Prvega junija, na občinski praznik Trbovelj, bo minilo natančno pol stoletja, odkar so slavnostno odprli in predali v uporabo Trboveljski dimnik, ki je nadomestil prejšnjega, visokega samo 80 metrov. Svojemu namenu je služil vse od leta 1976 pa do septembra 2014, ko se je začel postopek likvidacije nekdanje Termoelektrarne Trbovlje (TET).
Dimnik je visok 360 metrov in se ponaša s presežniki, kot so: najvišja zgradba v Sloveniji, najvišji dimnik v Evropi in eden najvišjih na svetu. Razlogi za gradnjo višjega dimnika, ki je imela široko podporo, so bili pred dobrimi petimi desetletji okoljski, saj so želeli zmanjšati oziroma bolj enakomerno razporediti onesnaženost okolja z žveplovim dioksidom, ki ga je povzročala 125-megavatna elektrarna.
Dimnik je projektiralo nemško podjetje Karrena iz Düsseldorfa in tudi nadziralo gradnjo, ki jo je izvedla Vatrostalna iz Zenice. Sodelovali so tako slovenski kot bosanski gradbeni strokovnjaki in posebej usposobljeni delavci. Zasnovan je tako, da bi prenesel potres do 10. stopnje po Mercallijevi lestvici, ob močnem vetru pa niha do skoraj enega metra. Zanimiv je tudi podatek, da je vlek skozi dimnik tako velik, da bi v zrak dvignil sto kilogramov težkega človeka.
Dimnik so začeli graditi septembra 1974, ko so v živo skalo vgradili 62 armiranobetonskih pilotov v obliki valjev s premerom 1,7 metra in dolžino 13 metrov. Ob vznožju je premer 27,5 metra, na vrhu betonskega plašča pa 7,7 metra, nad njim je dozidana še šamotna tuljava. Svetli premer notranjosti dimniške (šamotne) tuljave od vrha do tal meri pet metrov. Do zaključka del so vanj vgradili 11.866 kubičnih metrov betona, 1079 ton rebričastega betonskega železa ter 950 ton šamotnega in izolirnega materiala. Seveda ta visoka pridobitev tedanje Jugoslavije ni bila poceni. Novi dimnik je v tistih časih stal okrog sto milijonov dinarjev, kar bi danes lahko prevedli v približno 30 milijonov evrov.
Čas ne prizanaša
Žal zob časa ne prizanaša niti najvišjim, kar velja tudi za Trboveljski dimnik, ki je gotovo ena največjih znamenitosti ne le v Zasavju, temveč sploh v Sloveniji. Kaj natančno naj bi se v prihodnje dogajalo z njim, še ni jasno, vendar bo prej ali slej treba priti do odločitve. Odstranitev bi bila po mnenju strokovnjakov draga in nevarna. Po drugi strani pa gre za veličasten objekt, ki ima še vedno velik simbolni pomen, zato so v Zasavju bolj naklonjeni temu, da bi ga prenovili.
V Trbovljah že nekaj časa iščejo ideje, kako ga oživiti in mu dati novo vsebino. Tako že dolgo obstajajo zamisli o tem, da bi vzpenjanje na Trboveljski dimnik pod strokovnim vodstvom postalo del turistične adrenalinske ponudbe. V ta namen bi morali dimnik obnoviti in preurediti ter v njem omogočiti različne adrenalinske dejavnosti. Med idejami je bilo doslej slišati med drugim tisto o postavitvi jeklene zračne napeljave s sosednjega kumskega hribovja na dimniški vrh, kar bi v središče Zasavja brez dvoma privabilo številne adrenalinske navdušence. Na občini v zvezi s tem, kaj naj bi v prihodnje postal veličastni dimnik, razmišljajo o turizmu, muzejskih postavitvah, kulturnih dogodkih, raziskavah, inovacijah in podobno. Poleg tega se bo treba posvetiti tudi vprašanju lastništva dimnika, ki bo morda kdaj postal javna lastnina. Zdaj je namreč dimniški orjak še vedno last HSE – Energetske družbe Trbovlje, ki skrbi tudi za nujna vzdrževalna dela.
Kaj natančno naj bi v prihodnje postal znameniti Trboveljski dimnik, torej še ni odločeno. Med glavnimi vzroki za to so dejanske možnosti za realizacijo katere koli zamisli in finančni vložek, ki kajpak ne bi bil majhen. Možnosti za to, kako ga pripraviti za drugo vlogo in ga odpreti za javnost, iščejo tudi prek evropskih razpisov.
Prepovedano plezanje
Plezanje na najvišji dimnik v Evropi je že nekaj časa prepovedano. Še pred nekaj leti je bilo to sicer mogoče z dovoljenjem podjetja HSE Trbovlje. Danes obiskovalce pričaka opozorilo, da je gibanje na celotnem območju brez dovoljenja lastnika prepovedano. Vzpon na dimnik je za mnoge predstavljal velik izziv že v času gradnje in je to ostal v vseh petih desetletjih. Trboveljski dimnik prej ko slej ostaja privlačen magnet za številne adrenalinske navdušence, ki se kljub prepovedi želijo povzpeti nanj in to tudi poskusijo storiti ilegalno. Med njimi sta bila pred časom mlada Madžara, ki sta po tistem, ko ju je zalotil varnostnik, skočila štiri metre v globino, pri čemer se je eden od njiju huje poškodoval. Prav zaradi tovrstnih »plezalcev na črno« so lestev dimnika dvignili na 25 metrov.
Vzpenjanje na dimnik sicer ni dovoljeno, se je pa ob predhodni prijavi mogoče dogovoriti za njegov ogled in virtualno plezanje.
Tisti, ki jim je v preteklosti uspelo splezati na vrh dimnika, se spomnijo, da je bil vzpon s primerno plezalno opremo povsem varen. Prav na vrh vodijo jeklene lestve s približno 1300 prečkami in vse skupaj spominja na neke vrste ferato, zavarovano plezalno pot. Do vrha dimnika vodi trinajst 30 metrov dolgih jeklenih lestev, ki so med seboj ločene s podesti. Še najnevarnejši del po izkušnjah tistih, ki so bili na vrhu, je vzpon prav na vrh dimnika. Tam namreč ni ograje, na obodu dimnika pa je zelo malo prostora, vsega le za tri plezalce. Na vrhu se odpira enkraten razgled na Kum in druge zasavske hribe ter v temno globino oziroma notranjost dimnika, ki pa se je nekaterim zdel precej srhljiv.
Kakršna koli bo že prihodnost trboveljskega »raufenka«, rekorderja med dimniki, je za domačine spomenik industrijske preteklosti in hkrati objekt, ki izziva ideje o svetli prihodnosti. Ali kot je dejal trboveljski župan Zoran Poznič: »Dimnik je bil vedno simbol Trbovelj – dokaz, da zmoremo več, kot se zdi mogoče.«
