Da medgeneracijsko sodelovanje in vseživljenjsko učenje nista le prazni floskuli, je na nedavnem zabavnem dogodku Dedi in babi AI HECatlon dokazalo več kot sto starejših. Vedoželjno so srkali znanje, ki so jim ga posredovali dijaki smeri računalništva Šolskega centra Celje, sicer tudi organizatorji dogodka. Sodobni svet je namreč vse bolj prepleten z digitalizacijo in umetno inteligenco, ki lahko tudi starejšim olajša življenje, če jo le znajo pravilno uporabljati, brez strahu in z zavedanjem, da s seboj prinaša tudi pasti. Kako skuhati kosilo, če imate v hladilniku le pet sestavin, kje kupiti hladilnik in kateri bi bil najprimernejši za vas, katere naravne in kulturne znamenitosti si lahko ogledate na neki turistični destinaciji, so starejši spraševali umetno inteligenco in se bolj ali manj navduševali nad njenimi odgovori. Medtem ko jo nekateri že s pridom uporabljajo, drugi ostajajo do nje še nekoliko zadržani.
Gvido Par iz Celja je upokojeni učitelj, ki mu digitalni svet in umetna inteligenca nista tuja. Različne aplikacije, digitalne pripomočke in umetno inteligenco redno uporablja v vsakdanjem življenju. Zaradi tega marsikaj opravi hitreje in enostavneje.
»Danes imamo digitalizirano bolj ali manj vse, od aparatov v stanovanjih do kamer, na telefonih imamo različne aplikacije, ki nam omogočajo večje prenose datotek kot navadna elektronska pošta, digitalizirano je zdravstvo, davčno poslovanje. Jaz imam vse to urejeno prek pametnega telefona in tudi znam uporabljati. Pravzaprav je krasno, kajti prek spletnega portala zVem (elektronsko zdravstvo, op. a.) lahko dobim podatke prej, preden jih sporoči zdravnik, eDavki pa mi omogočajo plačevanje in prejemanje dokumentov. Seveda na začetku potrebuješ nekoga, da te pouči, nato je vse bolj enostavno,« je povedal Gvido Par.
Vse bolj je opaziti, kako digitalizacija in tudi umetna inteligenca ustvarjata življenja dveh hitrosti, predvsem med starejšimi. Med nami so tako uporabniki digitalnih storitev, kot je Gvido Par, ki mu moderna tehnologija ni tuja in se zaveda njenih pasti, ter taki, ki ji težko sledijo ali celo nimajo dostopa do nje, čeprav so vedoželjni in si želijo vstopiti v digitalni svet. Kot je povedal Tadej Strnad iz Osrednje knjižnice Celje in Univerze za tretje življenjsko obdobje, toliko, kot je starejših, toliko je različnih potreb.
»Nekateri so vešči osnovne uporabe telefonov, a ne znajo uporabljati aplikacij, drugi sploh prvič držijo v rokah pametni telefon in ga ne znajo niti odkleniti. Mi ponujamo vse, od osnovne do napredne in nadaljevalne ravni izobraževanja. Toda ko pride do tebe 97-letnica in reče, da ima pametni telefon in bi rada, da ji pomagaš, narediš vse, da ji pokažeš, kako ga uporabljati.«
Andragoški center Slovenije je v začetku lanskega leta izvedel raziskavo o tem, kaj starejše motivira za vključevanje v vseživljenjsko učenje. Raziskavo so naredili na dveh vzorcih, skupini, stari od 65 do 75 let, ter na starejših od 75 let. Ugotovili so, da imajo starejši nad 75 let manj slabih izkušenj z učenjem v preteklosti kot mlajši od 75 let.
»Slabe izkušnje tako niso razlog, da se ne bi vključevali v učenje, ampak so omejitve drugje. Starejši se učijo priložnostno in si želijo, da bi se lažje prilagajali hitro spreminjajočemu se svetu in spremembam. Veliko željo imajo po kakovostnem preživljanju obdobja po upokojitvi. Za mlajše starejše so zelo pomembne teme, povezane z osebno rastjo, medtem ko starejši od 75 let vidijo učenje kot priložnost, da krepijo in ohranjajo samozavest, da so kos vsemu. Pri najstarejših pa je omejitev veliko, to so zdravje, utrujenost, dostopnost izobraževalnih programov in slabo razumevanje snovi. Pomembno je torej, da so učne vsebine dostopne in prilagojene starejšim, saj s tem pridobimo njihovo zaupanje,« je poudarila Joži Vovk, vodja projekta Ozaveščanje za vseživljenjsko učenje pri Andragoškem centru.
