Kdaj pošast preneha biti pošast? Ko ima popoln obraz, študira pravo in se nasmiha volivcev s plakata za politično stranko. Tokrat raziskujemo razvpiti primer Teda Bundyja, ne kot genija zločina, temveč kot krut opomin na to, kako radi zamenjujemo privilegij za nedolžnost in šarm za dobroto. Ted Bundy je postal simbol, ki so ga ljudje po vsem svetu spoznali prek hollywoodskih filmov, če ne drugje.
Človeška družba skorajda čuti potrebo po tem, da zlo naredi vidno. Želimo si, da bi morilci izgledali kot pošasti, da bi imeli grde, asimetrične obraze, divji pogled in umazane roke. To nam daje lažen občutek varnosti. Verjamemo, da bomo zlo prepoznali, še preden prestopi naš prag. Toda kaj se zgodi, ko zlo nosi pulover iz kašmirja, vozi bronast Volkswagen hrošč in vam na parkirišču vljudno ponudi pomoč?
Theodore Robert Bundy je bil utelešenje ameriškega sna sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Lep, karizmatičen, izobražen in ambiciozen. In prav te lastnosti so bile njegovo najsmrtonosnejše orožje. Bundy ni bil neulovljiv zaradi svoje izjemne kriminalne inteligence. Nikakor ne. Tako je bilo zaradi nas samih. Družba – od njegovih žrtev do policije in sodnikov – preprosto ni mogla sprejeti, da se za masko popolnega fanta iz soseščine skriva nekrofilni morilec, ki je vzel življenje več kot tridesetim mladim ženskam.
Orožje empatije
Sedemdeseta leta so bila tudi v Združenih državah čas tranzicije. Na eni strani so odzvanjali odmevi hipijevske svobode in zaupanja v sočloveka, na drugi pa se je že plazila paranoja predmestij in naraščajočega kriminala. Bundy je operiral natanko na tem presečišču.
Njegov modus operandi je bil srhljiv prav zaradi svoje banalnosti in predrznosti. Ni prežal zgolj v temnih uličicah. Svoje žrtve je iskal sredi belega dne, v obljudenih parkih, na plažah in na študentskih kampusih. Nosil je lažen mavec na roki ali hodil z berglami in hlinil nemoč. Pristopil je k mladim, inteligentnim ženskam in jih prosil za pomoč pri nalaganju knjig ali pač česa drugega v svoj avto.
Zlorabil je tisto, kar nas dela ljudi – našo empatijo. Ženske, ki so mu pomagale, niso bile naivne ali neprevidne. Bile so vzgojene v kulturi, ki narekuje ustrežljivost, še posebej do privlačnih in navidezno ranljivih, prijaznih moških.
Včasih se je celo izdajal za policista ali gasilca ter tako zlorabil zaupanje v avtoriteto. S svojim privlačnim videzom in šarmom je popolnoma nevtraliziral instinkt.
Ko je žrtev pripeljal do svojega bronastega hrošča in je ta nagnila glavo v notranjost, jo je udaril s skritim orodjem in potisnil v vozilo, ki je bilo predelano v mobilno celico. Imelo je odstranjen sovoznikov sedež za lažje skrivanje telesa in odstranjeno notranjo kljuko, ki je onemogočala pobeg. Svoje žrtve je vedno odpeljal na vnaprej izbrane, odročne gozdnate lokacije, kjer jih je posilil, nato ubil, toda sam umor je bil v resnici šele uvod. Njegova dokončna potreba po absolutni prevladi se je namreč kazala v grozljivih posmrtnih ritualih. Redno se je vračal k truplom, da bi z njimi spolno občeval, jim umival lase in jih ličil, nekatere žrtve pa je celo obglavil in njihove glave hranil v svojem stanovanju kot morbidne trofeje.
Zaščitni plašč privilegija
»Ted Bundy ni bil posebej pameten. Bil je zgolj svetle polti, čeden in iz srednjega razreda, v družbi, ki je te tri lastnosti enačila z nedolžnostjo.« To je ugotovitev sodobne sociologije, ki popolnoma dekonstruira mit o njem kot nekakšnem genijalnem supermorilcu. Ko sta na jezeru Sammamish v zvezni državi Washington v enem samem dnevu sredi poletja izginili dve ženski (Janice Ott in Denise Naslund), so priče policiji povedale, da so videle privlačnega moškega po imenu Ted, s poškodovano roko in Volkswagnom. Policija je kmalu prejela številne namige ljudi, ki so poznali pravega Teda Bundyja, vključno z njegovim nekdanjim dekletom in sodelavcem v politiki.
