Slovenci smo v marsičem nekaj posebnega. Med drugim lahko rečemo, da živimo v državi, kjer so gojzarji obvezna oprema skoraj vsakega gospodinjstva in kjer se uspešnost konca tedna nemalokrat meri izključno v premaganih višinskih metrih.Toda kaj pa ljudje, ki v znojenju na strmih meliščih ne vidijo smisla? Je sodobna slovenska identiteta res tako nerazdružljivo povezana z gorništvom, kot je bila nekoč?
Petek popoldne v Ljubljani. Medtem ko se v večini evropskih prestolnic ljudje pripravljajo na sproščujoč večer v mestu ali kulturne dogodke, se na slovenskih vpadnicah odvija drugačen ritem. Kolone vozil s strešnimi kovčki in nosilci za kolesa se valijo proti Gorenjski, Posočju in še kam. Za povprečnega Slovenca vikend ni namenjen počitku. Oh, ne, namenjen je osvajanju!
Biti Slovenec danes pomeni živeti v kulturi, kjer je rekreacija v naravi, specifično v hribih in gorah, dvignjena na raven religije. Toda kaj to pomeni za tiste, ki preprosto – nočejo?
Zgovorne številke
Številke so zgovorne. Planinska zveza Slovenije (PZS) je ena najbolj množičnih nevladnih organizacij v državi. Z več kot 60.000 registriranimi člani in mrežo 293 planinskih društev je gorništvo daleč najbolj razširjeno gibanje pri nas.
V tej kulturi velja nepisano pravilo, nekakšen neformalni preizkus: Vsak pravi Slovenec mora vsaj enkrat v življenju na Triglav. Ta mit se je skozi desetletja tako močno zasidral v kolektivno zavest, da vanj redko kdo sploh še podvomi. Triglav ni samo gora, je oltar.
Zgodovinski kontekst takšnega razmišljanja je seveda popolnoma logičen in politično utemeljen. Kot v svojem delu Slovensko planinstvo ugotavlja zgodovinar dr. Peter Mikša, so bile slovenske gore v 19. stoletju poligon za nacionalni boj. Ko je župnik Jakob Aljaž leta 1895 za en goldinar kupil vrh Triglava in nanj postavil stolp, ni šlo za rekreacijo, temveč za obrambo pred germanizacijo. Gore so bile prostor, kjer so Slovenci dokazovali svojo suverenost.
Toda danes ne branimo več meje pred tujci, temveč bolj branimo svoj družbeni status pred sodelavci. Ponedeljkovo jutro v slovenski pisarni je pogosto prizorišče pogovora, ki izhaja iz vprašanja: Kje si bil za vikend? Pričakuje se poročilo o osvojenih vrhovih, pretečenih kilometrih okoli Bohinjskega jezera ali vsaj o jutranjem vzponu na Šmarno goro.
Če na to vprašanje odgovorite z: »Na kavču sem bral knjigo in pil kavo«, boste v najboljšem primeru deležni usmiljenega pogleda, v najslabšem pa tihe obsodbe, da ste leni.
Z vzponom družbenih omrežij se je tak pritisk le še močnejši. Instagram hribovci so ustvarili kulturo, v kateri mora biti vsak fizični napor dokumentiran in nagrajen z všečki. Hribi niso več prostor tišine in globljega razmišljanja, kot si je to zamislil Julius Kugy, temveč so postali podaljšek tekmovalnega vsakdana. Če si med tednom priden v službi, moraš biti za vikend priden v športu. Koncept pravega, nedejavnega počitka (ali italijansko: dolce far niente) je naši psihi globoko tuj in vzbuja občutke krivde.
Pravica do ravnine
Kljub temu pa se pod površjem te hribovske hegemonije prebuja manjšina. To so urbani Slovenci, ki raje raziskujejo arhitekturo, uživajo v kulinarični ponudbi na ravnem, obiskujejo galerije ali pa preprosto ne čutijo nobene potrebe po tem, da bi svoj prosti čas preživljali v boju z gravitacijo.
Za sodobnega mladega Slovenca – ki morda živi v najemniškem stanovanju v Ljubljani ali Mariboru in opravlja stresno, prekarno ali visoko intenzivno tehnološko delo – ideja o tem, da bi se v soboto ob petih zjutraj zbudil za osemurni pohod, ne zveni kot sprostitev, temveč kot kazen.
Sociologi opozarjajo na paradoks: družba, ki se sooča z rekordnimi stopnjami izgorelosti, od svojih državljanov zahteva, da se sprostijo z ekstremnim fizičnim naporom. Zavrnitev tega modela pa ni nujno znak lenobe, temveč je pogosto zavestna odločitev za ohranjanje lastnega mentalnega zdravja.
Predlog za novo definicijo slovenstva
Kaj torej danes pomeni biti Slovenec s tega vidika? Ali lahko ljubiš svojo državo, njeno kulturo in jezik, ne da bi pri tem imel v omari pohodniške palice in čevlje znamke Alpina?
Slovenija se modernizira in z njo se mora modernizirati tudi naša definicija narodne identitete. Biti Slovenec v 21. stoletju ne sme biti več pogojevano z zmožnostjo plezanja po jeklenicah na nadmorski višini 2500 metrov. Nacionalni ponos se danes zrcali tudi v urbanih inovacijah, vrhunski gastronomiji, tehnoloških prebojih in izjemni literaturi, ki nastaja v dolinah.
Triglav bo vedno ostal naš najvišji vrh in simbol zgodovinskega upora. Toda morda je čas, da preneha biti ultimat. Sprejeti tistega Slovenca, ki svoj vikend preživi na asfaltu, v galeriji ali zgolj v varni tišini svoje dnevne sobe, je dokaz zrele družbe. Slovenija je v resnici dovolj velika, da v njej udobno sobivajo tako alpinisti kot tisti, ki goro najraje občudujejo – od daleč, iz kavarne.
***
Članek je del serije z naslovom Kaj pomeni biti Slovenec v 21. stoletju. Doslej v seriji:
- Kaj danes pomeni biti Slovenec: o pregovorni pridnosti, ki je postala past
- Zakaj je slovenščina najbolj romantičen jezik na svetu? Skrivnost je v eni sami besedi
