V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila postkolonialna Afrika skorajda kot nekakšen zverinjak starikavih diktatorjev, okitenih z zlatimi epoletami in švicarskimi bančnimi računi, se je v eni najrevnejših držav na svetu zgodil čudež. Tridesetletni vojaški stotnik s pristnim nasmeškom, ki je v prostem času igral jazz kitaro in bral Frantza Fanona (enega najvplivnejših intelektualcev v času dekolonizacije), je prevzel oblast. Thomas Sankara je želel spremeniti afriško dušo. Njegova štiriletna revolucija je bila najčistejši in najbolj radikalen poskus dekolonizacije v zgodovini celine. Končala se je z antologijsko tragedijo sredi afriškega prahu, ki po svoji teži ne zaostaja za Shakespearovim Julijem Cezarjem. Končalo se je z izdajo in streli najboljšega prijatelja.
Ko je avgusta leta 1983 prevzel oblast, je njegova država nosila absurdno ime. To je bila Zgornja Volta. Bilo je ime brez kakršnekoli zgodovinske ali kulturne teže, ki so ga na pariških zemljevidih na podlagi rečnih tokov zarisali francoski kolonialni birokrati. Sankara je to kolonialno stigmo že prvo leto izbrisal in državi podelil novo ime, sestavljeno iz dveh lokalnih jezikov. Nastala je Burkina Faso, kar pomeni »dežela pokončnih ljudi«.
To tudi ni bila zgolj kozmetična poteza. Bil je predsednik, ki je radikalno zavrnil afriško tradicijo velikega vodje. Njegova plača je znašala natanko 450 dolarjev na mesec, kar je bila plača povprečnega vojaškega stotnika. Svojim ministrom je drastično zmanjšal privilegije, celotno vladno floto luksuznih mercedesov je razprodal in za uradno državno vozilo razglasil renault 5, takrat enega najcenejših in najskromnejših avtov na trgu. V javnih ustanovah je prepovedal obešanje svojega portreta z utemeljitvijo, da »je na ulicah sedem milijonov Thomasov Sankar in vsak od njih je predsednik«.
Golo preživetje
Njegov marksizem tudi ni bil zaprt v akademske razprave, pač pa je bil – na neki način tako kot v Aziji – surov, urgenten in usmerjen v golo preživetje. V državi, kjer je bila smrtnost dojenčkov zaradi ozdravljivih bolezni katastrofalna, je organiziral kubansko navdahnjeno kampanjo zdravstva. V pičlih petnajstih dneh so njegove mobilne zdravstvene ekipe cepile 2,5 milijona otrok proti meningitisu, rumeni mrzlici in ošpicam. Zgradil je na stotine šol in zdravstvenih domov izključno s prostovoljnim delom lokalnih skupnosti, brez vsakršne tuje razvojne pomoči, kot so temu rekli.
Bil je tudi najbrž prvi politik na svetu, ki je dojel neposredno grožnjo podnebnih sprememb za svoj narod. Zaukazal je posaditev več kot desetih milijonov dreves, da bi ustavil napredovanje Sahare.
Morda najbolj radikalen – in za tisti čas v Afriki popolnoma nepredstavljiv – pa je bil njegov neposreden napad na patriarhat. V tradicionalno globoko konservativni družbi je prepovedal prisilne poroke, poligamijo in obrezovanje žensk. V svojo vlado je imenoval ženske na ključne ministrske položaje in ustvaril elitno žensko predsedniško stražo. Ko je nekoč nagovarjal ljudstvo, je dejal: »Ni prave socialne revolucije brez osvoboditve žensk. Ženska, ki drži polovico neba, mora imeti pravico soodločati o zemlji.«
Če je bil doma oboževan in je sprožil pravo eksplozijo ustvarjalne energije, je za mednarodni neokolonialni sistem, znan kot Françafrique, postajal smrtno nevaren. Sankara je zavrnil nova posojila Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. Uvedel je ostro agrarno reformo, s katero je v samo štirih letih državo pripeljal do absolutne prehranske samozadostnosti.
Njegov gospodarski manifest je bil preprost, za tujo industrijo pa uničujoč. »Tisti, ki te hrani, te nadzoruje. Poglejte svoje krožnike. Če jeste uvožen riž, kuhan s tujim denarjem, ste sužnji. Mi moramo proizvajati tisto, kar potrebujemo, in porabiti tisto, kar proizvedemo,« je nekoč dejal.
