V tokratnem nadaljevanju našega feljtona zapuščamo strogo nadzorovane ulice azijskega industrijskega čudeža in se vračamo v megleno območje zaliva San Francisca na prelomu sedemdesetih let. Tukaj ne bomo spoznavali zgolj serijskega morilca, temveč medijskega stratega. Zodiak namreč ni iskal samo krvi, pač pa pozornost — iskal je naslovnice časopisov. Njegova zgodba je precej srhljiva napoved dobe, v kateri je zločin postal interaktivna zabava, morilec pa režiser lastnega mita.
Če serijske morilce preučujemo kot mračne odseve družbe, v kateri delujejo, potem je bil Zodiak neizogiben produkt Kalifornije poznih šestdesetih let. To je bil čas, ko se je naivni optimizem poletja ljubezni (temu so rekli: »summer of love«) začel sesedati sam vase. Vonj po kadilu in rožah so zamenjale novice o vojni v Vietnamu, umori družine Manson in nasilni izgredi. Družba je bila prežeta s paranojo, kontrakulturni upor pa je dobil srhljiv podton.
V tej atmosferi strahu in družbenega preloma se je pojavil morilec, ki je razumel nekaj, česar njegovi predhodniki niso: uboj petih ljudi te naredi za kriminalca. Toda manipulacija z mediji in igranje mačke z mišjo s celotno nacijo te naredi nesmrtnega.
Konec nedolžnosti
Zodiakovi potrjeni zločini so se zgodili med decembrom 1968 in oktobrom 1969. Njegove tarče so bile na videz izbrane naključno, vendar so imele močan simboličen pomen. Najpogosteje je napadal mlade pare, ki so iskali intimo na odročnih parkiriščih. V času, ko je ameriška mladina slavila spolno revolucijo in svobodo, je Zodiak deloval kot mračni, puritanski krvnik, ki je kaznoval tisto, kar je kontrakultura najbolj cenila – svobodo in brezskrbnost.
Toda samo število žrtev (potrjeno je ubil pet ljudi in dva ranil, čeprav je v pismih prevzel odgovornost za sedemintrideset primerov) v zgodovini ameriškega kriminala ne izstopa. Tisto, kar je ga ločilo od Teda Bundyja ali H. H. Holmesa, je bila njegova izbira pravega orožja. To ni bila pištola kalibra devet milimetrov, ampak pisalni stroj in poštna znamka.
Morilec kot glavni urednik
»Raje ubijam ljudi kot divje živali v gozdu, ker je človek najnevarnejša žival od vseh. Ubiti nekaj mi prinaša najbolj vznemirljivo izkušnjo... Najboljši del pa je, da bom, ko umrem, ponovno rojen v raju in vsi tisti, ki sem jih ubil, bodo postali moji sužnji.« Tako se glasi izsek iz Zodiakovega kriptograma iz leta 1969.
Tako si laže predstavljamo, zakaj pravijo, da je to prvi serijski morilec, ki je ustvaril lastno blagovno znamko. Časopisom – predvsem San Francisco Chronicle, San Francisco Examiner in Vallejo Times-Herald – je pošiljal pisma, polna sarkazma, groženj in morbidnega hvalisanja. Pisma je začenjal z zloglasnim uvodom: »Zdaj govori Zodiak« (»This is the Zodiac speaking«) in jih podpisoval s simbolom prekrižanega kroga, ki je spominjal na tarčo.
Od urednikov je zahteval, da njegova pisma objavijo na naslovnicah, sicer bo za vikend ubil več ljudi. Njegova najstrašnejša grožnja – da bo razstrelil šolski avtobus, poln otrok, tako da bo »ustrelil sprednjo pnevmatiko in nato postrelil otroke, ko bodo prišli ven« – je povzročila absolutno paniko. Starši so otroke spremljali v šolo z nabitimi puškami, oboroženi policisti pa so se vozili na avtobusih. Morilec je z eno samo znamko za nekaj centov držal prebivalce za talce. Razumel je pomen pozornosti dolgo preden je internet ta koncept sploh definiral.
Gledališče groze
Ali povedano še drugače: Zodiak je kriminalistiko spremenil v gledališče. Najbolj bizarne razsežnosti je to doseglo septembra 1969 ob jezeru Berryessa. Ko je napadel mlad par (Bryana Hartnella in Cecelio Shepard), se jima ni približal v vsakdanjih oblačilih. Nosil je črno rabeljsko kapuco s kvadratnim vrhom, na prsih pa je imel z belo barvo narisan svoj simbol prekrižanega kroga.
