"Tam raste četrta generacija frizerjev," je pokazal na vnuka Luko, ki se je naslanjal na pult.

Vprašal sem ga, kako se počuti na koncu sveta, pa sem naletel samo na širok nasmeh. Češ, konec sveta ni tam, kjer se ga pričakuje. Dolina reke Meže se je kazala kot pokrajina, kamor ljudje zaidejo bolj poredko. Kraji ob njej slovijo kot območje, kjer se je stoletja odlagal svinec, v zadnjih letih pa so zgodbo o njej bolj pripovedovali v črni kroniki gospodarskega kriminala. Dva niza nesrečnih zgodb v zelo ozki dolini med visokimi hribi. Prebivalci pa pripovedujejo še druge zgodbe.

Frizer ima na stenah salona fotografije svojih strank. Mitja Kunc, Nataša Lačen, triatlonec Erih Pečnik, Milan Pečovnik - Pidži so domačini. K njemu je hodil tudi vrhunski alpinist in gorski reševalec Franc Oderlap, ki se je prejšnji teden smrtno ponesrečil v Himalaji. Ko ljudje gredo iz doline, odidejo daleč. Sosednje naselje Črna se postavlja z najvišjim številom olimpijcev na glavo prebivalca.

"O nas Korošcih pa se bolj malo ve," je rekel gospod Tasič in rezal po laseh in bradi, kot da striže živo mejo.

"Pred leti sem šel z družino na dopust na Gorenjsko v Bohinj. Nismo rezervirali vnaprej in nikjer nas niso hoteli vzeti, ker smo imeli preveč otrok. Pri eni hiši z apartmaji pa smo rekli, da smo Korošci in če imajo kakšno sobo za nas." "Korošci?" je rekla gospodarica. "Vas pa rada vzamem."

Dala nam je lepe sobe, ni da ni. Šli smo po avto in se vselili v apartma.

Če pol ure pride nazaj in reče, da ji bomo seveda plačali v šilingih.

"Ampak mi nismo iz Avstrije," sem ji rekel. "Ne moremo, nimamo šilingov."

"Rekli ste, da ste Korošci," vztraja ona.

Jaz pa, da smo mi slovenski Korošci iz Slovenije.

Rekla je, da slovenskih Korošcev ni, ker je Koroška v Avstriji.

"Resnici na ljubo ste res nekoliko daleč od sveta," sem pripomnil.

"Odvisno, kako gledate. Od Arje vasi smo daleč, do meje z Avstrijo pa imamo dve minuti."

Ne glejte samo v tla

Župan Mežice Dušan Krebel je nekoliko nižje na drugi strani trga stal pred zgradbo osnovne šole. Presenetila je. Bleščala se je v jutranjem soncu in govorila o časih, ko je mesto zaznamovala predvsem ekonomska moč.

"Triinosemdeset let je stara, včeraj smo jo po prenovi ponovno odprli. A ni lepa?"

Ko so jo zgradili, je bila najlepša v Sloveniji, z obnovljeno fasado pa je ponovno ena najlepših šol v državi.

"V teh zidovih vidite 350 let industrijske tradicije."

Ko v Ravnah, Mežici in Črni govorijo o industriji, pogosto uporabljajo pretekli čas. Dolina reke Meže je na zelo poseben način povezana z zgodovino sveta. V rudniku pod Peco so v sedemnajstem stoletju začeli kopati svinčevo rudo. Od takrat naprej je bil svinec zelo moderna kovina. Redko katero leto je minilo, da ga niso potrebovali v velikih količinah. Iz koroškega svinca so bile narejene krogle napoleonskih vojn, krogle, ki so bile z avstrijske strani izstreljene v prvi svetovni vojni, in dobršen del nemških krogel iz druge vojne. Rommlovi vojaki v severni Afriki in nemška vojska pred Stalingradom so streljali s svincem, ki so ga topili v Žerjavu med Mežico in Črno.

"Zdaj delamo samo še akumulatorje," je rekel župan z vidnim olajšanjem. "Pa nekaj lovskih šiber in pločevine."

