Slaščičar, ki je z nasmehom ponižal ameriško in francosko moč

Če bi v dvajsetih letih prejšnjega stoletja na pariških ulicah iskali najnevarnejšega človeka za svetovni kapitalizem, ga ne bi našli na bučnih sindikalnih zborovanjih ali med oboroženimi anarhisti. Našli bi ga v zmrzljivi, neogrevani mansardi v sedemnajstem okrožju. Bil je krhek, neverjetno vljuden mladenič iz Indokine, ki je prebiral Victorja Hugoja, retuširal fotografije in ob večerih grel posteljo z vročo opeko, zavito v star časopis. Njegovo ime je bilo Nguyen Ai Quoc (Nguyen Domoljub). Svet ga bo kasneje spoznal kot Ho Ši Minha. Njegova pariška leta so v resnici neverjetna zgodba o tem, kako je zahodno licemerje samo ustvarilo svojega največjega grobarja, in o tem, da se prava socialna revolucija ne rodi iz slepe sle po nasilju, temveč iz globoke, neuslišane zahteve po človeškem dostojanstvu.

Življenje revolucionarjev, 3. del

Aristokratinja, ki je zahtevala prosto ljubezen

Pariz po prvi svetovni vojni je bil bleščeča prestolnica sveta. V kavarnah na Rive Gauche so umetniki, pisatelji in filozofi razpravljali o svobodi in novi dobi. Toda pod tem zlatim pregrinjalom je obstajal drug Pariz – Pariz delavcev, priseljencev in koloniziranih, ki so s svojim znojem vzdrževali iluzijo evropske civilizacije.

V ta svet je vstopil mladi Nguyen. Za seboj je imel dolga leta težkega fizičnega dela kot pomočnik na francoskih trgovskih ladjah, kjer je na lastne oči videl brutalnost sistema, od pristanišča v Dakarju do revnih četrti v New Yorku. Tudi v Parizu se je preživljal z opravljanjem najtežjih del. Med drugim je kot pomočnik slavnega kuharskega mojstra Escoffiera strgal led in čistil zelenjavo. Nekaj časa je bil tudi pomočnik slaščičarja. Bil je nevidni človek takratnega sveta, v katerem je v resnici uživalo predvsem meščanstvo.

Svoboda, enakost, bratstvo

Toda medtem ko so francoski industrialci na račun indokinskega kavčuka in premoga gradili dvorce, je mladi Nguyen opazoval, poslušal in se učil. Ponoči, ko je bilo mesto tiho, je v svoji tesni sobi bral klasike francoske literature. Občudoval je francosko kulturo in verjel v njene deklarirane ideale: svobodo, enakost in bratstvo. Njegov takratni cilj ni bil uničenje Francije, temveč nekaj veliko bolj preprostega in pravičnega. Želel je, da bi ti slavni ideali veljali tudi za ljudi z drugačno barvo kože.

Kolonije so za Francoze predstavljale vir bogastva, ki so ga z ladjami vozili v Evropo. / Foto: Profimedia

Leto 1919 je prineslo trenutek, ki je definiral 20. stoletje. V Versaillesu so se zbrali voditelji zmagovitih sil, da bi po koncu vojne na novo zarisali meje sveta. Ameriški predsednik Woodrow Wilson je grmel o pravici narodov do samoodločbe. Za kolonizirane narode so bile te besede kot žarek upanja v neskončni noči.

Nguyen Ai Quoc si je izposodil elegantno, vendar preveliko črno obleko. V imenu skupine vietnamskih domoljubov je sestavil skromen in vljuden dokument z naslovom Zahteve vietnamskega ljudstva. Ni še zahteval popolne neodvisnosti. Zahteval je samo tisto, kar bi moralo biti prirojeno vsakemu človeku, predvsem pa svobodo tiska, pravico do zborovanja, amnestijo za politične zapornike in enakost pred zakonom.

S svojo peticijo je skušal priti do Wilsona, Clemenceauja in drugih voditeljev tistega časa. Njegov trud je bil zaman. Vrata dvoran, kjer so si belopolti državniki delili svet, so ostala zanj neprepustno zaprta. Ignorirali so ga. Tistega dne v Versaillesu je Nguyen doživel surovo politično razsvetljenje. Meščanska demokracija je zgolj ekskluzivni klub bogatih imperijev. Tigra ne moreš vljudno prositi, naj si odreže lastne kremplje. Svobode ti nihče ne bo podaril, pač pa si jo moraš vzeti.

Po versajskem razočaranju se je Nguyen obrnil v levo. Prebiral je časopis L'Humanité in obiskoval socialistična zborovanja. Toda tudi francoski socialisti so bili pogosto gluhi za trpljenje v kolonijah. Za nekatere so bili domorodci preveč zaostali za pravo razredno bitko.

Nato pa je julija 1920 v neki pariški knjižnici prebral Leninove Teze o nacionalnem in kolonialnem vprašanju. To je bil trenutek popolne katarze. V nasprotju z zahodnimi socialdemokrati, ki so kolonije obravnavali kot drugorazredno težavo, je Lenin zapisal, da so prav kolonizirani narodi ključni zavezniki v boju proti svetovnemu kapitalizmu. Nguyen je bil sam v svoji sobi, vendar je od navdušenja na glas spregovoril samemu sebi: »Dragi mučeniki, moji rojaki! To je tisto, kar potrebujemo, to je pot do naše osvoboditve!«

Življenje revolucionarjev, 2. del

Prerokinja v kletki, ki je napovedala teror 20. stoletja

Za Nguyena komunistična ideologija ni bila hladna akademska dogma. Zanj je bila orodje ljubezni in solidarnosti. Bila je prvi politični program v zgodovini, ki je Vietnamcu, Senegalcu in Alžircu rekel, da niso manjvredni, da so motor zgodovine. Zato je konec leta 1920 na kongresu v Toursu postal eden od ustanovnih članov Francoske komunistične partije.

