Zgodovina redko postreže s tako popolnim, skorajda filmskim kontrastom. Moški, ki je v usnjenem plašču in z obrabljenim oklepnim vlakom poveljeval petim milijonom vojakov Rdeče armade v neizprosnem mrazu ruskih step, je svoja zadnja leta preživel pod žgočim mehiškim soncem, kjer je v prostem času hranil zajce in nabiral kaktuse. Lev Trocki, briljanten teoretik in arhitekt oktobrske revolucije, je bil izgnan z vseh celin, dokler mu zatočišča ni ponudila radikalna Mehika. Njegova leta v Coyoacánu so bila beg za golo življenje ter po svoje obupan in herojski intelektualni spopad za dušo socialne revolucije, ki jo je ugrabil pošasten birokratski aparat v Moskvi.
Da bi dojeli globino njegovega padca in absurdnost njegovega položaja v Mehiki, se je treba spomniti, kdo je bil Lev Davidovič Trocki. Leta 1917 je bil Leninov najožji sodelavec, operativni genij, ki je dejansko izpeljal boljševiški prevzem oblasti v Petrogradu. Z močjo svoje retorike je znal paralizirati sovražne divizije, s svojo organizacijsko lucidnostjo je iz niča ustvaril Rdečo armado in ubranil mlado sovjetsko republiko pred vojskami bele garde in tujih imperialnih sil.
Toda Trocki je bil v jedru intelektualec, mož idej in svetovne revolucije, ki je preziral zakulisne intrige. Ko je Lenin umrl, je bil Trocki preveč ponosen in morda preveč naiven, da bi prepoznal resnično nevarnost birokrata Stalina. Medtem ko je Trocki pisal briljantne analize o fašizmu in svetovnem kapitalizmu, je Stalin prevzel nadzor nad policijo in partijskimi kadri. In ko je genialni vojskovodja spoznal, da se diktatura proletariata spreminja v diktaturo nad proletariatom, je bilo prepozno.
Pomoč slikarjev
Stalin mu je odvzel vse: oblast, državljanstvo in domovino. Izgnali so ga v Turčijo, nato v Francijo, pa na Norveško, vse dokler niso vse evropske države, prestrašene zaradi Stalinovih groženj ali fašističnega pritiska, zaprle svojih vrat. Januarja 1937 je Trocki, po zaslugi posredovanja slavnega mehiškega slikarja Diega Rivere, končno stopil na obalo v Tampicu. Bil je star, utrujen in brez domovine, toda njegov um je bil oster kot britev.
Prva leta mehiškega izgnanstva se berejo kot scenarij nadrealističnega filma. Trocki in njegova zvesta življenjska sopotnica Natalija Sedova sta se vselila v zloglasno La Casa Azul (Modro hišo) v Coyoacánu, dom Diega Rivere in Fride Kahlo.
V tej hiši, polni predkolumbovske umetnosti, opic in tropskih ptic, sta trčila dva svetova. Na eni strani strogi, disciplinirani ruski marksist, ki je vsako jutro ob sedmih sedel za pisalno mizo in diktiral svoje spise, na drugi strani pa eksplozivna, boemska, čutna in pogosto kaotična mehiška avantgarda.
V tej nenavadni atmosferi se je rodila ena najbolj presenetljivih romanc tistega časa. Trocki, ki se je bližal šestdesetim, in mlada, magnetno privlačna Frida Kahlo, sta se zapletla v kratko strastno afero. Sporočala sta si na skrivaj, tako da sta si med obiski pošiljala lističe, skrite v angleških knjigah. Za Trockega je bila Frida utelešenje življenjske sle in tiste svobodne, nezlagane umetniške energije, ki jo je Stalin v Sovjetski zvezi že davno zadušil z doktrino socialističnega realizma. Afera je bila kratkega diha in se je končala z grenkim priokusom, vendar je Trockemu v času popolne izolacije dala občutek, da še vedno živi.
Coyoacán pa tudi ni bil samo zatočišče romantičnih pobegov. Postal je predvsem trdnjava in štab intelektualnega odpora. Trocki se je zavedal, da mu je ostalo samo eno orožje – njegov um. V svetu, kjer so milijoni prebirali stalinistično propagando, ki je Trockega slikala kot fašističnega agenta in izdajalca, je moral oprati svoje ime in predvsem obraniti čast same ideje socializma.
Njegova delovna vnema je bila osupljiva. Ustanovil je Četrto internacionalo, s katero je želel zbrati preživele pristne marksiste, ki so zavračali tako kapitalistično izkoriščanje kot stalinistični terorizem. Pisal je manifeste, zgodovinske analize in, kar mu je vzelo največ energije, obsežno Stalinovo biografijo.
