Pri Académie des Beaux-Arts gre za eno od petih akademij, ki sestavljajo Institut de France, ustanovljen leta 1795 kot združenje najpomembnejših intelektualcev, znanstvenikov in umetnikov v državi. Kot v en glas trdi francoski gastronomski svet, je država s tem simbolnim dejanjem prikimala temu, da kuhanje ni zgolj obrt ali gostinstvo, temveč umetniška disciplina, primerljiva s slikarstvom, arhitekturo ali glasbo.
Guy Savoy, ki je ob izvolitvi dejal, da je kuhanje »umetnost, ki nagovarja vse čute in ustvarja čustva«, nasploh velja za enega najvplivnejših ljudi v sodobni francoski kuhinji predvsem zato, ker njegove jedi niso znane po molekularnih eksperimentih, temveč po natančni pripravi, čistih okusih in izbiri najboljših in skrbno nabranih ali pripravljenih sezonskih sestavin. Kot sam rad poudarja, mora biti okus jedi vedno pomembnejši od spektakla.
Popolnost ni rezultat navdiha, temveč ponavljanja
Kot Guy Patrice Savoy se je rodil leta 1953 v Neversu v Burgundiji, vendar se je družina kmalu preselila v Bourgoin-Jallieu, mestece, ki velja za pomembno prometno vozlišče med Lyonom, Alpami in Italijo. Njegov oče je bil vrtnar, mati pa je vodila manjšo okrepčevalnico, ki jo je postopoma razvila v restavracijo. Savoy je v intervjujih večkrat izpostavil, da je odraščal med domačo zelenjavo, sadjem, ribami in jedmi, ki jih je pripravljala njegova mati, zato se je že zelo zgodaj odločil postati kuhar in pri petnajstih letih zapustil šolo in začel vajeništvo v lokalni slaščičarni. Sledilo je triletno obdobje stažiranja pri slavnih bratih Jeanu in Pierru Troisgrosu v restavraciji Troisgros v Roannu, ki ju častilci francoske kulinarike poleg Paula Bocusa in Alaina Chapela uvrščajo med glavna arhitekta nouvelle cuisine, gibanja, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih preporodilo francosko gastronomijo. Savoy je tam spoznal disciplino, ki mora veljati v kuhinji, in se naučil, kot je kasneje razlagal, da popolnost ni rezultat navdiha, temveč ponavljanja. V tem obdobju je še kot mlad kuhar delal v več prestižnih francoskih hotelih in restavracijah, in kot je večkrat omenil, tudi pri uradnih banketih in dogodkih za družino zadnjega iranskega šaha, Mohameda Reze Pahlavija. Leta 1980 je odprl svojo prvo restavracijo v Parizu Restaurant Guy Savoy v bližini Slavoloka zmage in takoj uspel. Prvo Michelinovo zvezdico je dobil že po enem letu delovanja, drugo leta 1985, leta 2002 pa je osvojil še sveti gral gastronomije, tretjo Michelinovo zvezdico, ki jo je ohranil več kot dvajset let.
Leta 2015 se je skupaj s kuhalnicami, noži, ponvami in lonci ter celotnim osebjem preselil na znamenito pariško nabrežje ob Seni Quai de Conti, v zgodovinsko stavbo pariške kovnice denarja – Monnaie de Paris. Nova restavracija je bila zasnovana v sodelovanju z arhitektom Jean-Michelom Wilmottom, obsega pa šest salonskih jedilnic z velikimi okni, ki gledajo na reko Seno, najstarejši pariški most Pont Neuf, muzej Louvre in Francoski inštitut. Ni pa bil samo pogled ta, ki je osvajal jedce. Tudi kritiki so ga slavili in njegova restavracija je bila med letoma 2017 in 2022 večkrat razglašena za najboljšo restavracijo na lestvici La Liste, francoskega gastronomskega vodnika, ki nasprotno od Michelina ali World's 50 Best ne pošilja svojih ocenjevalcev okušat jedi, ampak uporablja matematični model, ki združuje ocene iz številnih virov po vsem svetu.
Michelinov šok
Je pa leta 2023 Francijo pretresla novica, da je Michelin restavraciji Guy Savoy odvzel tretjo zvezdico, kar je bilo toliko bolj presenetljivo, ker je Savoy veljal za eno največjih imen francoske kuhinje. Še danes ta poteza velja za eno največjih presenečenj na sodobni kuharski sceni. Sam, takrat je bil star sedemdeset let, se je na odločitev odzval povsem mirno in dejal, da zvezdice niso razlog, zaradi katerega vsak dan kuha. Seveda je kljub temu Restaurant Guy Savoy ohranila dve zvezdici in ostala ena najbolj cenjenih obedovalnic na svetu.
