Aristokratinja, ki je zahtevala prosto ljubezen

Dnevi boljševiške revolucije so bili krvavi, razburljivi, kaotični. Mnogi revolucionarji so izgubili življenje, številni, ki so preživeli, so se po njej težko znašli. V zgodovini pa je eno ime prav zanimiva izjema. Aleksandra Kollontaj, prva ministrica na svetu, radikalna feministka in zagovornica proste ljubezni, je kot ena redkih v ožjem Leninovem krogu živela polno življenje in na koncu umrla naravne smrti v lastni postelji. Njena zgodba pa ni samo zgodba o ženski emancipaciji, temveč pripoveduje o tem, kako so lahko revolucionarji na koncu razočarani, saj resničnost redko sledi njihovemu idealizmu.

Življenje revolucionarjev, 2. del

Prerokinja v kletki, ki je napovedala teror 20. stoletja

Da bi razumeli njeno radikalnost, moramo najprej razumeti svet, ki ga je zavrnila. Aleksandra Domontovič se ni rodila v revščini sibirskih vasi ali v sajah petrograjskih tovarn, temveč v osrčju ruske imperialne elite. Bila je hči carskega generala, odraščala je v razkošnih palačah v Sankt Peterburgu, govorila je tekoče francosko, angleško, nemško in finsko. Njena usoda je bila vnaprej določena. Njena družina je načrtovala briljantno poroko z aristokratom, čakala so jo poletja na francoski rivieri in dolgočasni popoldnevi ob igranju klavirja in pitju čaja iz porcelana.

In res, pri dvajsetih se je poročila z daljnim bratrancem, inženirjem Vladimirjem Kollontajem, in rodila sina. Toda medtem ko so druge žene častnikov brale romantične romane, je Aleksandra pod svilenimi rjuhami prebirala Marxa, Engelsa in Augusta Bebla. V njej je tlel ogenj, ki ga družinsko življenje ni moglo pogasiti. Pri petindvajsetih je storila nekaj za tisti čas nepredstavljivega, celo škandaloznega. Zapustila je moža in sina ter odšla v Zürich študirat politično ekonomijo.

Leta 1910, ko je bolj odločno stopila na pot sprememb. / Foto: wikipedia

Svoj privilegij je zamenjala za življenje profesionalne revolucionarke. Ko so jo obtoževali, da je slaba mati, je mirno in z aristokratsko hladnostjo, ki je ni nikoli povsem zapustila, odgovarjala, da njena ljubezen ne pripada samo enemu otroku, temveč vsem lačnim in zatiranim otrokom po svetu.

Krilati Eros

Ko so boljševiki nato jeseni 1917 prevzeli oblast, je bila Aleksandra na vrhuncu moči. Lenin jo je imenoval za ljudsko komisarko za socialno skrbstvo, s čimer je postala prva ženska v zgodovini na ministrskem položaju. Takoj je sprožila zakonodajno ofenzivo, ki je za več desetletij prehitela zahod. Uvedla je civilno poroko, legalizirala ločitev na zahtevo enega od zakoncev, dekriminalizirala homoseksualnost, leta 1920 pa je Sovjetska zveza kot prva država na svetu uzakonila pravico do brezplačnega splava.

Toda Aleksandra ni želela samo spreminjati zakonov. Želela si je, da bi spremenila človeško dušo. Njena najslavnejša teorija, zbrana v esejih o krilatem Erosu, je raziskovala vlogo ljubezni v novi družbi. Trdila je, da je tradicionalni, meščanski zakon zgolj prikrita oblika prostitucije in lastništva, kjer moški kupi žensko z ekonomsko varnostjo. V komunistični utopiji, je verjela, mora biti ljubezen osvobojena posesivnosti, ljubosumja in ekonomske odvisnosti. Biti mora tovariška, svobodna in minljiva, če to narekuje srce.

Na mednarodnem kongresu socialistov. Kollontajeva je v ospredju, v svetli obleki. / Foto: wikipedia

Zgodovina jo je (pogosto nepravično) banalizirala skozi tako imenovano teorijo kozarca vode, idejo, da mora biti potešitev spolne sle v komunistični družbi tako preprosta in naravna, kot je spiti kozarec vode, ko si žejen. Čeprav sama te fraze nikoli ni uporabila na tako vulgaren način, je bila njena odkritost glede ženske seksualnosti za tisti čas naravnost eksplozivna.

Njena vizija pa je kmalu trčila ob trdo, svinčeno realnost. Lenin, čeprav politični radikalec, je bil v zasebnem življenju bolj zadržan. Ni se posebej navduševal nad, kot so to nekateri imenovali, »seksualno promiskuiteto« mladih komunistov in ni posebej močno podpiral Aleksandrine teorije. Zanj je bila na prvem mestu revolucionarna energija, usmerjena h gradnji tovarn in nove družbe.

