Pot iz Ljubljane prek Vršiča do Trente zadnje čase ni niti približno romantična. Že pri Kranjski Gori se začne intenziven živžav turistov, ki pri jezeru Jasna iščejo parkirni prostor. Tudi naprej po ovinkih v višave se nadaljujejo neverjetna potovalna sredstva, od kolesarjev z vso opremo za bivanje, tudi s kovčki, prek motoristov vseh barv, državljanstev in osvobajajočih bobnečih zvokov do avtomobilov in kombijev, ki imajo za nameček bolje ali slabše pritrjen vsaj par, če ne kar petih profesionalnih biciklov.
Ne boste verjeli, podobno kot povsod po Sloveniji tudi na vrhu prelaza Vršič na polno popravljajo cesto, menda gradijo tudi parkirišča. Veliko gradbišče omogoča sijajen, skoraj Križajev slalom med buldožerji, bagri in prepotenimi delavci, ki z lopatami v rokah začudeno gledajo kaos, v katerem na koncu sodelujejo bolj ali manj izkušeni profesionalni obiskovalci vrhov z izhodiščno točko na vrhu Vršiča. Vršiča, na katerem je trenutno prepovedano ustavljanje motornih vozil.
Brez rezervacij in hladnih predjedi
Cesta se je zelo sprostila na primorski strani, prometa skoraj ni bilo več in pot do našega cilja se je iz serpentine v serpentino poenostavljala. Na koncu smo celo malce izboljšali rezultat, ki ga je napovedal natančni Googlov zemljevid. Metojo že od daleč prepoznate po velikem travnatem nogometnem igrišču in velikem parkirišču, kjer je dovolj prostora za širše množice. Je pa treba reči, da za malico v Metoji ne morete dobiti rezervacije. Kdor prvi pride, prvi melje, je bil odločen glas po telefonu.
Morda smo zato malce pohiteli in morda smo bili zato tudi malce napeti v lokalu, ki je bil dolga leta znan po tem, da kuha najboljšo joto, ki skupaj s kruhom in kozarcem osvežilne pijače pomeni najcenejši obrok pri nas. Tokrat je bilo malce drugače, golaž, ki je bil nekoč standardni del ponudbe, je bil samo divjačinski, po kakšnih 15 evrov, ponujali so ga s prilogami po dva evra, jota stane šest evrov in pol, a je treba doplačati za klobaso. Naj še omenimo, da imajo zelo poenostavljeno vinsko karto, a tudi to se ne zdi velika težava, saj imajo tako naključni pasanti kot aktivni planinci, ki v teh krajih osvajajo hribe in gore, najraje pivo, vodo ali kokto. Mimogrede, pri Metoji hladnih predjedi, torej kakšnih mesnin in sirov, ne strežejo.
Enolončnice, ki jih znajo pripraviti
Kuhinja v Metoji je v osnovi trentarska, čeprav se pri glavnih jedeh obračajo tudi k mednarodni, a v začetkih ni nobenih dvomov.
Gobova juha (šest evrov) je gosta, polna gob, pomaga nekaj zelenjave in veliko krompirja. Še bližje osnovnemu receptu je goveja juha (štiri evre), morda bi lahko bila kanček bolj pikantna, a to je že stvar okusa.
Med boljše bogate enolončnice, ki smo jih pomalicali v zadnjem času, gre gotovo šteti tudi krožnik z imenom enolončnica Metoja (10 evrov); gre za gosto, simpatično čorbo s kosi mesa, predvsem pa ješprenjem, zato malce spominja na ričet.
Jasno, v tem delu smo si naročili tudi hišno joto, ne prekislo, eno najboljših pri nas, prejšnjo soboto je bila z zeljem. Ker smo računali, da bomo naročili še kakšno glavno jed, smo se odrekli polovici kranjske klobase, ki sicer izvrstno joto podraži za štiri evre. Skratka, naš kvartet je enostavno doziral bogate predjedi in si delno pomagal tudi s kruhom.
Divjačinski golaž in prvo grmenje
Medtem je gospodar vse bolj živčno pogledoval proti nebu in vršacem, s katerih je že glasno grmelo. Prihajal je dež, napovedali so kar vihar, ki nas vsaj v začetku ni oviral, saj je bilo na terasi Metoje še vedno prijetno toplo, pa tudi glavne jedi so dišale na naš način. Težko je reči, kaj nas je najbolj razveselilo. Morda orjaški ramstek (20 evrov), najdražja jed na jedilnem listu, lepo mehak, s klasično spremljavo z žara.
Ali pač krepak divjačinski golaž (15 evrov), v katerem najraje gostuje kruhov cmok.
Morda ocvrti kaneloni, ki jih napolnijo z bučkami, ali enostaven ocvrt svinjski zrezek s pomfrijem. Glavne jedi pri Metoji so razmeroma težke, idealne za prave planince, ki zjutraj in dopoldne osvajajo očake. Imajo pa tudi otroško in zelenjavno ponudbo, celo ocvrt sir za 14 evrov in lokalne čompe z ovčjo skuto, pa tudi kakšno mesno ploščo sestavijo za večje množice.
Vihar, kobariški štruklji in grenčica
Nevihta se je povsem razbesnela, ko smo ravno jedli štruklje in krape. Trentarski krapi so polnjeni s suhimi hruškami, kobariški štruklji tradicionalno z orehi. Cene obeh sladic so blizu devetih evrov, kar je ne glede na zahtevno pripravo in ekskluzivnost obeh jedi pravzaprav zelo drago, je pa res, da imajo med sladicami tudi palačinke z marmelado ali nutello za manj kot pet evrov.
Naj za zapisnik povemo, da so bili našemu omizju bližje kobariški kot trentarski štruklji. Je bilo pa časa za diskusijo bolj malo. Ko smo štruklje ravno pomlatili, se je spustila nevihta z orkanskim vetrom, ki je na vsak način želela odnesti streho nad teraso Metoje. Gospodar, ki je bil zaradi tega že nekaj časa zelo razburjen, nas je usmeril k šanku, kjer smo na varnem čakali konec hude ure in na račun hiše pili sladko, le rahlo alkoholno domačo lepensko grenčico zeliščnega porekla.
