Živimo vse dlje, kar je nedvomno eden največjih dosežkov sodobne medicine in javnega zdravja. Toda danes se ne sprašujemo več le, koliko časa bomo živeli. Vedno bolj nas zanima tudi, kako bomo živeli. Bomo pri sedemdesetih, osemdesetih ali devetdesetih letih še vedno vitalni, samostojni, miselno bistri in dejavni? Ali pa bodo zadnja leta našega življenja zaznamovali predvsem izvidi, diagnoze in omejitve?
Otroci, rojeni v Sloveniji leta 2023, lahko pričakujejo življenjsko dobo okoli 82 let. Od tega bodo v povprečju 67 let dobrega zdravja. To pomeni, da bo pomemben del življenja spremljalo soočanje s srčno-žilnimi boleznimi, rakom, sladkorno boleznijo, nevrodegenerativnimi obolenji, hormonskimi motnjami in drugimi kroničnimi stanji. Posledic ne občuti le posameznik, temveč tudi njegova družina, zdravstveni sistem, gospodarstvo in družba kot celota.
Prav zato v zadnjih letih v ospredje vse bolj stopa medicina dolgoživosti. Gre za področje, ki povezuje dosežke preventivne medicine, genetike, prehranske znanosti, endokrinologije, športne medicine in napredne diagnostike. Vedno več strokovnjakov jo vidi kot enega ključnih razvojnih korakov medicine prihodnosti.
Ko cilj ni zgolj višja starost
»Dolgoživost zame ni zgolj podaljševanje življenja, ampak predvsem življenjska filozofija in osebna odločitev,« pravi Mirjana Sredojević, specialistka kardiologije in vaskularne medicine, ki jo je strokovna in osebna pot pripeljala na področje medicine dolgoživosti.
Ko govorimo o staranju, najprej pomislimo na gube, sive lase in druge zunanje znake. V resnici pa je staranje veliko globlji biološki proces. Medicina dolgoživosti se zato ne ukvarja toliko z videzom kot z mehanizmi, ki staranje poganjajo. »Zanimajo nas procesi, ki vodijo do sprememb skozi leta. Razumeti želimo, kje lahko ukrepamo dovolj zgodaj, da določene težave preprečimo ali jih vsaj čim dlje odložimo,« pojasnjuje zdravnica. Osrednja ideja je preprosta: ne čakamo več na bolezen, ampak skušamo prepoznati pot, po kateri telo hodi proti njej.
Napredek znanosti in tehnologije nam danes omogočata vpogled v procese, ki so bili še pred nekaj desetletji skoraj nedosegljivi, in prvič v zgodovini lahko staranje merimo, usmerjamo in učinkovito upočasnimo. Gre za pomemben preskok: ne čakamo več na bolezen, ampak skušamo prepoznati pot, po kateri telo hodi proti njej. Analize epigenetskih sprememb, mikrobioma, delovanja mitohondrijev, telomer, vnetnih procesov in drugih bioloških označevalcev omogočajo veliko natančnejše razumevanje tega, kako hitro se naše telo v resnici stara. Raziskave kažejo, da sestava bakterij v črevesju vpliva na krvni tlak, presnovo, kakovost spanja, razpoloženje in celo hitrost biološkega staranja. Vse več pozornosti pa raziskovalci namenjajo tudi kroničnemu tihemu vnetju, ki ga strokovnjaki opisujejo s pojmom inflammaging. Gre za proces, ki postopoma obremenjuje žile, presnovo in možgane ter velja za enega ključnih dejavnikov staranja.
»Če se vprašamo, zakaj danes toliko govorimo o dolgoživosti, je odgovor preprost: ker lahko. Ker imamo znanje in tehnologije, ki nam to omogočajo,« pravi Sredojevićeva.
Dva človeka iste starosti nista nujno enako stara
»Eden temeljnih konceptov medicine dolgoživosti je razlika med kronološko in biološko starostjo. Dva človeka sta lahko stara 70 let, njuno telo pa je lahko v povsem drugačnem stanju. Biološki označevalci nam pokažejo, ali se staramo hitreje ali počasneje, kot kaže naša kronološka starost.«
Pri tem, opozarja Sredojevićeva, pa ne gre za eno samo številko, saj ima vsak organski sistem lahko svoj ritem staranja. »Lahko imam recimo srčno-žilni sistem mlajši, kot je moja kronološka starost, hkrati pa se v mojem telesu dogaja tiho kronično vnetje, ki v drugih organskih sistemih povzroča težave.« Prav zato je potreben širši, celosten vpogled.
Podobno velja za gene. Pogosto slišimo, da je nekaj »zapisano v genih«, vendar je resnica bolj zapletena. »Geni so naša izhodiščna predispozicija, vendar lahko na večino njihovega izražanja pomembno vplivamo sami. Temu pravimo epigenetika.« Epigenetika (gre za področje, ki se ukvarja z mehanizmi, ki vklopijo ali izklopijo posamezne gene, ne da bi se spremenilo zaporedje DNK) je v zadnjih dveh desetletjih eno najpomembnejših in najhitreje rastočih področij biomedicine. Dobra novica za vse, ne glede na globino denarnice, ostajajo pogosto slišana zdravniška priporočila: to, kar jemo, kako kvalitetno spimo, koliko se gibamo, kako obvladujemo stres, medosebni odnosi, ki jih gojimo, ne vplivajo le na to, kako se počutimo danes, ampak dobesedno na to, kateri geni bodo izraženi in kateri ne.
