Vse do konca prejšnjega tedna brez kakšnih pomembnejših uspehov. Čez poletje pa se je, kot poudarja Žbogar, med državama zgradilo neko zaupanje. Kaj je razlog (ali morda v ozadju) tega novega zaupanja, ne razkrije. Kot zatrjuje, ne gre za pritisk Američanov ali Švedov ali kakšnih drugih zunanjih prišepetovalcev. Zbuja pa zadnji dogovor med Slovenijo in Hrvaško pri zunanjem ministru optimizem. Nenazadnje tudi zato, ker imata opoziciji v obeh državah pomisleke. "Če na nobeni strani ne bi imeli problemov, bi to bilo preveč idealno, če jih imamo oboji, potem to pomeni, da je zadeva uravnotežena," poudarja.

Se boste letos udeležili Ljubljanskega maratona?

Seveda.

In boste tekli 42 kilometrov?

Ne, šel bom na 21.

Kaj so vam pogajanja s Hrvaško pobrala toliko časa in energije, so vas tako izčrpala?

No ja, prav enostavna niso bila, toda razlog je v tem, da je treba v Ljubljani za 42 kilometrov teči dva kroga, to pa je psihično naporno, duhamorno. Sicer pa tek daje energijo in meni sčisti glavo.

Za vami je intenziven teden pogovorov med Slovenijo in Hrvaško, ki optimistično napovedujejo, da naj bi pripeljali do končne ureditve meje med državama. Bi si upali konkretno napovedati, kdaj bo končno zarisana meja?

Res je, govorimo o dokončni rešitvi, s tem da pravzaprav govorimo o dogovoru o arbitraži, in ta bo dokončno zarisala mejo. Koliko časa potrebuje arbitraža za takšno črto…

… tri leta, pravijo.

… da, pravijo tri leta. Po tej logiki torej leta 2013. Toda to niti ni tako pomembno. Pomemben je trenutek, ko bomo sklenili dogovor o arbitraži. Ko bo potrjen, ratificiran oziroma ko bo začel veljati v Sloveniji, se bomo rešili tega bremena meje. Ali drugače, meja je rešena, samo še ne vemo kako. To bo določilo arbitražno sodišče ali tribunal. To pa bo vsekakor prej, preden Hrvaška zaključi pogajanja z EU.

Zdaj imamo ustni dogovor. Kako lahko verjamemo ustnim dogovorom, ko pa doslej niti pisni niso (ob)veljali? Sporazum Drnovšek-Račan denimo.

Toda dogovori, ki ne veljajo, še naprej obstajajo. Mi se še naprej sklicujemo na njun sporazum kot sporazum, v katerem sta strani prišle najdlje v dvostranskih pogajanjih, in kot takšnega ga predstavljamo in ga bomo predstavili tistim, ki bodo odločali v tem sporu. Vsak dogovor sloni na nekem zaupanju, in če tega ni, je dogovor težko skleniti. V šestmesečnih pogajanjih pod Rehnovim vodstvom je vladalo nekakšno stalno nezaupanje, to so bili težki in mučni sestanki. Naš občutek je bil, da na drugi strani ni bilo neke velike pripravljenosti za kompromis. Zdaj, čez poletje, so se zgradili neko zaupanje, spoštovanje, poskus razumevanja stališč druge strani, poskus razumevanja argumentov, zakaj nekaj zagovarjamo.

Če smo bolj natančni: kaj natančno mora biti dogovorjeno, da Slovenija da soglasje za vstop Hrvaške v EU? Je to drugi Rehnov predlog ali njegov prvi predlog, ki ga je Hrvaška potrdila v saboru?

...ali pa Rehnov predlog številka tri, kjer bo še načelo pravičnosti v takšni obliki, kot ga zahteva naša opozicija v parlamentu. Predsednik vlade je jasno povedal, da imamo v drugem Rehnovem predlogu opredeljene stik z odprtim morjem in druga načela, po katerih naj bi arbitraža odločala ob upoštevanju mednarodnega prava, nimamo pa konkretno vključenega načela ex aequo et bono. To pa je stvar pogajanj. Mi se bomo dobili 2. oktobra in takrat bomo dali na mizo vse zadeve ter videli, kje smo. Vsekakor ne govorimo o Rehnovem prvem predlogu.

