolj simpatična pravi, da so ribiči po končanem delovnem dnevu postavili velik lonec, nato pa je vsak prispeval nekaj svojega ulova. Eden ribo, drugi rakovice, tretji školjke, med seboj pa naj bi se spodbujali z angleškim vzklikom »Chip in!«, torej naj vsak nekaj prispeva, tako da naj bi se izraz sčasoma spremenili v cioppino. A kot pravijo raziskovalci kulinarične dediščine, je sam izraz veliko bolj verjetno povezan z ligurskim oziroma genovskim izrazom ciuppin, ki je obstajal že pred sanfranciško jedjo in je označeval ribjo juho.
Eden najbolj prepričljivih dokazov o nastanku jedi je časopisni zapis iz leta 1901. Novinarka časopisa The San Francisco Call se je odpravila na morje z italijanskimi ribiči in opisala jed, katere ime je sicer zapisala kot »chespini«. Recept je bil skoraj asketsko preprost: oljčno olje, česen, paradižnik, čili, belo vino in sveža riba, vse skupaj pa se je skuhalo v nekaj minutah. Po katastrofalnem potresu leta 1906, ki so mu sledili siloviti požari, ki so trajali tri dni, pa se je cioppino iz ribiških čolnov preslikal še v domače kuhinje. V dobrodelni kuharski knjigi The Refugees' Cookbook, s katero so zbirali denar za ljudi, ki jih je prizadela katastrofa, se je pojavil tudi recept za cioppino, čeprav je bilo njegovo ime zapisano nekoliko drugače. S tem je jed postala del širše kulinarične identitete San Francisca, saj jo strežejo tako turistične restavracije v Fisherman's Wharfu, od koder se pogled razteza na celoten zaliv pa tudi znamenito ječo Alcatraz in most Golden Gate, kot stare mestne gostilniške institucije.