Rudnik svinca je zaprt, kjer je bila topilnica, pa samo še reciklirajo star svinec.

"Ena poglavitnih stvari, ki tare celo Koroško, je slaba povezanost. Vi to občutite še bolj kot mi sami. Mi smo se navadili, da nam uspe priti do Ljubljane v uri in pol, vendar moramo pri tem kršiti vse prometne predpise in vozimo po bližnjicah. Ljudje, ki prihajajo iz Ljubljane, potrebujejo dve uri in pol in skoraj vedno zamudijo na sestanek. Ko ljudje odidejo, se ne vračajo več."

Župan je govoril v številkah in geografskih koordinatah.

"Na periferiji najbolj čutimo enostranski razvoj in centralizacijo Slovenije. Problem obrobnih krajev je, kako zadržati razvojni potencial. Razvoj so ljudje, mi pa jih moramo prepričati, da ostanejo v tem okolju. Pri nas je ropotalo že v začetku devetdesetih let. Mežiška dolina z železarstvom in zaprtjem rudnika svinca je to hitro občutila. Naša občina ima sedemindvajset kvadratih kilometrov, ljudi danes ni več kot 3700, bilo nas je več kot 4000."

Na poti med naselji ob Meži ne naletiš ravno pogosto na fantastične načrte o hitrem razvoju in neskončnih možnostih. Na tleh leži svinec, ki se je tam nabiral stoletja. Svinec je strupena in neprijetna kovina, ki gre hitro iz mode.

"Ne smete gledati samo v tla," je rekel gospod Krebel. Vzbujal je vtis optimističnega in zadovoljno zaposlenega človeka, ki mu zmanjkuje časa.

"Oprostite," sem protestiral. "Kam pa naj pogledamo?"

Namenil sem se bil proti Žerjavu, kjer je dolina smrti. Zvenelo je obetavno.

"Glejte gor," je svetoval župan in mislil na križ na cerkvi.

"Ali pa poglejte pod zemljo," se je hahljal. "Ne morete si misliti, kaj vse boste našli pod zemljo."

"Kaj pa je zgoraj?"

"Marsikaj zanimivega."

"Na primer?" sem bil zelo skeptičen. Razen gozdov tam ni bilo videti nič.

"Na primer najvišje ležeča osnovna šola v Sloveniji. Javorje na 1160 metrih. So pa še druge reči."

"Je šola poleg nadmorske višine znamenita še zaradi česa drugega?"

"Ja, je. Generacije, ki tam končajo šolanje, z odliko opravijo srednje šole v dolini in brez izjeme končajo univerzitetne študije."

Problem je, ker svinec ne boli

Pot proti osnovni šoli v Javorju pri sveti Magdaleni se začne na koncu urbanega sveta za Črno in se vije v hrib. Razen pašnikov in gozdov z redko posejanimi kmetijami tam ni nič. Pri sveti Magdaleni se asfalt konča, do šole pa pelje še pol kilometra makadamske ceste, ki se po drugem grebenu hriba spušča v dolino. Domačini ji rečejo panoramska, uporabljajo pa jo samo poleti, ker je čez zimo prenevarna.

"Res smo najvišje ležeča šola v državi," je rekla učiteljica Martina Podričnik, ki je ob osmih zjutraj v zbornici pripravljala kavo. "Vse druge so vsaj sto metrov pod nami."

Zase je rekla, da je v šoli že del inventarja, ker tam uči od leta 1981. Nedeljske šole so se začele leta 1850. Vodili so jih župniki. Pravo šolo so dobili leta 1901.

"Ne na tem mestu, ampak zgoraj, pri kmetiji Mežnar. Tam je bil župnik, zraven je bilo župnišče, kar v sosednji kmetiji, pri cerkvi pa je bila šola. Ena soba v tisti veliki kmečki hiši je bila učilnica. Na tem mestu so šolo zgradili 1973. leta. Letos imamo 14 otrok v petih različnih razredih."

Vprašal sem, ali so otroci iz njihove šole res tako zelo uspešni pri študiju.

