Velik del informacij na spletnih straneh ustvarjajo spletni uporabniki. V angleščini se je zanje uveljavil izraz "prosumers" (producers+consumers), ki ga je skoval Alvin Toffler. Skratka, v primerjavi s prevladujočim enosmernim komuniciranjem v tradicionalnih medijih omogoča internet dvo- oziroma večsmerno komuniciranje. Spodbuja uporabnike, da "so na zvezi" z drugimi posamezniki in spletnimi stranmi, lahko tudi 24 ur na dan, in s tem soustvarjajo vse večjo količino interakcij in vse večje globalne virtualne skupnosti. Zuckerbergov Facebook in Dorceyjev Twitter sta ta hip najbolj popularni spletni strani, ki ponujata storitve socialnega mreženja, tj. ustvarjanja družbenokomunikacijskih omrežij med ljudmi, ki jih na primer povezujejo sorodni interesi ali enake aktivnosti.
Ob takem razvoju interneta se zastavlja najprej naslednje bistveno vprašanje: Če naj bi bila vse večja razširjenost interneta "kronski dokaz", da živimo v informacijski družbi - o čem pa smo pravzaprav tako zelo dobro informirani? Kaj na primer vedo in znajo mlade generacije, česar "stari" ne vedo?
Internetna generacija zna uporabljati internet. Toda kaj to v resnici pomeni? So zaradi tega, ker so na spletu, pesmi, romani, znanstveni članki, novinarska poročila in komentarji boljši?
In potem: Ali je zaradi vse manj oviranega dostopa do interneta, ki omogoča komuniciranje vsakogar z vsakim, družba postala bolj demokratična? So zaradi tega postale politične (in sploh vsakršne) odločitve bolj demokratične?
Internet je medij zdajšnjosti. Poplava informacij o sedanjosti preprečuje, da bi "videli" preteklost, zgodovino, širši družbeni kontekst, da ne rečem "celoto". Več ko vemo o sedanjosti, manj vemo o preteklosti. Kot je nedavno zapisal David Gelernter, je učinek interneta podoben svetlobnemu onesnaženju v velikih mestih, ki ljudem onemogoča, da bi videli zvezde na nebu.
Internet namreč čezmerno spodbuja informacijsko ponudbo, človekova sposobnost in zmogljivost sprejemanja informacij pa ostajata nespremenjeni. Že pred pojavom interneta so raziskovalci ugotavljali - med prvimi Machlup v knjigi The production and distribution of knowledge in the United States iz leta 1962 -, da se količina proizvedenih informacij povečuje vedno hitreje, da je torej človeštvu na razpolago vedno večja količina informacij, medtem ko je človekova sposobnost uporabe informacij praktično konstantna. Nekateri med njimi so celo napovedovali, da bo vse večji razkorak med količino proizvedenih in uporabljenih informacij povzročil radikalno krizo kapitalističnega sistema, saj naj bi prej ali slej vse višja stopnja neuporabe informacij povzročila krizo informacijske produkcije. Naj se informacijska tehnologija še tako razvija, človekove recepcijske zmožnosti ostajajo enako omejene, kot so bile v preteklosti.
Internet spodbuja dve vrsti fragmentacije. Usmerjenost v zdajšnjost, kot sem dejal, pomeni odsotnost zgodovinskega konteksta in s tem časovno fragmentacijo. Historia vitae magistra est, so trdili Rimljani (zgodovina je učiteljica življenja). Kdo jo lahko nadomesti, da se ne bo znova in znova zaradi človeške ignorance ponavljala kot farsa?
Poleg tega internet, na prvi pogled paradoksalno, povzroča tudi fragmentacijo v prostorskem smislu. Ni dvoma, da internet lahko pomaga krpati razdrobljene kulturne, politične in druge interese in jih povezovati tudi preko nacionalnih meja, toda hkrati razdrobljenost tudi poglablja. Velik razmah milijonov bolj ali manj specializiranih spletnih strani, forumov, blogov, klepetalnic in prijateljskih mrež po svetu ne vodi do mednarodne ali nadnacionalne javnosti ali javne sfere, ampak bolj verjetno k fragmentaciji nekdanjih velikih množičnih občinstev v veliko število majhnih, izoliranih "posebnih javnosti", ki ne morejo legitimno in učinkovito naslavljati svojih zahtev na odločevalce. Prav množična občinstva, ki so (bila) značilna za "stare medije", so namreč demokratično legitimirala v množičnih medijih izražena mnenja, ki so jih mediji "kanalizirali" v prostor političnega odločanja.