Pri 94 letih išče odgovore
Medicina dolgoživosti temelji na štirih ključnih stebrih. Prvi je napredna diagnostika, ki omogoča zgodnje prepoznavanje tveganj. Drugi je zdrav življenjski slog z rednim gibanjem, kakovostno prehrano, spanjem in obvladovanjem stresa. Tretji steber predstavljajo skrbno izbrani farmakološki pristopi in prehranski dodatki pod strokovnim nadzorom, četrti pa individualno prilagojeno zdravljenje. Začetek je preprost, pravi Sredojevićeva, »človek se mora najprej odločiti, da bo prevzel aktivno vlogo pri svojem zdravju. To je prvi in najpomembnejši korak.«
Komu programi dolgoživosti niso namenjeni? Tistim, ki iščejo hitre rešitve ali »čudežno tabletko«. »Dolgoživost temelji na postopnih spremembah, doslednosti in prilagojenih ukrepih, zato so za trajne rezultate potrebni čas, vztrajnost in sodelovanje posameznika,« je jasna zdravnica. Čudežnih bližnjic torej ni.
Sicer pa je vsaka obravnava na kliniki za medicino dolgoživosti Carpe Diem Longevity individualna, saj ne obstaja univerzalen recept za vse. »Obstaja samo človek s svojo zgodovino, navadami, zmožnostmi in cilji,« še poudari Sredojevićeva.
Če nam vključitev v program dopušča tudi naše finančno stanje, je najprimernejše obdobje po 35. letu oziroma okoli 40. leta starosti, ko lahko zgodaj odkrijemo odstopanja in nanje pravočasno vplivamo. Zgornje starostne meje pa po besedah zdravnice praktično ni in med udeleženci programa je tudi 94-letnik, »ki je izjemno vitalen, smuča, vsak dan naredi 50 sklec in sto počepov. To kaže, da lahko za zdravje in vitalnost veliko naredimo v vsakem življenjskem obdobju.«
Zakaj se je 94-letnik, ki želi ostati anonimen, odločil za vključitev v program pri Mirjani Sredojević? »Radovednost, predvsem pa potreba,« brez olepševanja upokojeni zdravnik ubesedi tisto, s čimer se lahko starejši ljudje poistovetijo. »Po sedemdesetem letu se pojavijo težave, ki jih medicina še vedno ne zna dobro pojasniti.«
Veliko ljudi namreč ne pride do zdravnika zaradi ene same velike diagnoze, ampak zaradi skupka drobnih, a vztrajnih težav. »Pri težavah, kot so kronična utrujenost, nespečnost, pomanjkanje volje in slabše počutje brez jasnega vzroka, je medicina še vedno na začetku poti,« še doda sogovornik. Od programa pričakuje predvsem boljše razumevanje lastnega stanja: »Poglobljen, znanstveno utemeljen pristop, s katerim bomo lažje razumeli vzroke težav in poiskali možnosti za izboljšanje.«
Prepričan je tudi, da bi več pozornosti zdravemu staranju koristilo celotni družbi, saj bi to izboljšalo kakovost življenja posameznikov in hkrati zmanjšalo zdravstvene ter socialne stroške. »Gerontologija in medicina dolgoživosti imata veliko prihodnost. Takšne pobude je treba podpreti, saj lahko pomembno izboljšajo kakovost življenja ljudi.«
In še ključno sporočilo: »Nikoli ni prezgodaj ali prepozno, da vlagamo v svoje zdravje, vitalnost in kakovost življenja.«
Slovenija, nova modra cona?
Ko govorimo o dolgoživosti, ne moremo mimo tako imenovanih modrih con – območij sveta, kjer ljudje živijo dlje in pogosto tudi bolj kakovostno življenje. Njihova skrivnost ni v eksotičnih dietah ali posebnih genih, temveč v vsakodnevnih navadah: kakovostni prehrani, rednem gibanju, dobrem spancu, močnih socialnih vezeh, obvladovanju stresa in občutku življenjskega smisla.
»To so temelji, na katerih gradimo zdravje in dolgoživost. Brez trdnih temeljev ni mogoče zgraditi hiše,« pravi Sredojevićeva. Slovenija ima po njenem mnenju številne prednosti, ki bi jo lahko približale konceptu modre cone. Narava je blizu, gibanje del vsakdana, dostop do kakovostne hrane razmeroma dober, lokalne skupnosti pa še vedno ohranjajo pomembno socialno vlogo. Če bi te prednosti povezali z več preventive, boljšo zdravstveno pismenostjo in sodobnimi pristopi medicine dolgoživosti.