"Imeli smo zelo dobre generacije," je odgovorila. "Odlične," je dodala.

"Od kod takšna zavzetost?" sem vprašal.

"Šola je majhna. Ko sem prišla, je bilo sedem učencev. Otroci so uspešni, ker pridejo sem z delovnimi navadami, učiteljice pa se jim posvetimo. Drugače vidijo svet kot v mestih. Vsi so s kmetij. Vedo, da bo eden od njih ostal na kmetiji, drugi si morajo poiskati delo. Rudnika in železarne ni več, da bi šli tja delat. Morajo študirati. Sem pridejo z resnimi delovnimi navadami. Doma morajo delati in v šolo pridejo zelo radi. Skrbijo drug za drugega in si pomagajo. Zelo pozitiven odnos do šole imajo tudi starši. To se pozna. Razgledanost v dobi računalnikov ni noben problem. V šoli imamo internet "

Šola je prelepa razgledna točka na dolino. Vprašal sem jo, kako skozi otroke vidi, v kaj se kraj razvija. "Vsaj malo bo treba spremeniti način življenja," je odgovorila. "Po svoje smo še kar konzervativni. Na otrocih je, da to spremenijo. Sedanji lastniki zemlje niso pustili, da bi prišli sem vikendaši. Vsa vaška skupnost se je uprla, niso hoteli smeti, hrupa. Še vedno smo precej izolirani. Ampak to se spreminja. Način življenja sili v to. Tudi to, da vsi sedaj študirajo, bo pomenilo, da bodo živeli drugače, kot živijo njihovi starši. Večina lastnikov kmetij danes ne hodi v službo, doma so in živijo od tega, kar pridelajo, ukvarjajo se z gozdarstvom in živinorejo. Otroci imajo drugačne načrte."

Pri načrtih je dodatna komplikacija nevidna substanca, ki jo vsi prebivalci nosijo v sebi. Svinec se ne nalaga samo na drevesa in v tla, ampak v kosti otrok. Ni čisto jasno, kaj tam dela, jasno pa je, da tja ne sodi. Prebivalci doline imajo do svinca filozofski odnos. Vedno so živeli z njim, vidnih posledic pa ni.

"Veste, kaj je problem svinca?" je rekel zdravnik Evgen Janet na zavodu za zdravstveno varstvo v Ravnah. "Problem je, da svinec ne boli."

Tudi kako škodljiv je, dolgo časa ni bilo jasno. Na začetku se je mislilo, da je normalna vsebnost svinca 400 mikrogramov na liter krvi. Danes je padla na 100 mikrogramov, meja pa drsi proti številki petdeset.

"Zgodba s svincem je stara nekaj stoletij. Svinec v dolini je posledica prezgodnje in pretirane industrializacije. Svinec se je nalagal v zunanjem okolju. Ko je podjetje več delalo, je bilo svinca več, ko je manj delalo, ga je bilo manj. V neposredni okolici topilnice so bile posledice očitne. Potem je postalo jasno, da je treba pogledati čez plot, ker so tudi tam posledice precej močne. Najbolj se poznajo pri najbolj občutljivi populaciji. Pri najmlajših. V prebliskih je bilo to jasno že v sedemdesetih in osemdesetih letih.

V letih 2001 do 2003 je bila narejena študija. Pokazala je, da je delež otrok s povišano vsebnostjo svinca v krvi, ki živijo blizu topilnice, relativno visok. Nekaj manj kot polovica otrok je imela previsoko stopnjo svinca. To stanje smo primerjali s študijami iz Združenih držav in z rezultati bistveno manj sistematičnih študij naših sosedov. Sprejeti smo morali dejstvo, da se pri otrocih onesnaženje pozna. Hvalabogu ne v obliki hujših zastrupitev. Le v nekaterih primerih bi lahko sklepali, da so napadi epilepsije in nevroloških obolenj posledica onesnaževanja."

Kaj s tem narediti? Vprašanj je več kot odgovorov.

