Šest slovenskih školjkarjev je še pred nekaj leti na leto vzgojilo več kot 600 ton školjk klapavic. »Vrsto let smo pridelali približno enako količino, ni bilo velikih nihanj v pridelavi školjk. Ko sem se primerjal s prijateljem vinarjem, ki je v vinogradih enkrat trpel sušo, drugič točo, tretjič škodljivce, sem bil zadovoljen, ker je morska njiva tako stabilna. Dokler niso prišle orade,« pripoveduje školjkar Mitja Petrič.
Ko so se pred nekaj leti školjkarji začeli pritoževati, da so orade njihov največji sovražnik, ker jim opustošijo gojišča, se je sprva zdelo neverjetno. »Še sam pred leti nisem verjel, ko so mi hrvaški školjkarji pripovedovali o tem. Potem pa sem na svojih gojiščih v rezervatu občutil, da je lahko še hujše, kot so govorili,« pravi Petrič, še pred nekaj leti eden večjih školjkarjev pri nas. Jate orad so našim školjkarjem na gojiščih v strunjanskem in sečoveljskem rezervatu požrle skoraj ves pridelek, školjke v grozdih pod vodo so zanje kot samopostrežna trgovina.
»Orade s svojimi močnimi zobmi lahko zdrobijo tudi lupine največjih školjk, mrežice ostanejo povsem prazne,« pove Petrič. V najboljših letih je pridelal po 200 ton školjk na leto, danes jih natehta komaj deset ton. Prej je s školjkami oskrboval slovenske ribarnice vse do Ljubljane in trgovske centre, zdaj le enega grosista v Italiji. Ministrstvo za kmetijstvo je naposled dovolilo ribičem celo izredni izlov orad v zavarovanem rezervatu, da bi se spet vzpostavilo ravnovesje, a škoda je že narejena.
Kmalu polje školjk dlje od obale
Poleg orad se je pred dvema letoma na školjčišča prikradel še tujerodni ploščati črv, ki izvira iz Tihega oceana in je zelo agresiven. S strupom školjkam omrtvi mišico zapiralko, zleze vanjo in jo požre. In kar je najhuje, svoja jajca pusti na lupini školjk in se na školjčišču še bolj razmnoži. To je bila prava epidemija, tretjina klapavic je bila praznih.
»Tri leta sem vlagal v školjčišče, v dveh podjetjih sem imel 14 zaposlenih. Ko so orade pojedle ves pridelek, sem prišel v finančne težave. K sreči smo školjkarji zaradi škode dobili nekaj pomoči države, a škoda je bila ogromna. Za poplačilo obveznosti sem prodal halo, v kateri je bil odpremni center za školjke,« pove Petrič.
Boljša novica je, da je ministrstvo za kmetijstvo prisluhnilo školjkarjem in omogočilo postavitev novih školjčišč na večjih globinah, več kot miljo stran od obale, pred Izolo in pred Debelim rtičem. Tam bodo školjščišča varna pred oradami. Širitev školjčišč na odprto morje predvideva že pomorski prostorski načrt, zdaj so prvi školjkarji končno dobili vodne pravice za to. »Samo še nekaj zadnjih dovoljenj ministrstva za okolje čakamo, preden lahko začnemo postavljati školjčišče pred Izolo. Verjamem, da bomo v globokem morju spet dosegli lepe rezultate. Italijanskim kolegom, ki že 20 let gojijo školjke na večjih globinah, gre odlično, še nikoli jim školjk niso napadle orade. Na odprtem morje je poleg tega tudi bolj hladna voda, manj parazitov in bakterij, kar je za školjke samo dobro,« pojasnjuje školjkar.
A prav hitro jih vseeno še ne bo na krožnikih ljubiteljev školjk, klapavice namreč rastejo počasi. Ko bodo školjčišče postavili, bodo potrebovali še dve leti, da bo na njem zrasel pridelek za prodajo.
Kako postavijo školjčišče?
