Zaloška cesta v Ljubljani je, če odštejemo občasne intervencije reševalnih vozil, mirna, mize in stoli v parku pred Brlogom pogledujejo proti Kalinovemu spomeniku, posvečenemu pred stoletjem in več ustreljenim železničarjem ter njihovim svojcem, na drugi strani je lenobna, zelena Ljubljanica.
V restavraciji, ki je po konceptu bolj podobna bistroju, smo prepoznali nekaj znanih obrazov moderne ljubljanske kuharske scene. Govorimo o fantih, ki so delali v Tabaru in Šukljetu ter ob kuhinji poznajo dobra, ne samo dobra, celo najboljša vina sveta. Zato bomo kar hitro dodali, da se očitno še niso resno lotili sestavljanja vinske karte, ker ta zaostaja za ponudbo hrane. Na splošno pa v turistični Ljubljani in še kje v Sloveniji opažamo trend, da ponudba pijače ne sledi ponudbi hrane. Ob Ljubljanici v centru boste našli lokale, ki strežejo japonsko govedino in podobne razkošne sestavine, pospremiti pa jih hočejo s kako enostavno modro frankinjo ali teranom. Toda: mesnina za 500 evrov na kilogram se enostavno ne more srečevati z vinom, ki ga dobijo pri svojem prijatelju vinarju za pet evrov na steklenico.
Da ne bo pomote, tako prestižnih sestavin in vsebin pri Brlogu ni. Pravzaprav smo najprej opazili, da strežejo kosila s tremi jedmi za 16 evrov, kar je v Ljubljani pravzaprav poceni. Če vzamete zgolj glavno jed, ob našem obisku so ponujali polnjene paprike, čevapčiče ali testenine z lososom, se ustavijo pri 12 evrih.
Nas pa tokrat ni zanimala ponudba kosil, ampak obširnejši, še vedno pa ne zelo obširen jedilni list. Na njem je okoli deset jedi, pet začetnih in pet glavnih, ter dve sladici, vse postavke pa nosijo poletni podpis, kar zadeva sestavine. Na splošno Brlogu ne gre očitati povezanosti z aktualnimi sezonskimi vsebinami. Ceviche iz postrvi so pomešali s kumarami, stebelno zeleno, malimi feferoni in ga prelili s hišnim cvetličnim kisom. Osvežilna jed za zmernih deset evrov.
Manj sta navdušila arancina z rakci, ki jih ni bilo ravno na pretek, na limonini kremi, spet za ugodnih devet evrov, kolikor nas je stala tudi sijajna polnjena paprika, ki jo po svojem receptu polnijo z babaganušem in fregolo ter jo položijo na omako iz starega kruha.
Ko smo ravno pri kruhu, tega postrežejo le proti plačilu, a mu pripada spenjeno maslo. To je bilo odlično, a kaj, ko je bil kruh že resno utrujen.
Pri predjedeh je naš tokratni trio nazdravil z albiano brut, dolenjsko penino, ki je bila, kot smo na koncu razpredali, celo najboljše vino popoldneva. Sveža in enostavna Furlanova bela vipavska zvrst je spremljala glavne jedi, pomagal je še Benedetičev briški cabernet, ki nam je bil še najmanj všeč. Tako kot skoraj preveč brezizrazno kompletno piščančje stegno na kosti (18 evrov), čeprav so ga bogato podložili z marelicami in pastinakovim pirejem.
Na drugi strani so bile prijazne lisičke z ješprenjem, zelišči in česnovim pirejem, najbolj samosvoj pa je bil spoj morja in celine, v našem primeru pokrovač in kulena, ki so delovali v kombinaciji koruzne omake in krompirja.
Cene glavnih jedi v Brlogu v nobenem primeru ne presežejo 19 evrov, a je treba reči, da porcije niso velike, hkrati pa, kot smo omenili, ne uporabljajo razkošnih jastogov, uvožene govedine, tartufov in podobnih sestavin.
Pravzaprav so bile še najdražje ocvrte kruhove rezine oziroma pohane šnite za sedem evrov. Je pa verzija, ki jo pripravljajo, zelo bogata. Ob kosu ocvrtega kruha so jagodna omaka, smetana s kamilico in karamela. Zelo sladka, tudi nasitna reč. Manj sladki so bili cmoki v drobtinah z marelicami in vaniljevo kremo, mi pa smo se medtem že zabavali z dodatno ponudbo, hišno različico espresso martinija in rožnatim rabarbarinim koktajlom.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