"Na to lahko gledam z več vidikov. Kot zdravnik vem, da svinec v telo ne sodi. Kaj pa lahko res naredim? Za koliko lahko zares zmanjšamo vsebnost svinca? Vsega ne bomo mogli odstraniti. Kaj lahko praktično naredimo? Kakšna stopnja na dolgi rok ne povzroča posledic in težav?"

Nevrologi so pri dveh otrocih ugotavljali, da gre pri njunih obolenjih za posledice svinca. Ljudje pravijo, da živijo v tem okolju dolgo časa, pa jim nič ni. Podjetje jim je dajalo kruh in razvijalo kraj, po drugi strani je delalo zgago. S sanacijo je bilo treba najti modus vivendi.

"Če pa nimaš nadomestka za industrijo, jo težko ukineš. Sanirati je treba, kolikor se da. Mi stavimo na zaščito otrok, prebivalci doline pa imajo do tega pozitiven odnos. Podjetje mora vedeti, da je del okolja, v katerem deluje, in mora tudi vedeti, kaj okolju počenja. Država mora zagotoviti, da omeji negativne eksternalije. S tem bomo morali še naprej živeti."

Lojz Repanšek je vse svoje življenje preživel z rudnikom in ima do njega pozitiven odnos. V njem je delal sedemintrideset let, do upokojitve. Štiri rodove nazaj so bili vsi njegovi sorodniki rudarji.

"Črna je od rudnika imela to, da je bila v dobi pred prvo svetovno vojno eden najbolj razvitih krajev na ozemlju današnje Slovenije," je rekel pred etnografsko zbirko, ki jo ureja v središču naselja. "Prvega in petnajstega so vsak mesec dobili plačo, ljudje so se radi selili sem. Črna je bila približno tako velika kot Kamnik. Imela je sedem krojačev, pet kovačev, peke in vso drugo obrt. Standard je bil visok. Večina Slovenje je bila kmetijska in je bila odvisna od narave. Garali so vse leto, neurje pa je v pol ure vse uničilo. Črne vremenske ujme niso nikoli prizadele. Plača je prišla vsak mesec, dvakrat na mesec. Tukaj lakote nikoli ni bilo. Šolstvo je bilo razvito v naseljih, podružnice pa so bile visoko v hribih."

Razvitost je prinesla ideje. Prebivalci so bili inventivni in pogumni.

"Po plebiscitu je moral sem pribežati župnik Hojnik. Bil je učitelj v Koprivni. Bil je nekaj podobnega kot Gregorčič. Zgrešil je poklic. Bil je prvovrsten tehnik. Naredil je elektrarno, iz farovža v župnišče napeljal telefon. Večino cest, po katerih se mi danes vozimo, je on trasiral. Ko so prišli Nemci med drugo vojno, je moral spet bežati in je umrl v Stični."

V zgradbi, kjer je bila nekoč kostnica, je pripovedoval o časih, ko so tovarniški dimniki z gostimi izpušnimi plini pomenili napredek in blagostanje. Dolino smrti v Žerjavu, kjer so dimnike iz topilnice speljali v ozko dolino nad njo in še danes v manjši meri spuščajo pline v zrak, so razumeli kot nujen davek. Pripovedoval je, kako je dolina dala najboljše smučarje, nekaj pisateljev in Avgusta Pudgarja, edinega slovenskega novinarja, ki vse življenje kvalificirano piše o Afriki.

Vprašal sem ga, kam gre dolina od tukaj naprej.

"Tukaj so ljudje vajeni delati, ne pa jamrati. Rudnik Mežica je zdaj zaprt. Ampak toliko ljudi, kot gre sedaj skozenj, ni šlo še nikoli."

Kaj oni vejo, kje je začetek sveta

Na drugi strani doline je visoko na kmetiji Koroš imel Dušan Štrucl veliko opraviti s tem. Pravijo mu Diksi. Na koncu makadamske poti je na hribu kmetija s hotelskim vhodom in brezžičnim internetom v pritličju. Poleg je hlev s sedemnajstimi kravami, dvema traktorjema in prikolico, polno gorskih koles. Mlada nemška ovčarka se je zaljubila v mačko in jo je obupano poskušala prepričati, naj se igra z njo. Daleč naokoli ni bilo videti nobene druge kmetije, tišina je bila skoraj neznosna.

