V Sloveniji je najvišja oblika družbenega priznanja pogosto zapakirana v eno samo misel: »biti priden«. Toda tisto, kar je nekoč veljalo za temelj našega narodnega preživetja, se je v sodobnem svetu prelevilo v past. Statistika razkriva temno naše obsedenosti z delavnostjo, saj število primerov klinične izgorelosti in izgubljenih delovnih dni leti v nebo.
Tako začenjamo z novim nedeljskim serialom, v katerem bomo spregovorili o različnih vidikih ega, kaj danes pomeni biti Slovenec. Kaj je mit in kaj resničnost? V kakšnih časih živimo in ali smo se dobro prilagodili? Pri tem ne bomo cinični, sarkastični, pač pa predvsem provokativni. Spodbuditi želimo razmislek. Pa začnimo …
V sodobnem svetu je močna delovna etika cenjena povsod, toda v Sloveniji ima prav poseben status. Že v rani mladosti se otrokom vceplja ideal pridnosti – priden otrok je tisti, ki uboga, ne povzroča težav in neslišno opravi svoje naloge. Ko ta otrok odraste in vstopi na trg delovne sile, se vzorec nadaljuje.
Toda zastavimo zadevo malce provokativneje: biti priden delavec pri nas ne pomeni samo to, da si strokoven in podkovan, pač pa prepogosto pomeni, potlačimo lastne potrebe, prenašamo zahteve brez pritoževanja in potiskamo lastne meje, dokler nam telo ne pove, da smo šli predaleč.
Cena te dediščine je postala nevzdržna.
Številke razkrivajo epidemijo
Če je bila izgorelost pred desetletjem obravnavana kot izjema, je danes prisotna precej bolj pogosto. Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje so zgovorni in govorijo o tem, da se slovenski delavci preveč naprezajo.
Govorimo lahko o dveh argumentih. Na eni strani je tu eksplozija bolniških odsotnosti. Število izgubljenih delovnih dni zaradi izgorelosti se je v zadnjem desetletju povečalo z dobrih 4900 na neverjetnih 96.698 dni v letu 2024. Na drugi gre za desetkratno povečanje primerov. V letu 2014 je bilo uradno zabeleženih 208 primerov izgorelosti, do lani pa se je ta številka skoraj podeseterila na 1810.
Sindrom izgorelosti pa ni zgolj huda utrujenost. Povprečno trajanje bolniškega staleža se je v desetletju povečalo z manj kot 24 na več kot 53 delovnih dni, kar nakazuje na vse težje oblike fizičnega in duševnega kolapsa, o čemer smo pisali v Dnevniku.
Tlakovanje poti v pekel
Kaj torej dandanes pomeni slovenska pridnost? Pisatelj in publicist Miha Mazzini v eni izmed svojih odmevnih kolumn zadene v samo jedro problema. Opozarja na absurd slovenske miselnosti, kjer po vloženih urah in odrekanju tekmujemo z najbolj delavnimi narodi sveta, hkrati pa po produktivnosti dela na delovno uro dosegamo manj kot 80 odstotkov povprečja Evropske unije.
»Pridnost je v pogledu gospodarja: delavec nekaj brklja, kadarkoli ga pogledamo, in imamo pred njim mir, ne nadleguje nas z izumi, izboljšavami … Pridnost in izgorelost sta najboljša prijatelja,« je že pred časom opozoril Mazzini.
Kult pridnosti torej ne nagrajuje nujno pametnega in učinkovitega dela, temveč slepo poslušnost in neprekinjen trud. V organizacijah s strogo hierarhijo in nejasnimi zahtevami se delavci ujamejo v cikel, kjer skušajo pomanjkljivosti sistema reševati z vedno novimi urami neplačanega ali stresnega dela.
Vir samopodobe
Stroka je jasna. Izgorelosti ne povzroča zgolj dolg delovnik, temveč preplet pritiskov in notranje ranljivosti. Dr. Andreja Pšeničny, strokovnjakinja na področju raziskovanja izgorelosti pri nas, v svojih raziskavah poudarja, da je izgorelost izjemno močno povezana s storilnostno pogojeno samopodobo in nezadovoljenostjo temeljnih potreb. Ljudje, ki izgorijo, pogosto verjamejo, da so vreden človek zgolj, če presegajo pričakovanja okolice.
To potrjuje tudi klinična praksa. Klinična psihologinja Ivna Bulić opozarja, da se v ambulantah z ljudmi najpogosteje sreča šele takrat, ko so prilagoditvene zahteve že zdavnaj presegle njihove zmogljivosti.
»Pogosto ljudje sebe vrednotimo skozi naše delo. Služba tako postane pomemben vir zadovoljevanja številnih potreb, od socialne sprejetosti do potrditev lastne vrednosti … Takšna naravnanost posameznika je pisana na kožo delovnim organizacijam, ki zanesljivega posameznika še dodatno obremenijo,« pojasnjuje Bulićeva in dodaja, da pacienti takrat poročajo o hudi psihofizični izčrpanosti, anksioznosti in hudih motnjah spanja.
Medalja za pridnost
Zlom se ne zgodi čez noč. Začne se z motnjami spanja, nadaljuje s cinizmom in odtujenostjo od sodelavcev (faza depersonalizacije) in konča s popolnim kognitivnim ter fizičnim zlomom, kjer posameznik ne zmore opraviti niti najpreprostejših dnevnih nalog.
Psihološka stroka zato vedno glasneje poudarja ključno misel: »Izgorelost ni medalja za pridnost.« Ženeta jo perfekcionizem in nenehna potreba po zunanji potrditvi, pogosto v delovnih okoljih, ki to izkoriščajo.
Čas za kulturno revolucijo
Slovenski delodajalci se sicer vedno bolj zavedajo psihosocialnih tveganj, toda programi promocije zdravja na delovnem mestu (kot so jabolka v pisarni ali občasne delavnice čuječnosti) ne morejo popraviti sistemskih napak, predvsem nerealnih rokov, slabe organizacije dela in kulture dosegljivosti izven delovnega časa.
Rešitev epidemije torej ni samo v rokah posameznika, ki naj bi se naučil tehnik sproščanja, temveč zahteva globok kulturni premik. Slovenija mora na novo definirati, kaj pomeni biti uspešen. Opustiti moramo zgodovinski mit o pridnem delavcu, ki trpi v tišini, in začeti nagrajevati samostojnost, učinkovitost in predvsem zmožnost postavljanja zdravih meja.
Dokler bo prekomerno delo veljalo za statusni simbol in dokaz osebne vrednosti, se bodo ambulante polnile z ljudmi, ki so naredili vse točno tako, kot so jih učili. Pridno.
