Medtem ko je Kitajska v poznih osemdesetih letih z nezadržno hitrostjo hitela v objem industrijske družbe in rušila stare družbene strukture, se je v senci rastočih mest prebudil nov fenomen. Tokrat se torej selimo na Vzhod in preiskujemo zloglasnega morilca iz mesta Baiyin. To je zgodba o Gao Chengyongu, ki pa ni zgolj črna kronika krvi.
V času Maove Kitajske je bil koncept serijskega morilca praktično nepredstavljiv. Družba je delovala kot eno. Prek sistema delovnih enot in strogega življenja v gospodinjstvih je bilo gibanje vsakega državljana natančno zabeleženo. Sosedje so nadzorovali sosede, zasebnosti ni bilo, zato je bila urbanizirana anonimnost, ki jo serijski morilci nujno potrebujejo za neopazno gibanje, povsem nemogoča. Zločin se je seveda dogajal, toda serijsko prežanje je zahtevalo urbani kaos, ki ga socializem ni dopuščal.
Toda z reformami Deng Xiaopinga konec osemdesetih let se je Kitajska začela odpirati svetu. Milijoni delavcev so se s podeželja preselili v hitro rastoča industrijska središča, da bi zgradili »novi kitajski čudež«. Nastala so mesta brez preteklosti, polna obrazov brez imen. V tem kaotičnem, na novo rojenem urbanem vrvežu, kjer je bil stari sistem družbenega nadzora preobremenjen, se je rodila idealna preža za pošast.
Teror mesta
Med letoma 1988 in 2002 je mesto Baiyin, prašno industrijsko središče v severozahodni provinci Gansu, zajel neopisljiv strah. V tem obdobju je v grozljivih okoliščinah umrlo enajst ljudi, pretežno žensk, med njimi pa je bila najmlajša žrtev stara komaj osem let.
Zločini so imeli jasen in srhljiv vzorec. Za razliko od mnogih zahodnih morilcev, ki pod okriljem teme vlamljajo skozi okna, je Gao svoje žrtve opazoval na ulici in jim sredi belega dne sledil naravnost do njihovih stanovanj.
Izbiral je predvsem mlade, neodvisne ženske, ki so živele same. Lokalna panika se je razplamtela po govoricah, da morilec cilja ženske v rdečem, kar je povzročilo, da si prebivalke Baiyina več kot desetletje niso drznile nositi rdečih oblačil ali hoditi same po ulicah.
Po posilstvu jim je prerezal vrat, njegova dejanja pa so se pogosto končala z morbidnim ritualističnim pohabljanjem, zlasti z odstranjevanjem reproduktivnih organov.
Zaradi te izjemne brutalnosti in forenzične neulovljivosti so ga mediji hitro oklicali za »kitajskega Jacka Razparača«.
Maskirna uniforma povprečnosti
»Bil je tišji od večine. Zdelo se je, da mu ni do pogovora, toda bil je izjemno vljuden, še posebej do starejših. Nikoli si ne bi mislili, da so te roke sposobne česa takega,« je po aretaciji izjavil sosed.
Kdo je bil moški, ki je paraliziral celotno regijo? Prav tu zgodba dobi pristen, srhljiv pridih. Gao Chengyong ni bil asocialen izobčenec, prav tako ne briljanten um z načrtom. Bil je poročeni oče dveh sinov. Svoji družini je mirno zagotavljal preživetje in bil na zunaj popolnoma vpet v tradicionalne vrednote spoštovanja in reda.
V zadnjih letih pred aretacijo je celo mirno vodil majhno trgovino z živili, in to ne kjerkoli, temveč neposredno na kampusu lokalne industrijske šole v Baiyinu, obdan s tisočimi mladimi ženskami, na kakršne je prežal. Gao je bil popolno utelešenje teze o banalnosti zla. Njegova največja prednost je bila absolutna povprečnost. Bil je tisti tihi stric v soseski, tisti nevidni delavec, mimo katerega greste vsak dan, pa si njegovega obraza nikoli zares ne zapomnite.
Duh, ki ga je ujel algoritem
Po letu 2002 so se umori nenadoma prenehali. Razlog za to ni bil v morilčevem moralnem prebujenju, temveč v novi fazi kitajske družbene ureditve. Ulice so se začele polniti z vsenaokrog prisotnimi nadzornimi kamerami, varnostni aparat pa se je drastično moderniziral. Tveganje za dnevne vdore v stanovanja je postalo enostavno preveliko, zato se je Gao pragmatično »upokojil«. Skrival se je osupljivih osemindvajset let, živeč povsem navadno življenje.
Toda ta ista tehnološka in državna modernizacija, ki ji je na začetku uspešno bežal, je na koncu postala njegov rabelj. Njegov primer je danes predmet učbenikov genetske forenzike.
Davni sorodnik Gao Chengyonga je bil namreč aretiran zaradi podkupovanja. Policija je sorodniku rutinsko odvzela vzorec DNK in ga vnesla v državno bazo podatkov.
Računalniški sistem je zaznal delno ujemanje na kromosomu Y (ki se prenaša strogo po moški liniji) s semensko tekočino, ki so jo forenziki na prizoriščih zločinov zbirali in hranili desetletja prej.
Policija je na podlagi genetskega drevesa zožila krog osumljencev in tajno pridobila Gaov vzorec DNK. Ujemanje je bilo absolutno in neizpodbitno.
Gao Chengyong je bil leta 2016 aretiran v svoji majhni trgovini, brez kakršnegakoli upiranja, kot bi se sprijaznil z neizbežnim. Sodišče ga je spoznalo za krivega in v začetku leta 2019 je bil usmrčen. Njegov padec pa je več kot konec lova na enega najhujših zločincev Kitajske. Lahko bi rekli, da je simbolna točka prehoda kitajske družbe.
Morilec iz Baiyina ni bil anomalija. Bil je parazit, ki je izkoristil zgodovinski vakuum, vrzel med padcem maoističnega nadzora in vzpostavitvijo moderne, digitalno opremljene hiperdržave. Njegova zgodba danes, ob vzponu biometrije in pametnih mest, pušča za sabo filozofsko vprašanje: koliko osebne svobode in anonimnosti smo zares pripravljeni zamenjati za varnost pred pošastmi, ki se skrivajo v vsakdanji povprečnosti?