Vprašal sem, ali je to zdaj zares na koncu sveta.

"Niste prvi, ki me je to vprašal," je odgovoril. "Nekaj časa me je to begalo. Enkrat sem se o tem pogovarjal z igralcem Nijazom Sokolovićem, ki je rekel nekaj zanimivega.

'Pa kaj oni vejo, kje je začetek?'

S tem sem se začel zabavati. Kaj če bi naš kraj postavil v središče sveta? Kaj me stane? Z internetom sem to z lahkoto naredil. Letos so k nam prišli ljudje iz šestnajstih različnih držav, iz Amerike, Kanade, Izraela, Avstralije, iz Južne Afrike in vse Evrope. Še sam se čudim, od kod vse so prišli. Najdejo nas tako, kot mi najdemo vse. Brskajo po internetu. Jaz pa jim pomagam in jim postavljam smerokaze. Več ko jih pride sem, več se jih zanima za nas."

Štrucl na kmetiji prideluje ekološko hrano. V glavnem govedo, ki se pase po neskončnih travnikih na hribu. V primerjavi z nesrečno pokrajino v okolici Žerjava, kjer je okolica videti kot požgana zemlja, je njegovo početje zvenelo kot paradoks. Ekološko kmetijstvo v neposredni bližini krajev, kjer se ljudje ukvarjajo s previsoko vsebnostjo svinca v krvi otrok, je bilo nenavaden projekt. Sem prav slišal? Zagotovil je, da nimam prisluhov. Trikrat na leto dobi inšpekcijo, ki vse pregleda, in nikoli nima težav s certifikati.

"Veste," je odgovoril, "o ekologiji nekaj vem. Pred dvajsetimi leti sem delal na ekološkem centru spodaj v dolini. Dolina je nedvomno onesnažena. Naredili smo veliko raziskav, stvari pa se niso premikale. Jaz in moji kolegi smo razmišljali, kaj je rešitev za vse te dimnike in izpuste. Prišli smo do sklepa, da ekološke probleme rešijo delovna mesta zunaj umazane industrije. Onesnažena je bila dolina, obronki pa ne, predvsem ne ta del, kjer smo mi. S tako dolino moramo živeti. Ne moremo se odseliti. Tovarne v dolini so se bolj ali manj rešile, rudnik je zaprt, Žerjav je treba sanirati. Ne vem kako razglabljati nima smisla. Vsaj jaz ne vidim smisla, ker sem videl, da se da drugače živeti."

Šrucl je bil navdušen gorski kolesar. Iz tega, da je bila v hribih naprodaj velika kmetija, svoje ljubezni do gorskega kolesarjenja in dejstva, da so rudnik svinca Mežica zaprli, je naredil neverjeten projekt. Ustanovil je turistično podjetje, ki gorske kolesarje vozi na goro Peca, s kolesi pa se pod zemljo zapeljejo tudi po petkilometrski progi po rudniških rovih.

"Takole sem razmišljal. Če bomo samo govorili o ekologiji, vili roke v nebo in tarnali, iz našega življenja ne bo nič. Vem, o čem govorim. Delal sem kataster divjih odlagališč odpadkov, izdajali smo ekološko glasilo, nič se ni spremenilo. Zdaj je ekologija nekaj drugega. Moja ideja je, da tiste stvari, ki so ekološko nesporne in zdrave, izrabimo. O drugem ne razmišljam več, ker s tem samo izgubljam čas. Vedno sem se rad s kolesom vozil v hribe. Iz hobija sem naredil poslovni model."

V najbolj odročen konec Slovenije sedaj privablja gorske kolesarje z vsega sveta in jih vozi po hribih okoli Pece, na kolesarske poti v Avstrijo, skozi rudnik in od tam po vsej Sloveniji in v Istro. Nikakor nima občutka, da je izoliran. Prav nasprotno. Na koncu sveta je svet v resnici zelo blizu.