Računalniške urice in digi točke
Si pa lahko starejši z digitalno tehnologijo pomagajo pri marsičem, če le znajo priti do informacij. »Aplikacije in pametne ure so koristne, saj jih opozarjajo na jemanje zdravil, spremljajo njihov življenjski slog in srčni utrip. Toda naša populacija je stara od 65 do 92 let in ti ljudje živijo v svojem domačem okolju, zato moramo pristopiti do njih tako, da se lahko sami znajdejo v sodobnem času, polnem tehnologije,« je dejala Lavra Požek iz dnevnega centra Dom ob Savinji. Enkrat tedensko imajo računalniško urico in v tem času starostnikom pomagajo pri tako pomembnih stvareh, kot je naročanje pri osebnem zdravniku. »Največja težava za starostnike so prav zdravstvene storitve in digitalno naročanje. Prisoten je velik strah, ali se bodo lahko naročili pri zdravniku in uredili vse, kar je treba,« je dodala Požekova.
Možnosti, kako lahko starejši pridejo informacij in pomoči, je precej, so raznolike in na različnih točkah. Andragoški center ima razpisanih deset programov za digitalno opolnomočenje in že zdaj so vsi polni. Poleg dnevnih centrov programe in delavnice, tudi tako imenovane digi točke, kjer starejši dobijo individualni nasvet in pomoč pri uporabi telefonov, tablic in računalnikov, ponujajo predvsem ljudske univerze, univerze za tretje življenjsko obdobje in krajevne knjižnice. Pomembno je, da so ti programi brezplačni.
Druženje
Da so telefoni, računalniki in umetna inteligenca prav fina stvar, ne bo nihče oporekal, toda ko ima človek za sabo lepa desetletja življenja, stavi na vse kaj drugega. Osebni stik, lepo besedo in druženje.
Florijan Zorin šteje 89 let in živi v domu starejših Mavida Rogaška Slatina. Vedrega obraza pove, da računalnika ne uporablja, ker ga ne potrebuje, prav tako ne pametnega telefona. Iz žepa potegne navadni telefon z velikimi tipkami. »Ta mi zadostuje, uporabljam ga za klicanje. Za nas starejše je najbolj pomembno čim bolj primitivno življenje, medtem ko morajo mladi s korakom naprej. Da bi jih mi hoteli dohitevati, nima smisla. Meni največ pomenita zdravje in druženje. In dajmo politiko na stran,« iskrivo pove.
Tudi Erika Renner Šipec, 84-letna fizioterapevtka, dobro ve, kako pomembno je gibanje v zrelih letih in zdrav duh v zdravem telesu. Prisega na jutranjo telovadbo, sprehode, petje v pevskem zboru in branje knjig. »To je za možgane najboljše,« pravi, medtem ko digitalni svet kar se da pušča ob strani, čeprav se zaveda, da ima pozitivne kot tudi negativne plati.
»Samo tablico imam in skype, da se lahko pogovarjam s hčerjo, ki je poročena na Sardiniji. Pametnega telefona pa ne, ker sem preveč radovedna in bi ves čas gledala samo v ekran. Navadni telefon mi zadostuje, da me ljudje pokličejo,« reče.
Potrebe starejših, a tudi strahove in veselje, dobro pozna Mateja Fider iz združenja Spominčica – Alzheimer Slovenija. »Velikokrat mi rečejo, da so se poskusili česa naučiti, a kljub več poskusom niso bili uspešni, zato so odnehali. Včasih jih je tudi strah digitalne tehnologije, ko slišijo zgodbe, kako so bili kakšni ljudje opeharjeni, to jih odvrne od učenja,« je dejala. Otroci in vnuki ter druga medgeneracijska pomoč so zato ključni pri premagovanje te ovire, je prepričana.
»Pri tistih starejših, ki nimajo sorodnikov in niso mobilni, pa so na potezi nevladne organizacije, socialne službe in prostovoljci. Ti lahko ogromno naredijo, saj pridejo na dom. Tudi z dolgotrajno oskrbo se določene službe bolj približujemo starejšim, ker se izvajajo aktivnosti za krepitev samostojnosti in zdravja v domačem okolju,« je pojasnila Fiderjeva. Osebni stik je tako še vedno tisti, ki največ šteje. »Z moderno tehnologijo in umetno inteligenco si je mogoče veliko pomagati, ne nazadnje jo s pridom uporabljamo vsi, toda z njo ne smemo ravnati kot s človekom, ker to ni naš zaupnik in prijatelj, temveč le pomočnik,« je dejala Mateja Fider. Starejši to dobro vedo, in tudi to je tisto, česar se lahko mlajše generacije naučijo od svojih dedkov in babic.
