Plastenko izpraznimo, vržemo v zabojnik za plastiko in nanjo pozabimo. Kaj pa, če bi jo namesto tega spremenili – v piškot? Sliši se kot precej slab kuharski nasvet, toda raziskovalci ameriške univerze Southern Illinois University Carbondale razvijajo prav takšno tehnologijo. Odpadno plastiko in rastlinske ostanke s pomočjo mikroorganizmov spreminjajo v sestavine hrane. Končni izdelek pa je nekaj, kar je na pogled presenetljivo vsakdanje: majhen okrogel piškot.
Ne, raziskovalci niso zmleli plastenke in plastičnih drobtin zamešali v testo. Postopek je precej bolj zapleten – in zanimiv.
Ekipa mikrobiologa Lahiruja Jayakodyja uporablja PET, plastiko, iz katere so pogosto izdelane plastenke za vodo in druge pijače. Skupaj z rastlinskimi odpadki jo z vodo in kisikom pri visoki temperaturi in tlaku razgradijo na bistveno manjše, v vodi topne molekule, bogate z ogljikom.
Potem pridejo na vrsto nenavadni kuharji.
Kvasovke pojedo plastiko
Razgrajene snovi postanejo hrana za posebej izbrane in gensko prilagojene kvasovke. Mikroorganizmi ogljikove spojine porabijo za svojo rast in iz njih ustvarjajo novo biomaso, bogato z beljakovinami.
Raziskovalci so šli še dlje. Eno vrsto kvasovk so prilagodili tako, da iz rastlinskih odpadkov proizvaja vanilin, snov, ki daje vanilji značilen okus in vonj. Druga proizvaja betakaroten, oranžni pigment, ki ga poznamo iz korenja in ga naše telo lahko pretvori v vitamin A.
Tako odpadek postopoma izgine iz enačbe, na drugi strani pa nastajajo beljakovine, vitamini, barvila in arome. Iz nastale mešanice nato pripravijo maso, ki jo dajo v 3D-tiskalnik za hrano. Ta plast za plastjo izdela okrogel piškot, ki ga na koncu še segrejejo v mikrovalovni pečici.
Projekt so poimenovali µBites oziroma MicroBites.
Zakaj bi NASA potrebovala piškote iz smeti?
Odgovor se skriva daleč od Zemlje. Tehnologijo so začeli razvijati v okviru Nasinega programa Deep Space Food Challenge, namenjenega iskanju novih načinov prehranjevanja ljudi na dolgih vesoljskih odpravah.
Na Mednarodno vesoljsko postajo je mogoče hrano redno dostavljati. Pri večletnem potovanju, denimo proti Marsu, postane stvar bistveno bolj zapletena. Vsak kilogram hrane je treba vzeti s seboj, zaloge zavzamejo prostor, hkrati pa posadka ustvarja odpadke. Idealno vesoljsko plovilo prihodnosti bi zato delovalo čim bolj kot zaprt krog: čim več tega, kar danes zavržemo, bi spremenili nazaj v nekaj uporabnega.
In prav tu se pojavi plastenka. Namesto da bi bila na poti na Mars samo odpadek, bi njen ogljik lahko postal surovina za novo hrano.
In kakšen okus ima plastenka?
Tu pride nekoliko nepričakovan odgovor: tega še ne vemo. Najnovejši podatki, predstavljeni pred dnevi na srečanju American Chemical Society, kažejo, da ekipa še čaka na institucionalno dovoljenje za formalno okušanje sedanje različice piškotov. Raziskovalci so že preverjali njihov vonj, ki se je odrezal dobro, toda od »lepo diši« do »dober tek« je še precej dolga pot.
Pri tej točki je potrebna tudi previdnost. Leta 2024 je SIU poročal o senzoričnem testiranju zgodnejše različice izdelka, medtem ko raziskovalci za sedanjo, izboljšano formulacijo leta 2026 navajajo, da še čaka na odobritev za testiranje na ljudeh. Ne gre torej za piškote, ki bi bili tik pred prihodom na police supermarketov.
Za zdaj precej draga malica
Tudi cena bi vas v pekarni verjetno odvrnila. Sedanja proizvodnja naj bi stala približno 60 dolarjev za kilogram, postopek pa je dolg in zapleten. Raziskovalci računajo, da bi bilo mogoče stroške z učinkovitejšimi mikroorganizmi in proizvodnjo v večjem obsegu občutno zmanjšati. Predvsem pa bo treba zelo temeljito dokazati varnost. Pri hrani, katere surovina je bila nekoč odpadna plastika, že najmanjši dvom o škodljivih ostankih ni sprejemljiv.
In potem je tu še težava, ki je ne more rešiti noben laboratorij: naša glava. Bi pojedli nekaj, če bi vedeli, da je del njegovega ogljika še pred kratkim sestavljal odvrženo plastenko?
Z Marsa nazaj na Zemljo
Če bo tehnologija nekoč dovolj varna, poceni in učinkovita, raziskovalci vidijo možnosti uporabe tudi na Zemlji. Ne nujno kot piškote, ki bi jih kupovali poleg čokolade in napolitank. Veliko bolj smiselna bi lahko bila na krajih, kjer je običajno pridelovanje ali dostavljanje hrane izjemno težko – v odročnih območjih, po naravnih nesrečah ali drugih razmerah, kjer primanjkuje hrane, odpadkov pa je veliko.
Ideja je pravzaprav elegantna: dva problema – plastični odpadki in pomanjkanje hrane – poskusiti povezati v eno rešitev. Do trenutka, ko bomo v trgovini izbirali med čokoladnim piškotom in tistim »iz reciklirane plastenke«, pa je še zelo daleč. Toda naslednjič, ko boste prazno plastenko vrgli v zabojnik, se lahko spomnite, da znanstveniki v njej ne vidijo samo smeti.
Vidijo tudi – kosilo.