Ministrstvo s podelitvijo vodne pravice določi koordinate školjčišča. Na geodetski upravi najprej natančno izrišejo, kako bo školjčišče postavljeno. Na podlagi izrisov školjkar z geodetom odpluje na morje in na določenih točkah v morje spusti težka betonska sidra. Vsaka linija školjčišča ima na začetku in na koncu sidro. Med njima je napeta glavna vrv, ki jo na površini držijo številne boje čez celotno dolžino školjščiča. »Na novih školjčiščih bomo imeli 400 metrov dolge vrvi. Na to glavno vrv obesimo grozde mladic školjk,« razlaga Petrič.
A tako kot kmet mora tudi školjkar najprej pridobiti dobro seme. »Pozimi, približno decembra, začnemo opazovati, kdaj se odrasle školjke drstijo. Takrat v odraslih školjkah, ko jih odpremo, vidimo belo tekočino, mi ji rečemo mleko. Samci v vodo spuščajo semenčice, samice jajčeca, morski tok pa to pomeša in jih oplodi. Oplojene larve še približno 20 dni plujejo v vodnem stolpcu in tok jih nosi naokoli. Takrat v morje postavimo lovilce larv. Včasih so bile to stare vrvi, danes so lovilci iz filca, nanj se larve lepše primejo. Približno 5000 takšnih lovilcev spustimo v morje. Vedno poskušam ujeti prvo seme školjk klapavic, ker so te školjke najboljše in najhitreje rastejo. Za lov na larve s filcem moramo ujeti pravi trenutek. Larve so mikroskopsko majhne, ni jih mogoče videti s prostim očesom. Šele po štirih mesecih je na lovilcu končno mogoče videti male črne školjkice. Ko še malce zrastejo, jih moramo prvič presaditi v cev, v kateri bodo rasle. Čez štiri do šest mesecev jih ponovno presadimo in počakamo, da v grozdih zrastejo do velikosti, primerne za prodajo,« glavne etape školjkarstva opisuje Mitja Petrič.
Delovni čas školjkarja: ko morje dovoli
Ljubezen do morja in školjk mu je dal oče, navdušen potapljač in nabiralec školjk. »Klapavice sem začel gojiti po osamosvojitvi Slovenije, kar strastno sem se tega lotil. Učil sem se od prijatelja školjkarja, tudi v Italiji in Nemčiji, ter k nam pripeljal bolj napredne tehnologije, tako da nismo več vsega delali ročno, ampak s pomočjo strojev. Pridobili smo tudi evropski denar za sodobno plovilo za školjkarstvo,« pripoveduje Petrič.
Školjkar je poklic, pri katerem težko evidentiraš delovni čas. »Na školjčišču je treba delati, ko je morje primerno, ne glede na to, ali je delovnik ali vikend. Ko je veter močnejši od 15 vozlov, ne gremo na morje, ker se čoln preveč nagiba in bi naredili na gojišču več škode kot koristi. Ko piha burja, tudi po deset dni zapored ostanemo na kopnem. Zato pa moramo izkoristiti dneve, ko je vreme primerno za delo,« opiše Petrič. Školjkarstva in školjk se še ni naveličal. Kako pripravljene klapavice so najboljše? »Večina jih najraje pripravlja v buzari, meni pa so najboljše na žaru, brez ničesar, brez olja, brez limone, samo za kratek čas vržene na žar,« pravi. Klapavice, dagnje ali pedoče, kot jim pravijo po domače, nekateri po krivici podcenjujejo, češ da so čistilci morja, a so izvrsten vir beljakovin in omega-3-maščobnih kislin.
V tujini se šteje za delicijo še marsikateri drug morski sadeži, ki se mu pri nas večina izogiba. Mitja Petrič tako že vrsto let sodeluje s hrvaškimi potapljači, ki imajo licenco za nabiranje morskih ježkov v Kvarnerju, kjer jih je dovoljeno pobirati. Še večja redkost so morska jajca iz hrvaške Istre. Petrič morske ježke in morska jajca prodaja predvsem v Italijo in Francijo, kjer jih zelo cenijo, pri nas pa je takšnih sladokuscev samo za vzorec.
