Prizor je znan vsem: jasno modro nebo brez oblačka, ko pol ure pozneje dvignemo pogled, pa nas tam že pozdravijo bele črte, ki jih za seboj puščajo letala. Za večino nekaj povsem vsakdanjega, za vse večje število ljudi po svetu pa dokaz nečesa zloveščega. Prepričani so namreč, da ne gledajo v vodno paro, temveč v tako imenovane kemične sledi, ki pa jih po vsem svetu in tudi pri nas pogosteje imenujemo kar v izvirniku: chemtrails. V vsakem primeru naj bi za onesnaževanje z njimi seveda skrbele zlobne sile, po naše strici iz ozadja, ki menda v resnici vodijo naš svet, jasno v španoviji s svojimi lutkami, torej tistimi, ki so uradno na položajih. Nameni takšnega početja pa naj bi bili različni: od nadzora prebivalstva in širjenja bolezni do geoinženiringa in celo nadzora uma. Klasična ravnozemeljska teorija zarote torej, ki je do danes prerasla v pravcati globalni fenomen, pri čemer je zanimivo, da je za vse skupaj potrebovala manj kot tri desetletja.
Ključen je bil splet
Kako se je vse skupaj začelo, je težko določiti, večina pa zasluge za začetnika sodobne teorije o chemtrailih pripisuje ameriškemu kmetu Williamu Wallaceu iz zvezne države Washington, ki je leta 1996 na nebu opazil letalo, za katerim se je vlekla nenavadno gosta sled. Nič takega, česar ne bi na milijone ljudi videlo že prej, a omenjeni možakar je bil prepričan, da ta sled vsebuje škropiva, ki povzročajo različne bolezni. Svojo zgodbo je delil z novinarji, enega od njih, Williama Thomasa, pa je njegova pripoved posebej pritegnila, saj je v sledeh letal na nebu tudi sam videl nekaj sumljivega. Svoje ugotovitve je začel objavljati v člankih in na radiu, kar je idejo o kemičnih sledeh prvič poneslo do širšega občinstva.
Kot je običaj pri zdaj že kar večini novodobnih teorij zarot, je ključno vlogo pri širjenju odigral svetovni splet. In še dodatno pojav družbenih omrežij. Dokumentarec, ki je bil v polni dolžini objavljen tudi na youtubu, z naslovom What in the World Are They Spraying? (Kaj za vraga škropijo?), ki ga je ustvaril Američan Paul Wittenberger, je namreč hitro prepričal na tisoče ljudi in deloval kot iskrica, ki je zanetila ogenj. Kot ugotavlja raziskovalec teorij zarot Mick West, je film namreč »sestavljen iz mreže laži, predstavljenih kot dokazi, vendar je tako dobro narejen, da ljudi prepriča«.
Vojaški poskusi
A kako natančno naj bi vse skupaj sploh delovalo? Jedro teorije je prepričanje, da chemtraili niso običajni kondenzacijski trakovi, temveč vsebujejo snovi, kot so aluminij, barij, stroncij in celo živo srebro. Zagovorniki ob tem trdijo, da letala, opremljena s tajnimi šobami in rezervoarji, vsako leto v ozračje izpustijo med 40 in 60 milijoni ton majhnih delcev, ki vsebujejo omenjene snovi. O ciljih takšnega obsežnega škropljenja pa si niso enotni. Nekateri verjamejo, da gre za prikrit projekt svetovnih vlad za boj proti globalnemu segrevanju – za vbrizgavanje aerosolov v stratosfero in posledično odbijanje sončne svetlobe. Drugi so prepričani, da gre za orožje za nadzor vremena, najbolj ekstremne različice teorije pa dejansko govorijo o zastrupljanju prebivalstva, ki naj bi imelo za cilj zmanjševanje populacije.