Bratovščina bolečine

Med letoma 1922 in 1923 je v Parizu vzpostavil nekaj, kar je francosko tajno policijo plašilo veliko bolj kot bombe anarhistov. V majhni, zakajeni in neogrevani sobici v Rue des Gobelins, kjer je vedno dišalo po starem papirju, pariški vlagi in cenenem tobaku, je ustanovil časopis Le Paria (Izobčenec). To je bil prvi artikulirani krik globalnega juga. Nguyen ni bil več samo Vietnamec, ki se bori izključno za svojo domovino. V tistih pariških nočeh je postal vizionar. Spoznal je, da so nevidne verige, ki vežejo pristaniškega delavca v Dakarju, kmeta na Madagaskarju in rudarja v Tonkinu, skovane v isti pariški banki in blagoslovljene v istem parlamentu.

Prizadel ga je predvsem odnos do običajnega človeka, ki ga je beli človek, kjer koli je le mogel, izkoriščal. Fotografije je iz 19. stoletja, na njej pa je prikazana lokalna tržnica. / Foto: Profimedia

V uredništvu so okoli majhne mize sedeli temnopolti intelektualci, arabski radikalci in azijski sanjači. Bili so bratovščina bolečine in upanja. Nguyen je z njimi nesebično delil skromne obroke, pogosto zgolj kos trdega kruha in vodeno juho, toda v tisti sobi se je rojevala povsem nova definicija človeštva. Časopis, katerega naslove je zaradi pomanjkanja denarja pogosto risal in oblikoval kar sam z natančnostjo nekdanjega kaligrafa, je bil strogo prepovedan v vseh francoskih kolonijah. Toda afriški in azijski mornarji so ga tihotapili v podpalubjih trgovskih ladij, skrbno zavitega v stara oblačila, vse od tiste mrzle pariške sobe pa do ulic Alžira in Sajgona. Vsak zmečkan izvod, ki je dosegel kolonije in šel iz rok v roke, je bil intelektualna iskra, vržena v suho travo neznosnega izkoriščanja.

Mladi Nguyen je obvladal francoščino do te mere, da jo je začel uporabljati kot kirurški skalpel. V ostrih esejih je neusmiljeno seciral tako imenovano civilizacijsko misijo francoskega imperija. Natančno je opisoval, kako zahodna civilizacija v Indokino ne prinaša šol in bolnišnic, temveč predvsem opij, prisilno delo, poceni alkohol in giljotino. Njegov slog je bil eleganten, lahek, pogosto duhovit in satiričen. Postajal je jezik opolnomočenega intelektualca, ki drži ogledalo pred obrazom arogantnega gospodarja in mu mirno pokaže njegovo lastno pošastnost.

Francoska tajna policija mu je kmalu začela slediti na vsakem koraku. Leta 1923 je v tajnosti zapustil Pariz in odšel v Moskvo, nato pa nazadnje v azijske džungle, kjer je pod novim imenom Ho Ši Minh (Tisti, ki prinaša luč) zgradil gibanje, ki je zlomilo dva največja vojaška stroja tistega časa.

O njem pripovedujejo anekdote. Nekoč, ko je vedel, da mu agent v mrzli noči že ure dolgo sledi, je vljudno stopil do njega, mu ponudil cigareto in mu z nasmeškom izročil natančen urnik svojih načrtovanih sestankov za naslednje dni, rekoč: »Gospod, izvolite, da ne boste po nepotrebnem izgubljali časa in zmrzovali na ulici.«

Izgubljeni strah

Tudi ta poteza razkriva človeka, ki je v svojem jedru izgubil strah. Ko ugotoviš, da sistem nima nobene moralne avtoritete, se njegove represije ne bojiš več. Lahko jo preziraš z elegantnim nasmeškom. Tisto, kar danes dela njegovo pariško epizodo tako brezčasno in globoko tragično, je spoznanje, da Nguyen Ai Quoc sprva ni želel preliti niti kaplje krvi.

Njegova radikalizacija ni bila sad prirojenega fanatizma, temveč razmisleka človeka, ki je z neizmerno potrpežljivostjo izčrpal vse druge miroljubne možnosti.

Zahodna civilizacija, ki je svetu podarila deklaracijo o pravicah človeka in državljana, se je v praksi izkazala za cinično, ko je za te pravice prosil kdo z drugega konca sveta.

Če bi elita v Versaillesu zmogla videti v njem človeka, bi morda prihranili milijone življenj. Tako pa so ustvarili lik moža lastnega poraza, socialna revolucija pa je postala neizbežen račun za stoletja poniževanj in ukradenega dostojanstva.

Zahodni politiki, od de Gaulla do ameriških predsednikov, se niso nikoli zares naučili lekcije iz Versaillesa. Ko so v džunglah Vietnama pošiljali milijone ton bomb na kmete v črnih ohlapnih oblačilih, so verjeli, da se borijo proti tuji ideologiji. Niso razumeli, da je bil človek, ki jih je vodil, izklesan iz iste snovi kot francoska revolucija. Razumel je Rousseauja in Marxa bolje kot oni in predvsem je razumel, da moč imperija nikoli ne more zlomiti ljudstva, ki se bori za lasten obstoj.