Ste se kaj konkretno pogovarjali o odprtih mejnih vprašanjih? Krožijo informacije iz vladnih krogov, da bi Slovenija denimo pristala na izgubo Trdinovega vrha za levi breg Dragonje, ali pa, da obstaja soglasje o našem dostopu do odprtega morja, vprašanje pa je izkoriščanje morskega dna.

O tem se nismo pogovarjali. Takšnega trgovanja ni bilo. Nas obvezuje sklep državnega zbora, ki ga bomo uporabljali, ko bomo argumentirali pred sodiščem, če bomo šli na sodišče.

Toda ali ni dosežen dogovor, da ne veljajo politične odločitve oziroma konkretna dejanja, ki na kakršenkoli način prejudicirajo končno rešitev in so se zgodila po 25. juniju 1991?

To je zapisano v pismu hrvaške predsednice vlade, ki ga je poslala švedskemu predsedstvu EU.

Mi smo sprejeli nekatere sklepe v državnem zboru po tem datumu. Ali se jim odpovedujemo?

To je hrvaško pismo. V njem piše, da smo se dogovorili, toda to je njeno pismo. Mi nismo sprejemali nobenih zavez. Je pa to dikcija, ki je vzeta iz osnutka arbitražnega sporazuma.

Torej, oni se odpovedujejo, nam pa se ni treba? Lahko sprejmemo še kakšen sklep v državnem zboru?

Lahko se tudi tako interpretira. Ampak dejstvo je, da pisma nismo pisali mi in se pod njega nismo podpisali. Kot pravim, to je zapisano v osnutku arbitražnega sporazuma, o katerem bo odločal državni zbor, in šele takrat bo postalo obvezujoče tudi za nas.

Vprašanje je, ali bo Hrvaški takšna interpretacija všeč, ampak to bodo oni pojasnili. Nas pa zanima, glede na to, da marsikaj iz teh pogovorov ni prišlo v javnost, in od tod toliko dilem, kakšna je razlika med tiho diplomacijo, o kateri govorite vi v primeru Hrvaške, in tajno diplomacijo, ki vam jo očita opozicija.

Gre za mojo interpretacijo. Tiha diplomacija je tista, ki poteka stran od medijev in v ozkem krogu, nevidno večini ljudi, kot poskus iskanja rešitve, ki se jo potem ponudi politiki in javnosti v sprejem. Tajna diplomacija pa je nekaj, kar se doseže tajno in potem tudi ostane tajno. V našem primeru je bila tiha diplomacija antipod tisti glasni, hrupni, ki smo se jo šli prvih šest mesecev. Če se spomnite, smo glasno in jasno povedali naša stališča, preden smo šli na srečanja, potem smo na dolgo in široko razlagali po vsakem srečanju, šli smo v parlament in tam vse še enkrat razložili, nenehno smo se borili za interpretacije, kaj je bilo dogovorjeno. Ves proces je šel v smer, da je vsak po svoje in sebi v prid javno interpretiral vsebino srečanj in dogovore. To pa je pripeljalo do 15. junija in propada naših prizadevanj za dogovor. Zato smo ubrali drugo pot in sklenili, da bomo povedali šele takrat, ko bomo oboji menili, da smo nekaj dosegli, in ko bomo oboji zadovoljni.

Velik uspeh za naše zunanje ministrstvo, iz katerega rado kaj pricurlja.

A še vedno?

Opozicija se pritožuje, da sploh ni bila seznanjena, da je šlo mimo nje in da je zdaj postavljena pred gotovo dejstvo. Da niso mogli dati pripomb in, kot pravijo, izboljšati izplena teh pogovorov.

Res je, zelo malo ljudi je bilo seznanjenih. Ampak iz izkušenj vemo, da bi ob drugačnem pristopu zadeve prej ali slej nekje prišle ven.

V nadaljnjem odločanju bo Janša oziroma njegova stranka jeziček na tehtnici. Se vseeno z njim niste nič posvetovali?