Zagovorniki chemtrailov se pri svojih trditvah pogosto opirajo na obstoječe dokumente in zgodovinske primere, kar daje njihovi teoriji videz verodostojnosti. Med najpogosteje omenjene spada dokument ameriških letalskih sil iz leta 1996 z naslovom Weather as a Force Multiplier: Owning the Weather in 2025 (Vreme kot multiplikator moči: Obvladovanje vremena do leta 2025), ki je teoretiziral o možnostih nadzora vremena v prihodnosti, torej do leta 2025. Prav tako pogosto omenjajo patent za tako imenovani nebesni ščit podjetja Hughes Aircraft iz leta 1990, s katerim so pri njem predlagali poseben način vbrizgavanja odbojnih delcev v stratosfero. Dodaten dokaz pa najdejo tudi v sicer resničnih, a desetletja starih tajnih vojaških poskusih.
V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja so namreč Združeno kraljestvo in ZDA izvajali poskuse s škropljenjem človeku domnevno nenevarnih bakterij nad naseljenimi območji, da bi preučile učinke biološkega orožja. Leta 1950 je v San Franciscu vojska tako razpršila bakteriji serratia marcescens in bacillus globigii, ki pa sta pri ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom nepričakovano sprožili resne alergijske reakcije, zaradi česar je imelo enajst ljudi resne težave, en človek pa je celo umrl. Podobno so med vietnamsko vojno izvedli tako imenovano operacijo Popeye, katere cilj je bil z umetnim podaljševanjem monsuna otežiti sovražnikovo oskrbo. Teoriji pa daje krila tudi vsebina do pred kratkim tajnega poročila Cie iz leta 1965, ki je obravnavalo načrte za spreminjanje vremena. Objava poročila je na družbenih omrežjih sprožila val komentarjev, da Cia zastruplja nebo.
Znanstveniki so si enotni
Zanimivo je tudi, da je teorija o škropljenju neba v zadnjih letih prestopila meje spletnih forumov in prodrla celo v uradno politiko. Robert F. Kennedy mlajši, ameriški minister za zdravje v administraciji predsednika Donalda Trumpa, je tako denimo večkrat javno izrazil mnenje, da v letalska goriva mešajo različne substance. Prav tako je napovedal ustanovitev posebne delovne skupine na ministrstvu, ki naj bi preiskala domnevno škropljenje. Podobno je kongresnica Marjorie Taylor Greene, ki je v kongresu vodila zaslišanje z naslovom Igranje Boga z vremenom – katastrofalna napoved, predlagala zakon o prepovedi spreminjanja vremena in podnebnih vplivov.
Vse to pa se, spet in spet, dogaja, čeprav je konsenz znanstvene skupnosti izjemno jasen. Študija izpred nekaj let, v kateri so med drugim anketirali 77 vodilnih svetovnih atmosferskih in geokemičnih znanstvenikov, je denimo pokazala, da kar 76 od njih ni našlo niti samega samcatega indica o dokazu kemičnih sledi. Edini znanstvenik, ki je dal malenkost ločeno mnenje, pa je visoke ravni nekaterih kemijskih elementov pripisal naravnim pojavom. Tudi Ameriška agencija za varstvo okolja (EPA) je julija lani s sicer nenavadno, a očitno že nujno potezo javno objavila povezavo do spletnih strani, na katerih na podlagi znanstvenih dokazov ovržejo teorijo o chemtrailih. Na njih med drugim pojasnjujejo, da so dolgotrajni kondenzacijski trakovi povsem naraven pojav, odvisen od vlažnosti zraka, in da ni nobenega obsežnega vladnega programa za spreminjanje podnebja.
A jasno, vse skupaj pri dvomljivcih ne pomaga kaj dosti in tako chemtraili ostajajo eden najbolj odpornih mitov sodobnega časa. Tako kot je vsaka nova fotografija okrogle Zemlje iz vesolja za zagovornike ravne Zemlje dokaz o nasprotnem, tudi vsaka znanstvena razlaga za zagovornike kemičnih sledi ni ovržba, temveč le še en dokaz za veliko zaroto. Ali kot ugotavlja Timothy Tangherlini z Univerze Berkeley: »Ko imamo bodisi slab dostop do informacij bodisi majhno zaupanje v vire informacij, se pogosto obrnemo na svoje referenčne skupine.« Pri teh pa dobimo le potrditev nečesa, o čemer smo tako in tako prepričani.
