Zdi se, da je minilo približno tako hitro, kot v teh vročih poletnih dneh mine nevihta, ki se od nekod prikrade sredi sončnega dne – tekmovanje po skupinah na letošnjem svetovnem nogometnem prvenstvu, namreč. Težko bi zapisali, da se je po njem že poslovil kakšen izmed resnih favoritov za odmeven dosežek, je pa manjše presenečenje zagotovo slovo dvakratnih svetovnih prvakov Urugvajcev. Mikro presenečenje pa, glede na to, da se je v drugi del tekmovanja uvrstilo kar 32 reprezentanc, kar je bilo na zadnjih nekaj prvenstvih skupno število sodelujočih, izpad treh evropskih reprezentanc, Češke, Škotske in predvsem Turčije, ki je navdušila z igro in obleganjem nasprotnikovih vrat, a kaj, ko na dveh tekmah zapored ni dosegla gola.
Kakor koli, tekme, zdaj že na izpadanje, ki ima letos prvič tudi šestnajstino finala, se že vrstijo naprej v divjem ritmu, zato o rezultatih in morebitnih novih presenečenjih kdaj drugič. Nenazadnje je uvodni del tekmovanja tudi v drugem tednu postregel s celo vrsto drugačnih zanimivosti, ki jim namenjamo naslednje vrstice.
Manj zavlačevanja, več igre
Če za začetek ostanemo na nogometnem igrišču, je treba omeniti, da je kljub včasih še vedno nerazumljivo dolgim pregledom posnetkov sodnikov videoasistentov (VAR) moč opaziti, da je obdobij brez igre in tudi zavlačevanja igralcev manj kot na prejšnjih prvenstvih ali tudi v nekaterih ligaških tekmovanjih. Niz novih pravil, ki so jih Fifa in nogometni zakonodajalci (IFAB) uvedli prav z namenom povečanja tako imenovanega efektivnega časa igre, tako očitno deluje. »Kar želimo preprečiti, je, da bi imeli tekmo z vsega 44 ali 45 minutami aktivne igre. To ni sprejemljivo,« je že pred začetkom prvenstva odločno povedal predsednik sodniške komisije FIFA Pierluigi Collina, nekoč eden najboljših sodnikov na svetu. Njegove besede so meso postale v strožjih navodilih sodnikom, ki morajo dosledno meriti ves izgubljeni čas, hkrati pa so bili deležni podpore novih pravil, ki preprečujejo namerno zavlačevanje. Med ključnimi novostmi so uvedba desetsekundnega limita za igralce, ki zapuščajo igrišče ob zamenjavi, strožji nadzor nad petsekundnim izvajanjem vseh avtov in udarcev od vrat ter pravilo, da mora poškodovani igralec, ki ga zdravniki oskrbijo na igrišču, počakati minuto ob robu, preden se lahko vrne v igro.
Da vsega skupaj ne ocenjujemo zgolj na podlagi občutka, pa povedo uradne številke po prvem delu tekmovanja po skupinah. Te namreč pravijo, da je bilo dejanskega igralnega časa na letošnjem svetovnem prvenstvu v povprečju po 57 minut in 28 sekund na tekmo, kar je največ med vsemi večjimi tekmovanji. Zadnja izvedba lige prvakov je imela efektivnega igralnega časa 56 minut in 54 sekund na tekmo, izmed večjih tekmovanj pa sledijo prva nemška bundesliga (56:19), prva francoska liga (56:16), prva španska liga (55:03), angleška premierliga (54:55) in prva italijanska liga (54:22). Razlike, ki niti niso tako majhne.
Neprepričljivi Infantino
Vsako minuto in sekundo pa na tem SP lovi tudi predsednik Fife Gianni Infantino. Čeprav prvenstvo, ki ga gostijo tri velike države, ZDA, Kanada in Mehika, s 16 prizorišči na vseh koncih in krajih, predstavlja logistično nočno moro, si je Infantino zadal cilj, da obišče čim več tekem. To mu uspeva s pomočjo zasebnega letala, ki mu ga je na razpolago dala družba Qatar Airways, po podatkih BBC pa je Infantino v prvih dveh tednih turnirja opravil kar 27 letov in prepotoval najmanj 50.100 kilometrov. Kar je bistveno več, kot je obseg Zemlje po ekvatorju (dobrih 40.00 kilometrov)! Pri čemer ga čaka še ogromno potovanj. Njegov najdaljši enodnevni podvig se je zgodil 15. junija, ko je preletel več kot 4000 kilometrov od Miamija do Seattla, nato pa še 1545 kilometrov v Los Angeles. Ker si je tako v prvem delu tekmovanja po skupinah v 17 dneh ogledal kar 24 tekem, je jasno, da je bil v enem dnevu tudi na dveh, zato so se na družbenih omrežjih hitro začele pojavljati teorije, da je na nekaterih tekmah Infantinov dvojnik.