Mislim, da je predsednik vlade z njim prejšnji teden govoril po telefonu, ampak kolikor vem, zelo okvirno. Vodja opozicije ni imel pred seboj dokumenta in premier mu je neposredno pred prihodom hrvaške premierke obrazložil glavne postavke tega sporazuma…

… in dobil podporo vodje opozicije?

Tega pa ne vem.

Nič manj vroča ni tema o možnih referendumih o arbitražnem sporazumu oziroma vstopu Hrvaške v EU. Ali se vam ne zdi, da bi bilo to neodgovorno prenašanje odgovornosti na državljane Slovenije? To menijo tudi številni strokovnjaki.

Vlada še ni rekla, da bo zahtevala referendum o sporazumu. O tem je govoril predsednik republike...

... brez vašega soglasja? Se o tem niste pogovarjali?

Ne, to je govoril s položaja predsednika republike in za to ne potrebuje našega soglasja. In o tem je govorila opozicija. Vlada se bo, mislim, o referendumu opredelila. Potreben je resen razmislek, kajti gre za pomembno vprašanje, saj se odločanje o meji prelaga na nekoga tretjega. Seveda se v sporazumu zapiše, kdo in kako naj odloča. V vsakem primeru bo odločal nekdo tretji. Mi bomo imeli svojega predstavnika v organu, ki bo arbitriral o meji, sodelovali bomo v razpravi, toda odločitev bo večinska. Logičen je pomislek, ali je treba za rešitev problema, kot je zarisovanje meje, vprašati ljudi. Še posebno, ker se s tem referendumom grozi pred vstopom Hrvaške v EU.

Če pa že pride do referenduma, potem velja razmisliti, ali ni bolje, da smo mi, torej vlada, tisti, ga predlagamo. Bolje je biti aktiven kot pa čakati in se spraviti v položaj, da se braniš. Tako kot pri slovenskem vstopu v Nato, ko je vlada predlagala referendum. Toda najprej je treba videti, kakšen bo tisti sporazum na koncu, ali bo tako dober, da ga bo večina ljudi sprejela.

Za koliko časa bi torej priprava sporazuma, razprave v parlamentu in morebitni referendum lahko odložili vstop Hrvaške v EU?

Ne bistveno. Sporazum lahko s sosedo hitro uskladimo, saj je večji del že opravljen. Potem opravimo notranjo proceduro, gremo v državni zbor, in če bo treba, v nekaj mesecih pripravimo referendum. Vsekakor veliko prej, kot bi bila Hrvaška nared za vstop v EU.

Ali se z referendumom o sporazumu želite izogniti referendumu o vstopu Hrvaške v EU, ki zna biti veliko bolj čustveno obarvan?

Nisem rekel, da bomo šli na referendum, a če bi do tega prišlo, je bolje imeti enega za oba primera, in to čim prej, da vidimo razpoloženje ljudi. Da ne bomo pozneje, pred vstopom v EU, neprijetno presenečeni, kar bi bilo, blago rečeno, za nas zelo nerodno v očeh EU.

Ali smo s tem, kjer smo zdaj, priznali, da je bila blokada Hrvaške napaka in zdaj iščemo eleganten način, da se izkopljemo iz tega?

Ne, ne mislim, da je bila blokada napaka. Danes smo dosegli tisto, česar decembra nismo. Dikcija o dokumentih, ki prejudicirajo mejo, ki je Hrvaška tedaj nikakor ni hotela sprejeti, je zdaj v tem dokumentu. Vseh teh dokumentov po 25. juniju se ne sme uporabljati pred arbitražnim tribunalom. Teh dokumentov je na hrvaški strani veliko več kot na naši. Če vzamemo stanje na dan 25. junija, je to boljše kot stanje, ki ga imamo danes, in če je ta datum izhodišče, potem je to za nas bolje.

Pa smo s sosedo enotni glede stanja na dan 25. junija 1991?

Razlika je v tem, da mi s stanjem na dan 25. junija razumemo kot mejo na kopnem tam, kjer je bila, in na morju tam, kjer smo opravljali policijski nadzor. Za njih je meja na kopnem tam, kjer je bila, ker pa meje na morju ni bilo, gre mejna črta po sredini. Dokumente in dokaze o dejanskem stanju že več let zbira posebna skupina. Argumentacija mora biti dobro pripravljena, saj bo osnova za zagovarjanje naših stališč pred arbitražnim tribunalom.

