V času, ko človek bega, ko je pozornost razdrobljena, ko v glavi kar slišimo tiktakanje rokov in živimo v vse bolj individualizirani družbi, se zdi, da sodobne slovenske družine ne drži skupaj skoraj nič več. Razen enega. Če se ob nedeljah okoli poldneva sprehodite skozi kateri koli kraj – od urbanih ljubljanskih blokov do razpršenih prekmurskih vasi – boste najbrž zaznali tisti nepozabni vonj. Zavohali ste počasi kuhano govedino, praženo čebulo in korenje. Toda kaj nam naša naklonjenost nedeljski goveji juhi pove o tem, kaj danes sploh pomeni biti Slovenec?
Nedeljsko kosilo ni zgolj obrok. Ne, ne, v naši kulturi je to neizrečena pogodba med vsemi nami. V svetu, ki drvi s svetlobno hitrostjo in kjer vsak član družine med tednom bije lastne bitke znotraj svojih digitalnih in fizičnih mehurčkov, nedeljsko kosilo zahteva nekaj povsem drugega. Ob dvanajstih (ali najkasneje ob enih) se svet ustavi.
Biti Slovenec danes pomeni načrtovati pot med brutalnim ritmom globaliziranega kapitalizma in globoko ukoreninjeno potrebo po pripadnosti, ki jo pooseblja krožnik vroče tekočine z zlatimi obročki maščobe in popolno narezanimi rezanci.
Uvoženo z Dunaja
Zmotno bi bilo misliti, da je goveja juha na slovenskem podeželju prisotna od nekdaj. Kot pojasnjuje vodilni slovenski etnolog dr. Janez Bogataj, je bila govedina v preteklosti na kmetijah predraga, da bi jo jedli vsak teden. Nedeljska goveja juha, kot jo poznamo danes, je pravzaprav meščanska navada z Dunaja, ki je v 19. stoletju počasi pronicala na slovensko podeželje in po drugi svetovni vojni postala vseslovenski standard.
»Nedeljska goveja juha z rezanci pri nas ni zgolj jed, ampak je institucija. Je tisti del obroka, ki najbolj jasno označuje prehod iz delovnega tedna v praznični dan oziroma čas počitka. Je ritual, ki združuje,« je ob neki priložnosti opozoril dr. Bogataj v razpravi o slovenski gastronomski dediščini.
Ta institucija pa je vendarle postala oltar slovenske družine. Priprava prave goveje juhe namreč zahteva čas – vsaj tri do štiri ure počasnega brbotanja. V dobi mikrovalovnih pečic in dostave hrane je že sama priprava juhe dejanje upora proti hitrosti sodobnega sveta. Je izkaz posebne ljubezni, ki se v slovenski kulturi, pogosto skopi z besednimi izrazi čustev, kaže skozi hrano.
Toda ta kulinarični steber naše identitete doživlja enega najhujših stresnih testov v zgodovini. Sodobna slovenska mladina se množično obrača k alternativnim prehranskim praksam. Po podatkih statističnega urada povprečen Slovenec sicer še vedno poje skoraj 90 kilogramov mesa na leto, vendar delež mladih (generacija Z in milenijci), ki se deklarirajo za vegetarijance, vegane ali fleksitarijance, hitro narašča.
Zanimivi konflikt
Tukaj lahko opazimo tudi zanimiv konflikt. Za tradicionalno slovensko babico ali mamo odločitev vnuka, da ne bo jedel goveje juhe in mesa iz nje, včasih ni razumljena kot osebna prehranska izbira. Dojeta je lahko kot zavrnitev ljubezni, nemara celo kot izdaja tradicije.
Nekateri mladi tako živijo v nekakšni shizofreniji. Med tednom v Ljubljani srkajo veganski matcha latte in jedo bovle s tofujem, v nedeljo pa sedijo za mizo v domači vasi in vsaj iz vljudnosti pojejo krožnik juhe – pogosto z argumentom, »da se babica ne bi vznemirjala«. Zanimivo je, da slovenske družine lažje prebavijo otrokovo tetovažo, opustitev vere ali nekonvencionalno izbiro partnerja kot pa zavrnitev nedeljskega kosila.
Zakaj je ta ritual tako ključen za sodobno slovensko identiteto? Zato, ker je goveja juha pogosto edina preostala vez med nami.
Smo narod, ki se rad osamosvaja (v mislih imamo visoko stopnjo lastništva nepremičnin, radi gradimo svoje hiše, se ograjujemo od sosedov), hkrati pa smo zelo navezani na družino. Zloglasni Hotel Mama, kjer mladi do sredine tridesetih živijo doma, je deloma posledica stanovanjske krize, deloma pa globoko vsajene kulture povezanosti.
Družinske drame
Nedeljsko kosilo je torej dogodek, prostor, kjer se ob srkanju vroče tekočine prenašajo družinske drame, kjer se komentira politika, kjer se neizbežno razpravlja o tem, kdo od sosedov je kupil nov avto (slavni slovenski moment), in kjer se preiskuje, kdo se bo poročil, kdo je zbolel in kdo je diplomiral. Brez tega obreda bi se mnoge družine, razkropljene po različnih regijah in umazane od stresa modernega življenja, videle zgolj še na pogrebih.
Biti Slovenec danes pomeni razumeti, da nekatere stvari ostajajo svete. Pomeni živeti v razpetosti med željo po globalni modernosti in globoko nostalgijo po varnosti domačega ognjišča.
Naša družba se hitro spreminja. Morda bodo prihodnje generacije namesto govedine kuhale dolgo zelenjavno osnovo, morda se bo ura kosila zamaknila na pozno popoldne, da bo ustrezala »brunch« kulturi. Toda bistvo ostaja nespremenjeno. Zbiranje okoli velikega lonca tople juhe ob koncu tedna je naš način, kako kaotičnemu svetu rečemo, da smo tukaj, da pripadamo drug drugemu in da za to mizo čas teče po naših pravilih. Goveja juha ni zgolj uvod v obrok. Je trdno sidro sodobnega slovenstva.
***
Članek je del serije z naslovom Kaj pomeni biti Slovenec v 21. stoletju. Doslej v seriji:
- Kaj danes pomeni biti Slovenec: o pregovorni pridnosti, ki je postala past
- Zakaj je slovenščina najbolj romantičen jezik na svetu? Skrivnost je v eni sami besedi
- Mit o slovenskem vikendu: je pravi Slovenec lahko tudi tisti, ki ne gre na Triglav?