"Iz Ljubljane smo daleč," je rekel. "Vsaj dve uri. Ampak če gremo čez mejo v Avstrijo, imamo samo trideset kilometrov do avtoceste. Od tam je tri ure do Dunaja in tri ure do Benetk. Ampak je še huje. Enkrat mi je angleški gost rekel, da ga čez dan ne bo, ker gre z vlakom na Bled. Gledal sem ga neumno, češ da ga ne bo tri dni. Kako z vlakom? Saj ne more. Že sem ga videl, kako se cijazi v Prevalje, Maribor, Celje, Zidani Most, Ljubljano in od tam na Bled. Rekel je, ne, ob devetih imam vlak v Pliberku, ob pol treh sem na Bledu. Pokazal mi je pot na internetu. Pliberk, Celovec, Beljak, Jesenice, Bled. Vse je tu. Bled je tukaj čez. Treba je samo prav pogledati."

Ob njem je sedela njegova žena magistra Suzana Fajmut - Štrucl. Oba sta se strinjala, da je njuna kmetija s prostorom za dvajset gostov ravno prav velika, da lahko spoznata vse goste, ki pridejo do njih. Ne načrtujeta, da bi kdaj imela več postelj kot za trideset gorskih kolesarjev, ki najdejo pot do njih. Gospa Suzana je direktorica muzeja, ki je nastal iz rudnika Mežica. Po poklicu je inženirka geologije, magistrirala je iz ekonomije in poleg rudniškega muzeja vodi tudi gospodinjstvo na turistični kmetiji.

Ko so leta 1988 začeli zapirati rudnik, so rudarji in kulturni entuziasti prišli na idejo, da bi ohranili kulturno, naravno in tehnično dediščino. Rudnik so zapirali tako, da so iz njega postopoma delali muzej. Ohranili so vse rove, stroje, podzemno železnico, prezračevalne naprave in infrastrukturo.

Ob vhodu v rudnik smo se usedli z njo in njenimi kolegi muzealci. Danica Gradišnik je bila v rudniku jamomerka. Milan Rošt je v rudniku delal kot miner. Marko Kuzman je bil rudniški nadzornik. Zdaj so vodiči in vzdrževalci podzemnega muzeja. Veliko ljudi, ki so delali v rudniku, jim pride pomagat.

"Kot rudarski tehnik vem, kako mora biti lokomotiva opremljena, a to je tudi vse," je rekel Kuzman. "Srečo imamo, da imamo v okolici še vedno ljudi, ki so to včasih delali v rudniku in so nam sedaj pripravljeni pomagati. Še vedno se čutijo del nas. Ne gre nam le za posel. Delamo z veseljem in v duhu poslanstva muzeja. Skrbimo za varnost, da je rudnik stabiliziran. Predvsem pozimi, ko ni obiskovalcev, pridejo na vrsto ta dela. V rudniku so tiri, pragovi, leseni prehodi, prepadi. Vse to je treba obnavljati, zaščititi."

V svetu je kar nekaj rudnikov, iz katerih so nastali muzeji. Rudnik v Mežici je nekaj posebnega. Ostal je takšen, kot je bil, ko so ga delavci zapustili, in iz njega niso naredili Disneylanda. V nizkih in ozkih vagonih se skozenj pelješ v popolni temi, v kateri so delali tudi rudarji. Dvajset tisoč obiskovalcem, ki gredo vsako leto skozenj, niso z ničimer olajšali poti. Bolj ali manj hodijo po istih poteh, po katerih so hodili rudarji.

"Mi smo optimistično razpoloženi," je rekla gospa Štrucl. "V tem razvoju vidimo prihodnost. Z ljudmi, ki pridejo sem in so zadovoljni, gremo naprej. Razmišljamo, kako bi to razširili še na druge naravne danosti, ki jih ima to okolje. So posebnosti, zaradi katerih je rudnik tu tudi nastal. Veliko ljudem je pomenil kruh, razvoj je šel skozi rudnik. Tu je bila prva bolnišnica, ker so se zavedali nevarnosti določenih bolezni, graditi so začeli šole, industrija je zahtevala izobražene in razgledane ljudi. To je pozitivna zgodba."