Od kod nenadoma ta prelom? Je to posledica pritiskov, denimo ZDA?

Poglejte, veliko se govori o mojem srečanju z državno sekretarko ZDA Hillary Clinton. Hrvaški mediji so pisali, da so mi Američani "prali glavo". To je tako daleč od resnice, da bolj daleč ne more biti. Na tiskovni konferenci po srečanju s Clintonovo je bilo mogoče jasno razbrati iz govorice telesa, kot iz izjav, da pritiskov ni bilo. Clintonovo so samo zanimali naše stališče in argumenti zanje. Ponudili so pomoč, če bi jo potrebovali, mi pa smo rekli, da je to evropski proces in naj tako ostane. Tudi švedsko predsedstvo ni izvajalo nobenih pritiskov...

... in potem smo se nenadoma pogodili...

... no ja, poglejte: decembra lani smo mi ustavili pogajanja. Sledil je proces z Rehnom, ki je junija padel v vodo. Potem se je na Hrvaškem zamenjala vlada, hrvaška pogajanja z EU so stala že osem mesecev, in vse to skupaj je vodilo v razmislek, da je treba najti neko rešitev v interesu obeh držav.

Lahko razčistimo še eno dilemo: ali z uveljavitvijo lizbonske pogodbe Slovenija izgubi pravico oziroma možnost, da sama blokira vstop Hrvaške v EU?

Ne, to ne drži. Soglasje bo še vedno potrebno. Nobena država članica ne bi pristala na možnost, da neka država vstopi v EU brez soglasja.

Mimogrede, slovenska opozicija ni zadovoljna s sporazumom. Zdaj še hrvaška opozicija ni zadovoljna. Ali je to dobro znamenje? Iz izkušenj vemo, če je ena stran zadovoljna, druga pa ne, dogovori propadejo.

Res je veljala logika, da je prav gotovo za nas nekaj slabega, če so na drugi strani zadovoljni. Zato sta predsednika vlad želela doseči dogovor, ki ga nobena stran ne bi razglašala za zmago. Bolje bi sicer bilo, če na nobeni strani ne bi imeli težav, a to bi bilo že preveč idealno. Če jih imamo oboji, potem to pomeni, da je zadeva uravnotežena.

Ampak predsednik Mesić je takoj dejal, da je Kosorjeva Slovencem "zabila gol".

Na žalost je to res rekel!

Znotraj vašega ministrstva so v zadnjem času precej vroča tema spremembe zakona o zunanjih zadevah. Mnogi poudarjajo, da ste poklicni diplomat, vendar odpirate diplomacijo za zunanje kadre. Kakšno pa je bilo vaše stališče glede tega vprašanja pred dobrim letom dni, ko še niste bili minister in se je diplomacija zapirala za zunanje veleposlanike?

Nisem imel stališča. Pred dobrim letom se je diplomacija zapirala pred zunanjimi kadri, a je bila večina kandidatov za veleposlanike v predlogu, ki je bil tedaj pripravljen, strankarsko povezana. To sem poskušal razložiti na MZZ, pa ni pravega odziva. Kot minister vidim, da zaprt sistem ne pomeni nujno nepolitičnega sistema. Zaprt sistem diplomate, ki delajo v hiši, napeljuje, da za imenovanje na veleposlaniško mesto iščejo politično podporo. Kot ministru mi bo lažje, če bom imel neko kvoto za strokovne veleposlanike, ki pridejo od zunaj. Če bo potem za ljudi z MZZ prišlo do političnih posredovanj, bom rekel: dobro, to so strokovni ljudje iz hiše, a ker za njih posreduje politika, sodijo v kvoto desetih odstotkov zunanjih veleposlanikov. S tem bom prisilil te ljudi, da se v hiši razkrinkajo kot politični diplomati, meni pa bo omogočeno, da bom predlagal tiste kandidate, za katere bom sam menil, da so najboljši. Mogoče se bo tako stanje v hiši vrnilo na razmere, ko se ljudje na MZZ niso toliko politično opredeljevali. Sam bi na primer podprl, če bi se diplomati zavezali, da ne bodo člani političnih strank.