Sovjetska zveza ni več delavska država, temveč degenerirana, birokratsko iznakažena lupina tistega, kar bi morala biti, je grmel v svojih spisih.
Analiza stalinistične birokracije
Njegova analiza stalinistične birokracije kot novega izkoriščevalskega razreda ostaja eden najbolj lucidnih socioloških prerezov totalitarizma. Trocki je z nadčloveškim naporom poskušal svetu dopovedati, da zločini v Moskvi niso neizogibna posledica marksizma, temveč njegova absolutna izdaja. Verjel je, da prava revolucija temelji na svobodi, emancipaciji in delavski demokraciji, ne pa na tajni policiji in cenzuri.
Toda senca Kremlja je segala čez ocean. Konec tridesetih let se je v Moskvi izvajal velik teror. Z montiranimi procesi so pred strelski vod poslali celotno staro generacijo revolucionarjev. Trocki je v Mehiki vsak dan odpiral časopise in bral imena ubitih tovarišev, prijateljev in diplomatov.
Najhujši udarci so bili osebni. Stalin ni mogel doseči Trockega, zato je ubijal njegove otroke. Njegov sin Lev Sedov, njegov najtesnejši politični sodelavec, je bil umorjen v bolnišnici v Parizu. Njegov drugi sin, Sergej, ki ga politika sploh ni zanimala in je ostal v Rusiji kot inženir, je izginil v gulagu. Trocki je moral nositi nepredstavljivo psihološko breme preživelega. Vsaka noč v Mehiki je bila prežeta s krivdo in zavedanjem, da se obroč neizprosno oži.
Po sporu z Diegom Rivero sta se z Natalijo preselila v drugo hišo na Avenidi Viena, ki so jo njuni mladi tuji stražarji spremenili v pravo trdnjavo z visokimi zidovi in jeklenimi vrati. Maja 1940 je hišo napadla skupina prostalinističnih oborožencev (ki jih je vodil drug slavni mehiški slikar, David Alfaro Siqueiros). Trocki in Natalija sta preživela samo tako, da sta se stisnila pod posteljo, medtem ko so naboji rešetali stene njune spalnice.
Trocki je vedel, da so to samo priprave. Nekoč je stražarju menda dejal: »Stalin ne bo odnehal. Dočakal sem še en dan, kar je zame zmaga.«
Atentator pa se do Trockega na koncu ni prebil z orožjem, temveč s prevaro. Imenoval se je Ramón Mercader, bil je španski komunist, ki ga je rekrutirala sovjetska tajna služba NKVD. Več mesecev je gojil skrbno načrtovano lažno identiteto in zapeljal eno od Trockijevih ameriških tajnic. Tako si je pridobil dostop v trdnjavo. Bil je vljuden, nevsiljiv moški, ki je Trockemu prinašal svoje članke v branje.
Usodni dan
Torek, 20. avgusta 1940. Pozno popoldne, ko je mehiško sonce začelo padati, je Mercader vstopil v Trockijevo delovno sobo. Čeprav je bil topel dan, je nosil dežni plašč. Pod njim je skrival pištolo, nož in alpinistični cepin s skrajšanim ročajem.
Trocki je sedel za mizo in se nagnil nad papirje, ki mu jih je prinesel Mercader. V tistem trenutku je atentator potegnil cepin in z vso močjo udaril genija revolucije v zadnji del lobanje. Udarec bi moral biti takojšen in neslišen, toda zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Trocki ni umrl tiho. Izpustil je krik, ki ga je njegova straža kasneje opisala kot nečloveški krik, se dvignil, se vrgel na napadalca in ga ugriznil v roko, s čimer ga je zadržal do prihoda stražarjev.
Trocki, s prebito lobanjo in oblit s krvjo, je stražarjem s skrajnimi napori preprečil, da bi Mercaderja na kraju ubili. »Ne ubijte ga! Mora govoriti!« je zaklical.
Naslednji dan, po neuspešni operaciji v mehiški bolnišnici, je Trocki umrl. Stalin je dobil svojo krvavo trofejo. Toda v resnici ni ubil ideje. Lev Trocki ostaja eden največjih herojev tistih, ki verjamejo, da socialna pravičnost brez demokracije in svobode misli postane zgolj tiranija z drugim imenom. Njegovo izgnanstvo v Mehiki pa tudi ni bila samo zgodba o porazu, temveč veličasten, brezčasen dokaz, da se je za resnico vredno boriti tudi takrat, ko stojiš popolnoma sam pred vojskami imperija.
