James Beard velja za enega najvplivnejših kuharjev v zgodovini ameriške gastronomije. Čeprav nikoli ni vodil kakšne imenitne restavracije z Michelinovimi zvezdicami, je spisal več kot dvajset kuharskih knjig, predvsem pa ga izpostavljajo kot pionirja televizijskega kuhanja, pedagoga in ambasadorja ameriške gastronomije, tako da so ga v časopisu The New York Times oklicali kar za dekana ameriške gastronomije.
Med nesmrtne ameriške kuharje se je vpisal ne samo zato, ker je vodil prvo kuharsko oddajo v zgodovini tamkajšnje nacionalne televizije, temveč predvsem zato, ker je že sredi prejšnjega stoletja zagovarjal uporabo sezonskih sestavin in preprosto domačo kuhinjo. Poleg tega pa je Američane prepričal, da njihova kuhinja ni vredna prav nič manj kot evropska. Trdil je, da imajo tudi v ZDA izjemno bogato kulinarično dediščino, sestavljeno iz vplivov staroselcev, evropskih priseljencev, afriških skupnosti, Azije in Latinske Amerike, zato je desetletja potoval po državi, zbiral recepte, preučeval regionalne posebnosti in promoviral lokalne sestavine. Posebej so ga navduševale kuhinja ameriškega juga, kreolska kuhinja Louisiane, kalifornijska kuhinja in morska hrana pacifiške obale.
Postal bi igralec, toda …
Kot James Andrews Beard se rodil leta 1903 v mestu Portland v ameriški zvezni državi Oregon. Oče je bil carinik, mati Elizabeth pa je vodila luksuzni družinski penzion in je bila, kot je kasneje rad razlagal, odlična kuharica, zato je že kot otrok odraščal v okolju, kjer je bila hrana središče družinskega življenja. Na njegovo kasnejšo kuharsko misijo pa je, kot je rad pripovedoval, močno vplivala tudi kitajska kuharica po imenu Jue-Let, ki je delala pri družini in ga seznanila z azijskimi tehnikami priprave hrane.
Po osnovni šoli se je leta 1920 vpisal na zasebni umetniški kolidž Reed v Portlandu, vendar študija ni dokončal, ker so ga že dve leti kasneje nagnali iz kampusa, saj so ga zalotili v romantičnem razmerju z moškim kolegom s faksa, kar je bilo v tistem času na ameriških univerzah strogo prepovedano. Kasneje svoje spolne usmerjenosti ni izpostavljal, čeprav je bila v njegovem osebnem in poklicnem krogu precej znana. Po odhodu z Reeda se je začel navduševati nad umetnostjo in se najprej odpravil v London, nato pa v center sveta, New York, z namenom, da postane igralec. Sprva je res nastopal v gledališču, kasneje se je preizkusil še kot pevec in celo kot producent, a njegova odrska kariera nekako ni zaživela. Je pa zato v tridesetih letih začel organizirati kulinarične dogodke in zabave, pa tudi sam je kuhal za prijatelje in se tolažil s tem, da je na tem področju veliko bolj uspešen kot na umetniškem. V kasnejših intervjujih se je večkrat pošalil, da je bil sicer prepričan, da ima kar precej igralskega talenta, ampak ker je visok in ne preveč filmsko privlačen, je sam pri sebi vedel, da nikoli ne bo postal največja zvezda Brodwaya. Zato je začel razmišljati o poklicu, ki bi ga veselil, in odprl gostinski lokal Hors d'Oeuvre Incorporated, ki je takoj postal priljubljeno zbirališče newyorške umetniške scene.