Toda pravi prelom se ni zgodil v spalnici, temveč v politiki. Leta 1921 se je Kollontajeva zgrožena zavedla, da se utopija spreminja v sistem birokratov. Skupaj s sindikalistom Aleksandrom Šljapnikovom (ki je bil svojčas tudi njen ljubimec) je ustanovila Delavsko opozicijo. Zahtevala sta svobodo govora znotraj partije in prenos moči na neodvisne sindikate. Lenin in Trocki sta bila neizprosna. Na 10. kongresu partije sta frakcijo prepovedala.

Aleksandra je bila politično zaustavljena. Njena strastna vera v socializem je bila načeta. Kot nekdanja zvezda revolucije se je nenadoma znašla na robu prepada, na milost in nemilost prepuščena aparatu, ki ga je vedno bolj obvladoval Stalin.

Slednji je menda preziral intelektualce. Tako se je znašel pred dilemo, kaj storiti z Aleksandro, ki so jo opazili tudi v drugih državah, ne samo v Rusiji. Leta 1922 jo je elegantno umaknil z notranjepolitičnega parketa in jo nagradil z diplomatsko službo. Postala je veleposlanica (prva ženska veleposlanica v moderni zgodovini) – najprej na Norveškem, nato v Mehiki in nazadnje na Švedskem.

Zlato izgnanstvo

Tu se začne najbolj fascinantno obdobje njenega življenja. Označujejo ga kot zlato izgnanstvo. Medtem ko so bila v tridesetih letih v Sovjetski zvezi njena dotedanja prepričanja o svobodi ljubezni vse bolj utišana (Stalin je prepovedal splav, otežil ločitve in znova kriminaliziral homoseksualnost), je Aleksandra v Stockholmu prirejala briljantne diplomatske sprejeme.

Postala je nekakšna dama sovjetske diplomacije.

Leta 1946 v Oslu, kjer je prejela norveško državno priznanje. / Foto: wikipedia

Nekateri zgodovinarji se sprašujejo, zakaj jo je Stalin prihranil. Je bila njena vloga v tujini preveč dragocena? Je bila koristna za širjenje idej enakopravnosti?

Njeno politično vizijo bi danes najlažje opisali kot radikalni demokratični sindikalizem. Kollontajeva je namreč že na samem začetku revolucije z osupljivo jasnostjo slutila nevarnost, da bi revolucijo prevzele druge sile, ki je niso najbolje razumele. Zasebno in javno je opozarjala, da socializma ni mogoče uvesti z dekreti od zgoraj, iz pisarn, temveč ga morajo ustvariti ljudje sami, od spodaj, prek svojih neodvisnih svetov. Ta njena neomajna vera v samoupravo množic in globoko nezaupanje do centralizirane avtoritete sta jo naredila za eno najbolj lucidnih oporečnic tistega časa. Bila je intelektualka, ki je razumela, da revolucija, ki ljudem vzame pravico do soodločanja na delovnem mestu, na koncu izda samo sebe.

Življenje revolucionarjev, 1. del

Novinar, ki je rekel »Dovolj je krvi« in izgubil glavo

Osvoboditev ženske pa zanjo ni pomenila zgolj ekonomske neodvisnosti ali političnih pravic. To bi bil po njenem mnenju površinski kompromis. Njena teorija je šla veliko globlje, in sicer v samo dekonstrukcijo romantične ljubezni, kot jo je oblikoval patriarhat. V svojih esejih in romanih je trdila, da tradicionalna ideologija ljubezni temelji na posesivnosti in na prepričanju, da si partnerja lastita dušo in telo drug drugega. Kollontajeva je verjela, da nova družba potrebuje radikalno novo etiko medsebojnih odnosov. Ta nova ljubezen ne bi smela temeljiti na podrejanju, bolestnem ljubosumju in izključujoči monogamiji, ampak na medsebojnem spoštovanju dveh avtonomnih posameznikov, ki sta združena zaradi skupnih idealov in duhovne privlačnosti. Spolnost pa mora biti po njeni viziji osvobojena vsakršne krivde in moraliziranja, vendar pa ne sme zdrsniti v prazno, brezčutno razvratnost. Biti mora naraven, svoboden izraz človeške topline in tovarištva, je trdila. To iskanje ravnotežja med absolutno telesno svobodo in globoko čustveno povezanostjo je bilo ključno.

Marca 1952 je v Moskvi umrla v starosti 79 let. Zadnja leta je preživela priklenjena na invalidski voziček, obkrožena z državnimi odlikovanji.