Njegov vrhunec na mednarodnem odru se je zgodil julija 1987 v Adis Abebi, na vrhu Organizacije afriške enotnosti. Tam je pred zbranimi afriškimi voditelji, od katerih so mnogi na oblasti preživeli samo zaradi mednarodnih posojil in zaščite francoske vojske, pozval k skupnemu afriškemu bojkotu plačila zunanjega dolga. »Dolg je premeteno vodena ponovna osvojitev Afrike,« je grmel s hudomušnim, smrtonosno resnim nasmeškom. »Ne moremo plačati. Če ne plačamo, posojevalci ne bodo umrli, to vam zagotavljam. Če plačamo, pa bomo umrli mi.«
Na koncu govora je preroško opozoril dvorano: »Če Burkina Faso dolga ne plača sama in me ne podprete, me na naslednjem vrhu ne bo več.«
»Prijateljstva se ne izda«
Sankara je bil velik vizionar, toda njegova šibkost je bila njegova nezmožnost razumevanja cinizma in brutalnosti. Njegov najožji sodelavec, zaveznik pri državnem udaru in človek, ki mu je pred leti rešil življenje, je bil Blaise Compaoré. Bila sta kot brata. Spala sta v istih vojaških šotorih, brala iste knjige in si delila skrivnosti. Toda medtem ko je Sankara ostal idealistični asket, si je Compaoré vedno bolj želel moči, denarja in naklonjenosti Pariza.
Do jeseni 1987 je bilo v vročem zraku prestolnice Ouagadougou jasno, da se pripravlja izdaja. Sosednji diktatorji (zlasti Félix Houphouët-Boigny iz Slonokoščene obale), podprti z diskretnim kimanjem obveščevalnih služb iz Pariza, so Compaoréja izbrali za svojega človeka. Sankarovi lojalni obveščevalci so predsednika rotili, naj Compaoréja aretira ali ubije, preden bo prepozno. Predložili so mu dokaze o zaroti.
Vendar je Sankara, z melanholijo človeka, ki se zaveda svoje usode in noče okrvaviti revolucije z bratomorom, to odklonil. »Prijateljstva se ne izda,« je menda dejal sodelavcem. »Raje sem tisti, ki je umorjen, kot da bi bil sam morilec.«
Zgodilo se je 15. oktobra 1987. Pozno popoldne je med sestankom na dvorišče vladnega poslopja vdrla elitna enota morilcev, podrejena Compaoréju. Ko so začeli rešetati stavbo in ubili njegove stražarje, je Thomas Sankara mirno vstal od mize in svojim prestrašenim sodelavcem ukazal: »Ostanite notri, po mene so prišli.« Z dvignjenimi, praznimi rokami je stopil iz stavbe na popoldansko sonce. Pokosili so ga rafali iz brzostrelk.
Blaise Compaoré je prevzel oblast in takoj preklical vse njegove reforme. Prebivalci Burkina Fasa so morali znova kupovati tuje blago, predsednik pa si je kupil novo floto mercedesov in predsedniško letalo ter vladal kot izjemno korumpiran, poslušen klient Zahoda dolgih 27 let. Sankarovo truplo so razkosali in ga na hitro zakopali v plitev, neoznačen grob pod kupom smeti in prahu na obrobju mesta.
Ideje ni mogoče ubiti
Toda prevarali so se, tako kot so se tisti v Boliviji zmotili pri Cheju, tisti v Coyoacánu pri Trockem in tisti v Parizu pri Camillu Desmoulinsu. Lahko ubiješ revolucionarja, razkosaš njegovo telo in poskušaš izbrisati njegovo ime, ne moreš pa ubiti njegove ideje. Ko danes afriška mladina od Senegala do Južne Afrike na ulicah protestira proti korupciji in neokolonializmu, nosi majice s Sankarovim nasmeškom in rdečo baretko.
Naš feljton o sedmih iskalcih drugačnega sveta se končuje natanko tam, kjer se je z iskrivim govorom pred Bastiljo začel, in sicer s spoznanjem, da želja po pravičnejšem svetu skoraj vedno terja strašno osebno ceno. Toda njeni padli junaki vendarle niso poraženci zgodovine, pač pa so v resnici zvezdni prah, iz katerega se rojeva vsako novo upanje, da svet morda vendarle ni obsojen na krivico.