Še večjo pozornost si je prislužil s svojo prvo kuharsko knjigo Hors D'Oeuvre and Canapés, kar v prevodu pomeni Predjedi in kanapeji, ki jo je izdal leta 1940 in je takoj postala prodajna uspešnica. Med drugo svetovno vojno so ga leta 1942 vpoklicali v ameriško vojsko in ga izšolali za kriptografa, vendar je kmalu prišel do spoznanja, da ga bolj zanima delo v oskrbovalnih in gostinskih enotah vojske. Leta 1943 je zaprosil za odpust iz vojske in ga tudi dobil na podlagi takratnega predpisa, ki je omogočal odpust vojakom, starejšim od 38 let. Še bolj komercialno odmevna kot prva knjiga o predjedeh in kanapejih je bila njegova televizijska oddaja I Love to Eat, ki jo je nacionalna televizija NBC predvajala v letih 1946 in 1947, ko televizijski sprejemniki še niso bili množičen pojav, zato prav ta njegova televizijska kuharska predstava slovi kot prva ameriška kuharska oddaja na televiziji. V arhivih je sicer ni, ker so jo predvajali v živo še v času, ko snemalna tehnologija ni bila v uporabi, zato je ohranjen le zvočni posnetek ene epizode. Se je pa to dogajalo v obdobju, ko je ameriška prehrana postajala vse bolj industrializirana in preplavljena s predelanimi izdelki, Beard pa je zagovarjal sveže pripravljene jedi in uporabo lokalnih izdelkov in pridelkov. Že takrat je napovedal gibanje »od kmeta do mize«, ki se je v svetu razmahnilo šele desetletja pozneje.
Velik nasprotnik diet
Na ameriško gastronomijo pa ni vplival le s svojimi knjigami in televizijsko pripravo jedi, ampak je v New Yorku organiziral kuharske delavnice, predavanja in zasebne tečaje, kjer so se izobraževali številni prihodnji kuharski mojstri, ki so prav tako krojili zgodovino ameriške televizijske in restavracijske kuhinje, kot so Julia Child, Alice Waters, Wolfgang Puck in Thomas Keller. Zato mu mnogi laskajo, da je prav on združil svet profesionalnih kuharjev in domačih kuharskih navdušencev. Beard je sicer slovel po izjemnem apetitu. Kot je sam večkrat pripovedoval, ga je zanimalo vse, kar je povezano s hrano, od vrhunskih restavracij pa do preprostih domačih obedov. Prav tako je bil znan kot velik nasprotnik diet in štetja kalorij, saj je verjel, da so dobro pripravljene jedi bolj pomembne kot njihova kalorična vrednost. Njegov znameniti citat »Dietno hrano jejte samo takrat, ko čakate, da se speče zrezek« na neki način še danes pooseblja ameriške prehranjevalne navade.
No, tudi sam ni bil ravno utelešenje vitkosti, saj je bil težak več kot 130 kilogramov. Njegovi prijatelji so pripovedovali, da je lahko na enem samem kosilu pojedel več različnih jedi, na koncu še velik kos pite, več vrst sirov, za poobedek pa še večerno malico. Zbiral pa ni le kalorij in kilogramov, ampak prav tako knjige. Slovel je po tem, da je imel v svoji knjižnici več tisoč knjig o hrani, jedeh, kuhanju in zgodovini gastronomije. Med njegove najbolj prepoznavne jedi sodijo čebulni sendvič, koruzni kruh, pečen losos in pečen piščanec po Beardovo, pri čemer je piščanca pekel dolgo in počasi, dokler koža ni postala izjemno hrustljava, meso pa sočno, tako da še dandanes mnogi ameriški kuharji trdijo, da gre za enega najboljših receptov za pečenega piščanca vseh časov.
Veliko receptov je posvetil ostrigam, školjkam, lososu ter drugim užitnim prebivalcem morja severozahodne obale ZDA, pa tudi pitam, predvsem breskovi in jabolčni piti, ki ju je še posebej čislal. Večkrat je celo izjavil, da so prav pite tiste, ki najbolj poosebljajo domačo ameriško kuhinjo. Prav tako znan je postal njegov citat, da je dobro pečen kruh eden največjih dosežkov človeške civilizacije.
Po njegovi smrti leta 1985 je bila ustanovljena Fundacija Jamesa Bearda, ki danes skrbi za njegovo dediščino. Od leta 1990 fundacija podeljuje prestižne nagrade Jamesa Bearda, ki jih pogosto opisujejo kot oskarje gastronomije. Med prejemniki so praktično vsi največji ameriški kuharski mojstri sodobnega časa.