Zakaj je ostal na svobodi še leta in se selil iz zvezne države v zvezno državo ter za seboj puščal krvavo sled in razpadajoča telesa v gozdovih Kolorada in Utaha? Ker preiskovalci niso mogli združiti profila brutalnega, sadističnega morilca z moškim, ki je delal na krizni telefonski liniji za samomore in pisal politična priporočila za guvernerja zvezne države. Njegov družbeni status je bil neprebojen ščit. Sistem je bil slep za zločin, če ga je zagrešil nekdo, ki je izgledal tako popolno. Če bi bil Bundy temnopolt, reven ali asocialen marginalec, bi bil bržkone ujet bistveno prej.
In niso ujeli zahvaljujoč genialnemu detektivskemu delu, temveč je bil njegov padec posledica rutinskih prometnih kontrol in njegove lastne arogance. Prvič so ga aretirali leta 1975 v Utahu, ko je policist po sumljivi vožnji v Volkswagnu odkril orodje za ugrabitve, nakar je Bundy med nadaljnjimi sodnimi postopki v Koloradu zaradi podcenjevanja s strani oblasti kar dvakrat spektakularno pobegnil iz pripora. Zbežal je na Florido, kjer je zagrešil svoje najbolj zloglasne umore, preden ga je leta 1978 floridski policist po fizičnem spopadu dokončno aretiral zaradi ukradenih tablic, sprva sploh ne vedoč, da je ujel najbolj iskanega begunca v državi. Na električnem stolu pa je končal zaradi neizpodbitnega forenzičnega dokaza, in sicer natančnega odtisa njegovih ukrivljenih zob, ki ga je v svojem sadističnem besu pustil na telesu ene izmed zadnjih žrtev.
Rojstvo medijske zvezde
Bundyjeva zgodba je dosegla svoj mračni vrhunec v absurdnem teatru ameriškega pravosodja. Njegovo sojenje v Miamiju za serijo umorov v študentskem sestrstvu Chi Omega leta 1979 je bilo prvo televizijsko prenašano sojenje v ameriški zgodovini na nacionalni ravni. Tu se je dokončno rodil moderni medijski spektakel in sodobna obsesija z žanrom, ki prikazuje resnične zločine.
Bundy, nekdanji študent prava, se je odločil, da se bo branil sam. Sodna dvorana je postala njegov oder. Sprehajal se je pred kamero, s teatralno aroganco zasliševal policiste, se prepiral s tožilci in povsem očaral sodnika Edwarda Cowarta. Še bolj bizarno je bilo občinstvo. Klopi za gledalce so bile polne mladih žensk, tako imenovanih Bundyjevih oboževalk, ki so v dvorano prihajale urejene, kot bi šle na zmenek. Nekatere so si celo spremenile pričesko in barvo las (na dolgo, ravno rjavo prečo na sredini), da bi bile čim bolj podobne njegovim žrtvam.
Ta fenomen globoko pretresa psihologijo množic. Kako je lahko moški, obtožen najbolj gnusnih zločinov, postal objekt poželenja? Tu ne gre zgolj za sindrom, ko posameznike seksualno privlačijo nevarni kriminalci). To je gotovo. Vlogo je imela tudi surovo moč televizijskega medija. Kamera je Bundyja odrezala od grozot njegovih dejanj in ga prikazovala kot privlačen lik v resničnostni nadaljevanki. Postal je mračni antijunak. Tudi sam sodnik Cowart, ko mu je končno izrekel smrtno kazen, ni mogel skriti svoje bizarne fascinacije: »Ste pameten mladenič. Bili bi dober odvetnik in rad bi vas videl prakticirati pred menoj, toda ubrali ste drugo pot. Pazite nase. Zame je tragedija, ko vidim takšno zapravljanje talenta. Bodite dobro, fant.«
Celo v trenutku, ko ga je pravni sistem obsodil na smrt, mu je torej avtoriteta izrekla spoštovanje. Takšna je moč zlatih fantov.
Konec iluzije
Zadnji dnevi Teda Bundyja pred usmrtitvijo na električnem stolu januarja 1989 pa so vendarle razkrili njegovo pravo, patetično in strahopetno naravo. V obupanem poskusu, da bi odložil smrt za nekaj dni, je začel mrzlično priznavati podrobnosti umorov preiskovalcem iz različnih zveznih držav. Njegov šarm se je sesul kot hiša iz kart. V zadnjem televizijskem intervjuju je poskušal za svoja dejanja okriviti pornografijo in slabo otroštvo, zanašajoč se na prelaganje odgovornosti. Zlati nasmeh se je spremenil v masko groze.
Ko je močan električni tok prekinil njegovo življenje, so množice pred državnim zaporom na Floridi slavile, tudi s transparenti (»Burn, Bundy, Burn«). Bil je to grozljiv zaključek ene najbolj travmatičnih epizod moderne ameriške zgodovine. Uradno mu pripisujejo 30 žrtev, nekateri pa ocenjujejo, da jih je bilo nemara vsega skupaj kakšnih sto. Bundy je bil patološki lažnivec, ki si je več kot zaslužil, kar so mu na koncu prisodili.