V rudniku so imeli razstavo Philipsovih televizorjev, koncerte, razstave in likovne delavnice. Tega se je spomnil tudi kdo drug. V Mežici pa so se domislili, da bi skozi rudniške rove naredili kolesarsko stezo.

"Moj mož je prišel na idejo, da bi se dalo kolesariti skozi rudnik," je rekla gospa Štrucl. "Z rudarskimi nadzorniki se je začel pogovarjati o tem in takoj so bili navdušeni."

Izkustvo je nenavadno. Na kolesu z rudarsko svetilko na glavi skozi neosvetljen rov v globine pod goro Peco. Čudna usoda vijugastih hodnikov, ki so jih začeli kopati pred skoraj štiristo leti.

Med modernimi poslovnimi modeli mora ta biti nekje pri vrhu izvirnosti. V dolini, ki slovi po onesnaženju s svincem, se v rudniku, od koder je svinčeva ruda prišla v topilnico, po rovih podijo ljudje z vsega sveta na gorskih kolesih. Vodi jih geograf in ekolog, ki se na kmetiji nad rudnikom ukvarja z gorskim kolesarstvom in ekološkim kmetijstvom.

Tako žalostno pa spet ni, no

Lojz Repanšek je v Črni z ljubeznijo opozarjal, da nikoli ni dobro vreči proč nič, ker čez čas dobi čisto novo vsebino in se pokaže v popolnoma drugačni luči.

"Zdaj zdaj bomo izdali Černjanski rokopis, ki je nastal v Črni med letoma 1633 in 1707," je rekel. "Z njim se je ukvarjal pokojni dr. Franc Sušnik, znameniti ravnatelj ravenske gimnazije. To je knjiga, ki je tako pomembna za slovenski jezik kot škofjeloški in piranski rokopis. Zapisani so vsi dogodki na področju fare Črna. Mežica in Prevalje so bile v tistih časih močno ponemčurjene. Na območju Črne pa je bil samo en kmet nemškega izvora, vsi drugi imajo slovenske priimke, ki so vsi zapisani. Zapisane so dajatve, kaj so delali. Magistra Marija Irma Vačun Kolar iz Raven je naredila študijo in pokazala, da je še danes 85 odstotkov kmetij z enakimi ledinskimi imeni kot takrat, ko so pisali urbarje."

S tem problemom se danes ukvarja mežiška dolina. Kako združiti komplicirano dediščino, ki je dolini hkrati prinesla razvoj in devastacijo, z dejstvom, da v njej živijo resnični ljudje, ki nimajo namena oditi drugam.

Peter Lenče se v Podpeci nekaj kilometrov naprej od Črne ukvarja z raziskovanjem tradicije, identitete in modernih tehnik. Njegovega podjetja ni lahko najti. Že v Črni stojijo table s napisom Škrubi, vendar se mimogrede zapelješ mimo lesene hiše, ki stoji nekoliko postrani. Ni čisto jasno, ali se podira ali pa jo šele dobro gradijo. Vse bi si o njej mislil, razen tega, da je to najboljša gostilna v dolini. In hkrati ena najboljših restavracij v državi.

Gospod Lenče je bil ob štedilniku v kuhinji zaposlen in zgovoren. Kuhati se je učil tako, da je mami gledal čez ramo, potem pa se je šel učit po svetu. V Rudniku v Mežici je skrbel za avtomatsko obdelavo podatkov, dokler se ni prelevil v gostilničarja.

"O naši dolini se je slišalo samo žalostne zgodbe, tako žalostno pa spet ni, no," je rekel in s kirurško natančnostjo po francosko rezal strok česna. Najprej je zarezal vanj po dolgem, potem ga je v rokah narezal na trakove in na leseni deski sesekljal.