Zaradi težnje po fragmentaciji internet ni nujno tako demokratično komunikacijsko "orodje", kot so bili mnogi prepričani ob njegovem rojstvu. Že pred več kot desetletjem je Michael Schudson polemično pisal, da "pogovor ni duša demokracije". Razlikovati je namreč treba med dvema različnima vrstama (po)govora oziroma komuniciranja glede na to, ali je namenjeno druženju ali reševanju problemov. Komuniciranje, ki služi oziroma je namenjeno demokraciji, se ne odlikuje po egalitarnosti, ampak po javnosti in podrejenosti družbenim normam (na primer normi racionalnosti) ter formalnim in neformalnim pravilom; zanj ni značilna spontanost, ampak omikanost; do množičnih medijev ni v nadrejenem položaju, ampak je od njih odvisno. V javnem komuniciranju sodelujejo ljudje z različnimi vrednotami, interesi in mnenji, zato je tako komuniciranje lahko tudi zelo neprijetno. To torej ni kakršenkoli neobvezen, neformalen pogovor ali klepet v zasebni sferi, v katerem si vsakokrat sami postavljamo pravila. Med enim in drugim tudi ni nikakršnega "naravnega prehoda", ampak ostra meja. V nasprotju z "nevidno" zasebno sfero, v kateri prevladujejo medsebojno zaupanje, odvisnost in naklonjenost med člani družine in prijatelji, javna sfera kot odprt prostor prinaša več tveganja. Kot je pisal Hegel: "Kar si človek domišlja, ko je doma s svojo ženo in prijatelji, je eno, kar se dogaja na velikem zborovanju, kjer ena pametna poteza izniči predhodne, pa nekaj povsem drugega." Javno pojavljanje prinaša bolj ali manj formalizirano odgovornost, izvajanje osebne odgovornosti pa lahko vključuje nadležne oblike javnega izpostavljanja, ki bi se jim v javnosti nastopajoči pogosto raje izognili. Ne obstaja torej nekakšno "inherentno demokratično" komuniciranje, ki naj bi ga omogočal internet. Dejansko so (še)le demokratične norme in institucije tiste, ki zagotavljajo demokratično komuniciranje.
Internet je zasebno in javno raven komuniciranja, ki sta bili poprej strogo ločeni, močno prepletel. Od tod izvira vrsta težav, med njimi tudi problem regulacije sovražnega govora. Ampak naj ponovno poudarim: sovražni govor ni postal problematičen z internetom. Sovražni govor je problem od najzgodnejših razprav o svobodi mišljenja in izražanja, ko se je prav možnost sovražnega govora uporabljala kot protiargument zoper zahteve po odpravi cenzure! Obravnava sovražnega govora na internetu kot pojava sui generis je povsem neustrezna in je le ena od posledic prej omenjene fragmentacije, ki vodi v (zgodovinsko) dekontekstualizacijo. Sovražni govor je vedno obstajal. Ali je danes bolj razširjen kot pred desetletji, je težko reči. Vsekakor pa ni dvoma, da sovražni govor ni (bolj) razširjen zaradi interneta, ampak s pomočjo interneta; najdemo ga tudi v vseh drugih vrsta komuniciranja, vključno s parlamentarnimi razpravami.