Še več pozornosti pa je poželo Infantinovo nespretno komentiranje večkrat nepotrebnih tako imenovanih »hidracijskih odmorov« – treh minut premora sredi vsakega polčasa, ki so jih uvedli zaradi vročine. Ko so se pojavile obtožbe, da gre za skriti način služenja denarja z reklamami, je Infantino namreč to »odločno« zanikal: »S tem Fifa nima nobenih dodatnih prihodkov, saj so bile vse komercialne pogodbe podpisane že davno prej. Za nas to ni finančno vprašanje, ampak izključno športno.« A po poročanju BBC naj bi samo v ZDA oglaševanje med temi odmori prineslo več kot 250 milijonov dolarjev prihodkov, skupno pa strokovnjaki ocenjujejo, da bi lahko šlo celo za 600 milijonov. In da od tega Fifa ne bi imela ničesar …
Navijač kot kip
Zanimive zgodbe pa svetovno prvenstvo seveda piše tudi na tribunah. Pri čemer tokrat ne mislimo na atraktivne lepotice, ki jih sicer znova ne manjka, najbolj pa sta v ospredju hrvaška »veteranka« z velikih tekmovanj Ivana Knoll in njena »tekmica« iz BiH Emina Dedić, temveč je nase najbolj opozoril navijač Demokratične republike Kongo Michel Nkuka Mboladinga. Možakar, bolj znan pod vzdevkom Lumumba, je zaslovel po tem, da vsako tekmo ves čas stoji popolnoma nepremično, poravnan ali z iztegnjeno roko – v poklon kipu Patricea Lumumbe, prvega premierja države.
Njegov videz v elegantni obleki in kravati v barvah kongovske zastave je pritegnil pozornost že med afriškim pokalom narodov, na »svetovnem« odru pa je odmevnost seveda še toliko večja. Pri čemer njegova pot na svetovno prvenstvo še zdaleč ni bila preprosta. Zaradi izbruha ebole v DR Kongu je bil namreč prisiljen v 21-dnevno karanteno in je tako zamudil prvo tekmo svoje reprezentance proti Portugalski. Ko pa je karanteno končal, se je pridružil reprezentančni delegaciji v Mehiki – njegovo potovanje je namreč financirala Kongovska nogometna zveza, potem ko so ga navijači in igralci prepoznali kot nepogrešljivega člana ekipe. »Njegova udeležba na tekmah je tako pomembna, da so navijači prepričali predsednika Félixa Tshisekedija, naj ga vključi v uradno delegacijo reprezentance,« so poročali mediji, Mboladinga sam pa pravi, da s svojo pozo daje ekipi »čustveno vzdržljivost«.
Brez Trumpa (seveda) ne gre
Čeprav je do konca prvenstva še kar nekaj časa in nas čaka še cela vrsta zanimivih tekem, pa se od trenutka, ko so znane morebitne poti do finala največjih favoritov, oči že obračajo proti finalu, ki bo 19. julija v New Jerseyju in naj bi bil po napovedih spektakel nad spektakli. Seveda na njem ne bo manjkal niti predsednik ZDA Donald Trump, v zvezi z njim pa je za razburjenje že poskrbel njegov dober prijatelj, že večkrat omenjeni Gianni Infantino. Ta je namreč v pogovoru za Fox News potrdil ne le, da si bo Trump ogledal finale, temveč je obelodanil še nekaj drugega: »Skupaj bova uživala v finalu in tudi pokal bova zmagovalcem izročila skupaj!«
To sicer ne bo prvič, da bo Trump stal na odru ob podelitvi nogometnega pokala – lani ga je že podelil nogometašem Chelseaja po zmagi na klubskem svetovnem prvenstvu, nato pa v svojem slogu ostal na odru in povzročil precej zmede med igralci, ki niso vedeli, ali naj dvignejo pokal ali počakajo, da odide.
Infantino in Trump sicer gojita tesno osebno prijateljstvo, s čimer seveda ni nič narobe. Je pa po drugi strani zagotovo to, koliko pomembnih odločitev na tem prvenstvu je Fifa, ki je v preteklosti ob vsakršnem najmanjšem vpletanju politike v nogomet različne »manjše« države znala tudi suspendirati, spustila iz svojih rok. Nevpletanje politike v nogomet je tako dokončno (p)ostalo mrtva črka na papirju, a to je v času Infantinove vladavine tako ali tako še marsikaj drugega.