"Praviloma se stvari dobro iztečejo. Rojen sem bil v tej hiši. Že prej jo je imela stara mama. Stara mama je imela gostilno, splošno trgovino, žago in lesno trgovino. Leta 1964 je hišo zasul zemeljski plaz. Zraven je odneslo še pol žage. Mama je gostilno dajala v najem. Ko je plaz zasul hišo, so najemniki odpovedali, mama pa je potrebovala nekaj let, da jo je spravila v red."

Skoraj zgrožen je bil ob vprašanju, ali znajo v dolini skuhati kaj izvirnega.

"Tri starejše učiteljice iz Celja mi pridejo na kosilo," je rekel. Z gosti se meni za obisk samo po stacionarnem telefonu. V njegovi dolini mobilni telefon nima signala. "Za predjed jim bom dal vanilijev sladoled z bučnim oljem. Topla predjed so z govedino napolnjeni nudeljni z grumpi. Za glavno jed jim bom pripravil z gobami napolnjene svinjske zrezke v gobovi omaki in pražen krompir. Pomfrija iz verskih razlogov ne delam. Tri vrste solate. Mehka solata bo z borovnicami, sveže zelje z orehi in radič s hrenom. Nekaj se naslanjam na recepte babice, nekaj čitam po knjigah. Vam tole zveni dovolj izvirno?"

Zanimivo da, prav izvirno pa ne. Vse to je mogoče dobiti tudi kje drugje. Čeprav najbrž ne boljše kot pri njem.

"Za kvočeve nudeljne ste gotovo slišali?"

"Ne, nismo."

"Literarno se temu reče testeni žepki z nadevom iz suhih hrušk," je preskočil v strokovno govorico. "Sliši se grozno, je pa zelo dobro. To je eden od folklornih načinov predelave suhega sadja. To je bila edina sladka stvar, ki so jo otroci imeli doma. Suhe hruške in med. Jaz suhe hruške malo skuham v sladki vodi, ker so drugače pretrde, da bi jih očistil. Dvakrat gredo skozi stroj za mletje mesa. To je polnilo."

Od nekje je potegnil nekaj hlebčkov, ki so spominjali na raviole, in razložil, da se da, tako kot mnogo stvari v dolini, tudi na hrano pogledati z več strani hkrati in videti različne stvari.

"Pripravimo jih na dva načina. Eden je kot sladica, drugi kot glavna jed. Testo je navadno testo za rezance. Pol ostre, pol mehke moke, voda, sol olje, jajca. V to gredo kroglice iz suhih hrušk. Folklora je za polivko zahtevala sladkor, drobtine, cimet in maslo. Tukaj sva se prijateljem spomnila, da raje dava gor flambirano suho sadje. Stopim maslo in sladkor, noter narežem marelice, fige, rozine, orehe, suhe slive. Prevrem, dodam malo cimeta in ruma in polijem. Z ocvirki pa je ista stvar kot glavna jed. Kvočevi nudeljni z ocvirki ali grumpi so bili tradicionalno malica za kosce. Zraven so jim dali še mlečne murke in kostanj.

Mlečne murke so sveže kumare v kislem mleku s česnom, kumino, soljo, morda malo paprike v prahu. Spominjajo na grški caciki ali turški cacik. Plemenitost se je merila s količino smetane na kislem mleku."

Žepki kot sladica so imeli neobičajen pridih orientalskosti.

Vprašal sem ga, kod je potoval.

"Nekaj malega sem bil po svetu."

"Na primer?"

"Nekaj mesecev sem živel na vasi v Burmi. Bil sem prevajalec, ko je naša topilnica tam odpirala tovarno. V Burmi sem videl, kako kuhajo brez kemije in brez konzerv. Ni bilo lahko, ker ne maram perutnine in rib. Stvari na vasi niso vse lepo izgledale in se jih včasih nisem upal vzeti. Okusi pa so bili zanimivi. Nič ni ostalo na krožniku. Ideje pa sem prinesel s sabo."

V dolinah na koncu sveta so okna v svet najbolj odprta.