Ta kostumografija presega golo željo po prikrivanju identitete. Igral je vlogo zlikovca iz stripa. Ustvarjal je vizualni mit, zavedajoč se, da bo preživela žrtev (Hartnell je napad z nožem kljub hudim ranam čudežno preživel) to podobo prenesla medijem. Zodiak je bil režiser svoje lastne grozljivke, v kateri so bili resnični ljudje le statisti.
Šifre, ki kljubujejo času
Če je s pismi ustrahoval, je s kriptogrami zasužnjil intelektualno javnost. Policiji in medijem je pošiljal zapletene šifre (najbolj znani sta šifri s 408 in 340 znaki), polne grških črk, astroloških simbolov in izmišljenih znakov.
S tem je dosegel nekaj genialnega, saj je umor spremenil v interaktivno uganko za javnost. Na tisoče amaterjev, profesorjev in vojaških kriptografov se je lotilo dešifriranja. Šifro »Z340« so rešili šele pred nekaj leti – več kot pol stoletja po tem, ko jo je poslal – s pomočjo mednarodne ekipe računalniških programerjev in matematikov. Rešitev ni prinesla njegovega imena (kot je obljubljal v pismih), temveč zgolj nadaljnje norčevanje iz policije in oblasti. Morilec se je smejal iz groba, oziroma iz anonimnosti.
Vsebina sporočila je namreč srhljiv vpogled v njegov megalomanski narcisizem in patološko obsedenost z morbidno fantazijo o posmrtnem življenju. Sporočilo se v slovenskem prevodu, z ohranjeno nekoliko zlomljeno in ponavljajočo se miselno strukturo izvirnika, glasi takole:
»UPAM, DA SE ZELO ZABAVATE, KO ME POSKUŠATE UJETI
TO NISEM BIL JAZ V TELEVIZIJSKI ODDAJI
KAR ODPIRA VPRAŠANJE O MENI
NE BOJIM SE PLINSKE KOMORE
KER ME BO TOLIKO PREJ POSLALA V RAJ
KER IMAM ZDAJ DOVOLJ SUŽNJEV, DA DELAJO ZAME
MEDTEM KO VSI OSTALI NIMAJO NIČESAR, KO DOSEŽEJO RAJ
ZATO SE BOJIJO SMRTI
JAZ SE NE BOJIM, KER VEM, DA BO MOJE NOVO ŽIVLJENJE
ŽIVLJENJE BO LAHKOTNO V RAJU SMRT«
Omemba »televizijske oddaje« v drugi vrstici je ključna za razumevanje konteksta. V neko živo televizijsko pogovorno oddajo poklical moški, ki se je izdajal za Zodiaka in dejal: »Ne želim iti v plinsko komoro.« Pravi Zodiak je s to šifro policiji sporočil, da je oddajo gledal, da tisti klicatelj ni bil on in da ga usmrtitve s plinom sploh ni strah, saj verjame, da njegove žrtve v posmrtnem življenju postanejo njegovi osebni sužnji.
Zmaga neznanega
Zakaj je Zodiak še danes, v dobi genetske genealogije, kamer in digitalnega sledenja, tako trdno zasidran v pop kulturi, od filmov Davida Fincherja do neštetih dokumentarcev in podcastov?
Razlog se skriva v tistem najbolj frustrirajočem dejstvu: ker še vedno ne vemo, kdo je bil. Obstajajo osumljenci, vendar primera niso nikoli uradno zaprli. Najbolj znan med njimi ostaja Arthur Leigh Allen, ki ga je preiskovalcem več posrednih dokazov nakazovalo, a so ga forenzični testi DNK in pisav kasneje izključili.
Zodiak je uspel uresničiti tisto, o čemer H. H. Holmes in Ted Bundy nista mogla niti sanjati. Preživel je brez obraza. S tem, ko je svojo identiteto skril za masko in simbol, se je izognil banalnosti aretacije, sojenja in usmrtitve. Na sodišču bi ga javnost ugledala kot to, kar je v resnici verjetno bil – patetičen, osamljen in globoko moten moški. Vendar ker mu niso nikoli sneli kapuce, ostaja nesmrtna prikazen, temna senca kalifornijskih noči. Dokazal je, da se človeški um ničesar ne boji bolj in hkrati ničesar ne obožuje bolj, kot popolnoma nerazrešene uganke.