Raziskovanje sovražnega govora na internetnih straneh je zapleteno in zelo težko je ugotoviti njegovo razširjenost. Karin Spaink, predsednica nizozemske organizacije za varovanje državljanskih digitalnih pravic Bits of Freedom, je pred leti ocenjevala, da samo okoli 15 promilov (0,015 odstotka) vseh spletnih strani vsebuje "sovražni govor ali kaj podobnega", kar bi statistično šteli za zanemarljivo. Vsekakor pa ne glede na razširjenost to ni družbeno (in politično) zanemarljivo! Poseben problem je še v tem, da so lahko spletne vsebine še tako žaljive, pa običajno niso nezakonite. Obstajajo sicer razlike med nacionalnimi zakonodajami, vendar je morda njihov skupni imenovalec ta, da je inkriminirano spodbujanje k (nasilnim, sovražnim) dejanjem kot posledica sovražnega govora, ne pa sovražni govor sam. Tudi ta razlika izvira iz obdobja zgodnjih razprav o svobodi izražanja, ko je na primer John Stuart Mill pisal, da delovanju ne gre enaka svoboda kot izražanju mnenja in da morajo tudi mnenja izgubiti nedotakljivost, če so izrečena v okoliščinah, ki bi lahko pomenile spodbujanje škodljivih dejanj. To liberalno stališče, da je namreč dovoljeno posegati v svobodo izražanja mnenj le izjemoma, je vsekakor treba ohraniti "nedotaknjeno". Septembra lani je na primer kanadsko sodišče za človekove pravice razglasilo zakonsko določilo o preprečevanju sovražnega govora na internetu za protiustavno.
Tej ideji sledi tudi deklaracija o svobodi komuniciranja na internetu, ki jo je sprejel odbor ministrov na 840. srečanju namestnikov ministrov maja 2003 v Strasbourgu. V deklaraciji je zapisanih sedem načel, ki poudarjajo svobodo izražanja in obsojajo prakse, katerih cilj je omejevanje ali nadzorovanje dostopa do interneta, predvsem iz političnih razlogov. Prvo načelo poudarja, da internet ne sme uživati "privilegija" strožje regulacije vsebine kot drugi mediji. Z drugimi besedami: kar velja za javno komuniciranje nasploh, mora veljati tudi za internet, in obratno. Tako kot nasploh so države zavezane tudi k spodbujanju samoregulacije na internetu, hkrati pa tudi, da ne sprejemajo ukrepov splošnega omejevanja dostopa do interneta ali filtriranja internetnih vsebin. Deklaracija posebej poudarja tudi pravico do anonimnosti, s čimer naj bi zagotovili zaščito proti spletnemu nadzoru ter spodbujali svobodo posredovanja informacij in izražanja idej, kot poudarja sedmo načelo.
Zahteve po strožjem nadzoru internetnih strani niso skladne s to deklaracijo in po mojem trdnem prepričanju tudi niso utemeljene. Če lahko nekaznovano žaljivo govorijo poslanci evropskega parlamenta, da ne govorim o sovražnem govoru med stenami slovenskega parlamenta, potem je težko zahtevati od državljanov na spletu, da so kulturnejši od poklicnih politikov. Če najvišji predstavniki ljudstva ne spoštujejo pravil demokratične razprave, kako naj pričakujemo, da jih bodo spoštovali državljani v komuniciranju na internetu v okoliščinah, ko ni jasne meje med "domom" in "velikim zborovanjem", ki ju je primerjal Hegel.
Potencialna nevarnost uporabe interneta za vdor v zasebnost uporabnikov je zaradi nepooblaščenega zbiranja podatkov že zdaj zelo velika. Primerjati jo je mogoče z ogrožanjem zasebnosti, ki izvira iz vsepričujočnosti televizijskih kamer na javnih ali poljavnih prostorih - od ulic, cest in trgov do javnih zgradb in prevoznih sredstev - ter iz kopičenja podatkov o uporabnikih bančnih kartic, telefonije itd. Prekrivanje javnega z zasebnim na internetu ne povzroča le težav v razumevanju odgovornosti za javno izražanje, ampak tudi v razumevanju človekove pravice do zasebnosti. Tu ni nikakršne takojšnje rešitve teh problemov. Potrebno je vztrajanje pri demokratičnem dialogu in oblikovanju norm javnega komuniciranja, pri demokratični politični kulturi torej. Če se temu odpovemo, odpremo Pandorino skrinjico avtoritarnosti. S prepovedmi in cenzuro, kakorkoli bi jo že evfemistično poimenovali, ni mogoče krepiti demokracije.
