Nekajkrat smo se že vozili mimo Lipana, vedno so imeli gnečo, prejšnjo nedeljo pa so za nas našli prostor. Tudi zato, ker smo premeteno rezervirali dan prej. Tako smo se namestili na poletno teraso, pozimi verjetno ni tako lepo, s pogledom na Poljansko Soro in ribiče, ki so se v zeleno oblečeni trudili, da bi iz gorenjske reke izvlekli kakega kapitalca.
Naj takoj omenimo, da notranja oprema in urejenost lokala zaostajata za poletno teraso in slikovito reko. In tudi, da Lipan v nasprotju z imenom ni prava ribja restavracija, na jedilniku je veliko enostavnih mesnih jedi, tudi razmeroma draga teletina, in le tri jedi s postrvmi, ki lahko stanejo po 35 evrov na kilogram, če jih cele spečejo na žaru, ali pa kar 68 evrov na kilogram, če si izberete file, ki ga postrežejo s hruško v vinu in mavrahovo omako.
Če vas od sladkih voda bolj vleče k slanim, pa za 15 evrov na žar ali v fritezo vržejo tudi lignje iz daljnih morij.
Neusmiljeni zvoki Radia Frajer so ves čas našega kosila spremljali sicer zelo raznovrstno ponudbo klasičnih, malce predelanih jedi. Če so povezane s teletino ali govedino, stanejo okoli 30 evrov, s svinjino okoli 20 evrov. Za predjed ne pripravijo nobene ribje specialitete, imajo pa, to je treba reči, sijajen, zelo lokalno obarvan narezek (16 evrov). Dobrote, ki nastanejo iz krškopoljskih prašičev, delajo kar sami, v glavni vlogi so domača salama, klobasa, slanina in budžola.
Pospremijo jih s prepričljivimi siri soseda Pustotnika, ki jih podpira pikantna hruškova marmelada, narezek pa zaključijo z mandlji, kaprami in vloženimi drobnimi papričicami. Skoraj prepričani smo, da je bila to najboljša jed našega nedeljskega kosila.
V slovenskih gostilnah težko dobimo govejo juho z jajcem, a pri Lipanu jo ponujajo. V govejo juho ubijejo jajce, ki v krožniku med mešanjem postane zanimiva prikuha, ki zlahka nadomesti rezance ali fritate. Med juhami je bila na svojem mestu tudi gobova, z veliko gobami, ne pregosta, a za vsak primer opremljena z veliko žlico kisle smetane.
Kot rečeno, je ponudba hrane pri Lipanu široka. Pri predjedeh so na svojem mestu praktično vse slovenske klasike – od kraškega pršuta do goveje juhe z rezanci, od praženih jetrc do jurčkov z jajci, od njokov z gorgonzolo do špagetov z bolonjsko omako, vse v okolici 15 evrov. Naš načrt je bil vseeno malce drugačen.
Hoteli smo pokusiti žlikrofe s pečenkino omako. Niso bili slabi, čeprav bi si želeli več omake. A očitno so imeli s pečenko težave, telečje ni bilo (več), pa smo si jo želeli, konec koncev je z 20 evri tretjino cenejša od telečjih medaljonov, ki so nam jih predlagali kot alternativo.
Medaljoni niso bili napačni, čeprav bi za 30 evrov lahko bilo mesa nekaj več, a je spremljava marsikaj nadomestila, tudi pečeni krompir s čebulo in jurčkova omaka sta lepo sodelovala. Nismo pa imeli energije, da bi se sprehodili do malce oddaljenega, retro solatnega bara s kar nekaj solatnimi možnostmi, ki niso bile omejene na samo listnato solato.
Ob vsem tem mesu, bifteku in divjačini na meniju pa smo si nad Poljansko Soro vendarle zaželeli ribe in se odločili za file postrvi. Morda bi lahko v meniju napisali ceno za porcijo, ob postavki 68 evrov na kilogram se marsikdo ustraši, kar je škoda, saj je recept za ribo s hruško in mavrahi zanimiv. Je pa škoda tudi, da jim je riba med peko malce ušla in je bila na nekaj mestih kar preveč pečena, morda tudi malenkost preslana.
Naj omenimo, da imajo v Lipanu tudi enostavno vinsko karto oziroma vinsko ponudbo, v kateri je najočitnejši Herga iz Jeruzalema, penine vzamejo pri Zlatem griču, cviček je Sintičev in stane velikih 19 evrov na liter, buteljka muškatne penine Puklavec pa je ocenjena na kar 33 evrov.
Sladice so veliko cenejše, v okolici petih evrov. Imajo italijanski nabor, panakoto in tiramisu, grmado z orehi, za palačinke pa, so opozorili, je treba dolgo čakati. Nismo imeli časa in napadli smo solidno, zelo sladko, a sočno sadno torto.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