Kljub temu nasprotno od številnih sodobnikov kariere ni gradil na medijski prepoznavnosti, saj ni imel nobene kuharske oddaje niti imperija v slogu nekaterih slavnih chefov. Je pa leta 2006 odprl sestrsko restavracijo Restaurant Guy Savoy v hotelu Caesars Palace v Las Vegasu, s tem da je v njej ohranil povsem enake jedi, raven strežbe in celo povsem iste vrste masla in kruha kot v Parizu. Ker je bil v tistih časih Las Vegas že poln slavnih kuharjev, so mu sicer prerokovali neuspeh, saj je bila večina prepričana, da klena francoska visoka gastronomija ne more preživeti v mestu igralnic, zabave in spektakla, a Savoy je dokazal ravno nasprotno, tako da njegova restavracija še dandanes velja za eno najbolj cenjenih v zgodovini Las Vegasa. V znamenitem puščavskem mestu ima sicer še pekarno z brioši, v Parizu L'Atelier Maître Albert, bolj sproščeno in cenovno dostopnejšo restavracijo v Latinski četrti le nekaj korakov od pariške katedrale Notre-Dame, v kateri so glavne zvezde v obliki jedi pečenke z ražnja, perutnina, jagnjetina, ribe in klasične priloge, poleg tega pa s svojim kulinaričnim podpisom sodeluje pri menijih v svetovno znani pariški kabaretski hiši Paradis Latin.
Oče Gordona Ramsayja
Ena bolj zanimivih podrobnosti iz njegove kariere je povezana z Gordonom Ramsayjem, ki je v zgodnjih letih svoje karierne poti med drugim leto in pol stažiral prav pri Savoyu in ga večkrat javno označil za svojega najpomembnejšega mentorja. Po Ramsayjevih besedah ga je prav on naučil spoštovanja do sestavin in tega, kako se jed izvede do popolnosti. Pred leti mu je celo polaskal s tem, da je zanj bolj oče kot pa samo mentor, pa tudi Francoz o svojem nekdanjem škotskem vajencu razlaga, da je nanj zelo ponosen. Ko so pred časom Ramsayja vprašali, kje najraje večerja v Parizu, je brez oklevanja odgovoril, da pri Guyu Savoyu. Med najbolj znamenite umetniške kreacije, ki jih je ustvaril francoski kuharski mag, kulinarični kritiki uvrščajo juho iz artičok s črnim tartufom. Gre za kremno juho iz artičok, piščančje osnove, parmezana in črnega tartufa, ob njej pa postrežejo popečen francoski rogljič in maslo s tartufi. Ena izmed jedi njegovega mojstrstva je tudi ocvrti piščanec s foie grasom, poleg tega pa tudi brancin v hrustljavih luskah, pri čemer se file morskega volka, kot mu pravijo Francozi, peče zelo natančno in počasi, da luske postanejo zlato rjave in hrustljave kot čips, medtem ko notranjost ostane sočna. Poleg ribe, tako kot je v Franciji neizbežna navada, sodi še omaka, odišavljena z vaniljo in nežnimi sladkimi začimbami.
Savoy prav tako slovi kot eden največjih mojstrov priprave juh, za katere pravi, da so najbolj podcenjene jedi visoke kuhinje. Prav zato zanj juha ne pomeni le uvoda v obrok, temveč predstavlja samostojno jed, pri kateri avtor lahko izrazi vse kuharsko znanje, kot poudarja, in prav juham je posvetil tudi več svojih knjig. Čeprav ga svet televizije ni nikdar preveč zanimal, je zaslovel tudi na ekranih in platnih, saj je posodil svoj glas sous-chefu Horstu v francoski različici Pixarjevega animiranega filma Ratatouille, pogosto pa se pojavlja v različnih francoskih oddajah in dokumentarcih o francoski gastronomiji. Kot predstavnik francoske gastronomske scene je kot član uradne delegacije dvakrat odpotoval v Belo hišo, enkrat s predsednikom Jacquesom Chiracom in Emmanuelom Macronom, je pa tudi eden najzaslužnejših za to, da je gastronomski obrok Francozov vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
O njegovem zasebnem življenju je sicer znanega precej manj kot o njegovi kuharski karieri, saj je vedno skrbno ločeval javno in zasebno plat svojega življenja. V njegovi biografiji piše, da se je leta 1975 poročil z Danielle Savoy, s katero ima dva otroka, po ločitvi pa se je leta 2018 poročil drugič s francosko-tunizijsko novinarko in televizijsko voditeljico Sonio Mabrouk, s katero pa sta se leta 2022 prav tako razšla. Nasprotno od mnogih kuharskih mojstrov je pri 73 še vedno v pogonu, saj še vedno redno obiskuje kuhinjo restavracije v Parizu, nadzoruje pripravo jedi in sodeluje pri razvoju novih menijev. Znano je tudi, da je velik zbiratelj del sodobne umetnosti, številni francoski novinarji njegov dom opisujejo kot nabit z najrazličnejšimi umetniškimi deli. Tudi restavracija v Monnaie de Paris je zasnovana skoraj kot umetniška galerija, v njej pa so zbirke francoskega milijarderja Françoisa Pinaulta, ustanovitelja luksuznega imperija Kering, pod katerega sodijo modne hiše, kot so Gucci, Saint Laurent, Balenciaga in Bottega Veneta.
