Umetnik Vladimir Makuc z veliko ustvarjalno širino (delal je grafike, slike, akvarele, risbe, keramiko in skulpture) ter vsebinsko globino, kar izpričujejo njegova samosvoja poetična dela, se je rodil leta 1925 v Solkanu pri Novi Gorici. Prav to območje stika Krasa in Mediterana, geografski in kulturni prostor, kjer je odraščal, je zaznamovalo njegovo celotno delo. Kot je poudarila kustosinja Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov Olga Butinar Čeh, je njegov umetniški opus »eden najbolj samosvojih likovnih svetov v slovenski umetnosti, zgrajen na globoki povezanosti s kraško pokrajino, mediteranskim izročilom, spominom na otroštvo in arhetipskimi podobami človeka ter narave«.
Vendar Makuc, kot je še izpostavila sogovornica, ni upodabljal Krasa, temveč je iz Krasa ustvaril osebno mitologijo, avtorski likovni jezik, kjer se prepletajo arhaično in sodobno, lokalno in univerzalno. »Čeprav je izhajal iz kraške krajine in mediteranskega izročila, njegova umetnost nikoli ni bila regionalno omejena. Njegove podobe nagovarjajo temeljna vprašanja človekovega odnosa do narave, časa, spomina in bivanja, zato jih enako intenzivno doživljata domači in tuji gledalec,« je dejala kustosinja. Vladimir Makuc nikoli ni bil zgolj krajinski ali regionalni slikar, njegovo delo pa je močno in aktualno še danes. Eden najvidnejših likovnih ustvarjalcev druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja je pomembno zaznamoval slovensko grafiko, slikarstvo, keramiko in kiparstvo ter bil prepoznan tudi v mednarodnem prostoru.
Od risanja v šoli do akademije
Kot je povedal v radijskem pogovoru leta 1999, je rad risal vse od osnovne šole, čeprav med odraščanjem nikoli ni pomislil, da bo kdaj poklicno vstopil na to področje. Po vojni je eno leto delal kot učitelj, nato pa diplomiral na Šoli za umetno obrt v Ljubljani, kamor se je vpisal, ko prvič ni bil sprejet na likovno akademijo. Leta 1950 se je vpisal na slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, ki jo je štiri leta kasneje uspešno zaključil. Zatem se je odločil za specializacijo iz restavratorstva pri profesorju Mirku Šubicu, enem najuglednejših slovenskih konservatorjev in restavratorjev. Prav poznavanje starih slikarskih tehnik, materialov in zgodovinske umetnosti je pomembno vplivalo na njegovo kasnejše ustvarjanje.
Po zaključku akademije, med študijem se je ukvarjal z ilustracijo, je med letoma 1954 in 1963 sodeloval z Narodno galerijo kot kopist srednjeveških fresk. Kot je sam dejal, je bilo to zanj usodno, saj je zaradi restavratorskega dela več mesecev preživel v izjemni istrski vasi Hrastovlje. Vzdušje, ki ga je tam doživel, je v umetniku pustilo posebne vtise za dolga leta.
Svojemu izvirnemu likovnemu jeziku in kraški motiviki je umetnik sledil tudi po pariški izkušnji, kjer se je srečal s širokim mednarodnim umetniškim svetom in dobil vpogled v sodobne umetnostne tokove. Leta 1960 je v francosko prestolnico namreč odšel na izpopolnjevanje k enemu najpomembnejših mojstrov sodobne grafike Johnnyju Friedlaenderju. Pri virtuozu globokega tiska se je seznanil z najnaprednejšimi postopki na tem področju in s sodobnimi grafičnimi pristopi. Pariška izkušnja je utrdila njegovo odločitev, da grafika postane osrednje področje njegovega ustvarjanja, in mu tudi odprla vrata v mednarodni svet.
Dosledni umetnik
Ker Makuc nikoli ni sledil aktualnim umetniškim smerem, temveč je vztrajno gradil lasten svet podob in simbolov, je kustosinja Olga Butinar Čeh izpostavila njegovo izjemno umetniško doslednost. Njegova mila narava, čutnost in plemenitost, kot ga je še opisala, pa so »priljubljenega avtorja poleg virtuoznega obvladovanja estetike in tudi etike naredili za velikana v našem svetu likovno vizualne umetnosti ter ga postavili v sam vrh slovenskega Olimpa. Njegov opus ni nastajal iz potrebe po spektaklu ali provokaciji, temveč iz tihe, a vztrajne zavezanosti ustvarjanju. Prav ta notranja iskrenost in umetniška integriteta sta mu omogočili, da je ostal samosvoj tudi v obdobjih velikih slogovnih sprememb, umetniških trendov in kategoričnih premikov.«
Rad je sodeloval na samostojnih in skupinskih razstavah tako doma kot v tujini. Večkrat nagrajeni avtor je razstavljal od šestdesetih let naprej in postal eden najbolj mednarodno prepoznanih slovenskih likovnih umetnikov. Razstavljal je še v visoki starosti, leta 2015 je imel v galeriji Združenja društev slovenskih likovnih umetnikov pregledno razstavo s poudarkom na njegovih keramičnih in kiparskih umetninah. Umrl je leta 2016.
Novoletne voščilnice kot umetniške miniature
Poseben del opusa Vladimirja Makuca predstavlja tudi serija malih grafik, ki jih je natisnil kot novoletne voščilnice, ki jih ni razumel kot priložnostne tiskovine, temveč kot samostojna majhna umetniška dela. Vsako leto jih je pošiljal prijateljem, kolegom in kulturnim institucijam doma ter v tujini. Kot je dejala kustosinja, gre pri tem za zelo zanimiv del Makučevega ustvarjanja, saj razkriva njegovo intimnejšo, bolj osebno in neposredno komunikacijo z ljudmi.
Mali grafiki in miniaturni risbi pa se je umetnik posvečal z veliko predanostjo, zato je to prav tako pomemben del njegovega opusa z umetniško, čustveno in dokumentarno vrednostjo. »Prav v teh delih se morda najbolj neposredno kaže njegova plemenita narava, saj jih ni ustvarjal zaradi razstavnih ambicij ali tržnega interesa, temveč kot izraz prijateljstva, spoštovanja in želje po deljenju lepote z drugimi.«
Te male grafike pa so prav tako odsev umetnikove poetike, saj je tudi na majhnem formatu ustvaril svoj prepoznavni svet simbolov ptic, sonc, konjev, rib, volov in fantastičnih bitij. Pri tem, kot je še poudarila Olga Butinar Čeh, njegovi kraški motivi nikoli niso bili zgolj ilustracija narave ali prostora, temveč nosilci simbolnih pomenov in avtorjeve vizualne govorice. V njegovih miniaturnih risbah pa se kaže tudi njegova risarska odličnost.
Vladimir Makuc ima tako, kot je zaključila Olga Butinar Čeh, v slovenski likovni krajini posebno mesto: »Bil je eden najpomembnejših grafikov druge polovice 20. stoletja, hkrati pa ustvarjalec, ki je presegel meje posameznih medijev in zgradil celovit umetniški opus izjemne kakovosti. Njegovo delo predstavlja enega najbolj prepoznavnih in najbolj dovršenih avtorskih svetov v slovenski umetnosti. Zaradi tehnične dovršenosti, simbolne globine in izjemne poetične moči ga uvrščajo med klasike slovenske moderne in sodobne umetnosti, katerih dela ostajajo referenčna točka slovenske kulturne dediščine«.
