Slovenščina je eden redkih jezikov na svetu, ki je ohranil dvojino. V dobi globaliziranih aplikacij za zmenke, vsesplošne rabe angleškega slenga in bežnih stikov pa ta slovnična posebnost ni zgolj nekakšen jezikovni relikt. Kje pa! Je najlepši način za izraz naklonjenosti in ljubezni do partnerja oziroma partnerice. Zdaj pa vprašanje: kaj pa nam raba dvojine pove o tem, kaj v resnici pomeni biti Slovenec v 21. stoletju?
V večini svetovnih jezikov se posameznik (ki je torej ednina) takoj izgubi v množici (torej v množini). Ko angleško govoreči par prestopi prag intimnosti, postaneta »we« (mi). Ista beseda, ki jo uporabijo za celoten nogometni stadion. V Sloveniji pa se romantična in osebna zgodba odvija v povsem drugačni slovnični realnosti. Med jaz in mi obstaja prav posebni, nemara kar že malce nedotakljivi prostor — midva. In ker nam jezik v resnici določa, kako vidimo resničnost, je to pomembna značilnost.
Biti Slovenec danes, v dobi hiperindividualizma in digitalne odtujenosti, pomeni imeti privilegij, da ljubezen in partnerstvo izražamo s slovnično kategorijo, ki je ekskluzivno rezervirana za dvoje. Dvojina je torej v središču slovenske intime.
Prehod v midva
V sodobnem svetu zmenkov, ki ga diktirajo algoritmi aplikacij, kot sta Tinder in Bumble, je dinamika spoznavanja postala svetovna, globalizirana. Mladi Slovenci pri flirtanju pogosto uporabljajo angleške fraze, memetično komunikacijo in univerzalne smeške. Toda kljub vdorom globalnega slenga ostaja prehod v dvojino najmočnejši izraz resnične bližine.
Trenutek, ko se začetna čas spoznavanja (kjer se pogovarjamo o tem, kaj počnejo naši prijatelji ali kam bomo šli za vikend) prevesi v uporabo glagolov v dvojini, »bova šla«, »sva ugotovila«, »se bova videla«, pomeni prestop v drug svet. To je naša neizrečena potrditev, da sta posameznika postala par. V nobenem drugem jeziku prehod iz bežnega zmenkarjenja v resno razmerje nima tako jasnega, slovnično določenega mejnika.
Dvojina ni matematika
Mnogi tujci in celo nekateri Slovenci zmotno mislijo, da je dvojina zgolj matematična kategorija za štetje dveh stvari. Toda slovenski jezikoslovci opozarjajo, da gre za globoko psihološko in sociološko orodje.
Dr. Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in eden najvidnejših sodobnih slovenskih jezikoslovcev, je v pogovorih večkrat poudaril, da dvojine v slovenščini ne uporabljamo dosledno za vse, kar je v paru (rečemo, recimo, roke, noge, oči v množini, in ne v dvojini, razen če želimo poudariti natančno število dveh). Dvojina je pogosto rezervirana za izražanje posebnega odnosa.
Ta torej ni v prvi vrsti število, ampak je čustvo. Je izraz posebne povezanosti med dvema osebama, stvarema ali pojmoma, naravo dvojine pojasnjuje slovenska jezikoslovna stroka. Dvojina je več stoletij preživela ravno zato, ker ni matematična nujnost, temveč čustvena potreba.
To romantiko nam zavidajo
Tisti, ki se v slovensko družbo preselijo od zunaj, to intimnost opazijo najhitreje. Ameriški pisatelj in umetnostni zgodovinar Noah Charney, ki si je dom ustvaril v Sloveniji, je v svoji knjižni uspešnici Slovenologija (Slovenology) dvojino označil za enega najbolj romantičnih konceptov na svetu.
»Slovenščina je jezik ljubezni. Zakaj? Ker ima dvojino. Ko rečeš 'midva', to ni množica ljudi. To sva samo jaz in ti, v svojem malem mehurčku, zaščitena pred preostalim svetom,« je dejal Charney.
Za sodobnega Slovenca je ta mehurček ključen. V majhnem narodu, kjer se (vsaj navidezno) vsi poznamo in kjer je družbeni pritisk okolice in razširjene družine močan, dvojina ponuja jezikovni umik. Je koda, ki zapre vrata in zunanjem svetu sporoči, da sta na tem mestu samo še »on in jaz«, »ona in jaz«, ali pač dva.
Bo angleščina ubila intimo?
Ob pogosti uporabi angleščine med slovensko generacijo Z se poraja strah, da bo dvojina izumrla. Toda sociolingvistična realnost kaže drugačno sliko. Mladi Slovenci dvojino prevzamejo celo v prevzete tuje besede in tehnološki sleng. Ne rečejo: »We matched on Tinder«, temveč rečejo: »Sva se mečala«. Ne rečejo: »We binge-watched a series«, temveč: »Sva bindžala cel vikend«.
Ta trdoživost dokazuje, da dvojina ni okamenel ostanek iz davnih časov, temveč izjemno prilagodljivo orodje sodobne komunikacije. Generacija, ki se sooča z osamljenostjo digitalne dobe, tesnobo pred prihodnostjo in stanovanjsko krizo, še toliko bolj potrebuje jezikovno potrditev, da v kaosu ni sama.
Biti Slovenec v sodobnem svetu pomeni živeti v stalni napetosti med globalnim in lokalnim. Pomeni brati novice v angleščini, poslušati balkansko glasbo, sanjati o skandinavskem standardu in se soočati s srednjeevropsko birokracijo. Toda na koncu dneva, ko odpadejo vse zunanje plasti identitete, se slovensko bistvo skrči na tisto najbolj osnovno celico. Pomeni imeti materni jezik, ki razume, da je razlika med dvoje in trije absolutna in nepremostljiva. V svetu, ki nas sili v množino, je slovenska dvojina elegantni upor, vsakodnevni opomnik, da na koncu največ šteje tisti eden, s katerim si deliš sveti izraz »midva«.