Takšna zahteva bi pomenila kršenje ustave.

Zato tega v zakonu ne morem odrediti, lahko pa bi se članstvu prostovoljno odpovedali.

Toda diplomati se verjetno ne bi obračali na politike, če bi menili, da vi to ocenjujete kot negativno. Očitno menijo, da jim politično posredovanje pri vas koristi.

Ali pa je bilo tako doslej. Po tem ključu je bil sestavljen predvsem lanski paket kandidatov za veleposlanike. Verjetno ljudje mislijo, da bo šlo tako tudi naprej.

Torej je bil političen tudi vaš letošnji paket veleposlanikov?

Ne. No, kakšen se je tudi obrnil na politike, večina pa ne. Za vsemi predlogi, ki sem jih dal, stojim.

Trenutno imamo osem pogodbenih veleposlanikov. Vivod, Capuder, Orožen Adamič, Rebernik, Skender… ne veljajo ravno za uspešne veleposlanike.

Lahko bi vam naštel tudi notranje diplomate, ki so po kakovosti podobni pogodbenim, ki ste jih našteli. Odvisno torej od izbora. Tako za notranje kot za zunanje diplomate pa v predlogu zakona zaostrujemo pogoje. Tudi zunanji diplomati bodo morali imeti štirinajst let delovne dobe, tri leta na vodstvenem položaju, prihajati morajo s tega področja… Poleg tega bomo ustanovili svet zunanjih strokovnjakov, ki bo moral potrditi ministrov izbor, tako kot je to v primeru izbora generalnega direktorja policije. To so varovalke, ki bodo, upam, preprečile politična imenovanja, kot so bila v preteklosti.

Kot argument za odpiranje diplomacije je mogoče slišati, da sedanji zakon onemogoča, da bi bila veleposlanika na primer Danilo Türk ali pa Janez Potočnik. Vi omenjate kvoto desetih odstotkov pogodbenih veleposlanikov. Kaj pa, če bo ta kvota že dosežena in se bo na primer kot kandidat pojavil Janez Potočnik?

No, mislim, da se Janez Potočnik verjetno ne bo javil za našega veleposlanika.

In če bi se, vi pa bi imeli kvoto desetih odstotkov zunanjih diplomatov že doseženo?

Dobro vprašanje. Nič, moral bi počakati, da se eno od teh mest sprosti. Ali pa bi komu od političnih veleposlanikov, ki ne bi delal prav dobro, skrajšali mandat in tako naredili prostor za Potočnika.

Vendar pa verjetno ne morete zanikati, da so politični pritiski pri spremembi sedanjega zakona.

Pričakovanja poslancev v parlamentu so bila, da se z zakonom diplomacija odpre.

Torej se vidijo na tem mestu.

Ne vem, ali se vidijo na tem mestu, bolj imam občutek, da menijo, da je treba dopustiti možnost kandidatom od zunaj, da lahko postanejo veleposlaniki.

V zadnjem predlogu ste čas bivanja v tujini, potreben za postavitev na veleposlaniško mesto, skrajšali s štirih na tri leta. Komu na kožo je bilo napisano to znižanje? Občutek ostaja, da ste zakon napisali za točno določene kandidate.

Ker se na vse vedno gleda tako negativno. Za omenjeno znižanje smo se odločili zato, ker zaradi družinske politike vse zamenjave v zunanji službi potekajo poleti. Ljudje odhajajo v tujino septembra, vračajo se konec julija, kar pomeni, da bodo zunaj tri leta in deset mesecev. Zato je obstajala dilema, ali napišemo en mandat ali pa tri leta. Sindikatu sem to razložil in zdi se mi, da je takšno stališče sprejel.

Je pa sindikat slovenskih diplomatov ogorčen, ker se o zadnjem predlogu z njim niste posvetovali.

Saj se še posvetujem.

Ja, a so stranke predlog zakona, ki predvideva možnost kadrovanja zunanjih veleposlanikov, dobile prej, preden je bil s tem seznanjen sindikat.

Sam sem se sestal z zaposlenimi, generalni sekretar pa se je dvakrat sestal s sindikatom. Prvi osnutek je ohranil zaprt sistem. Z njim sem šel v parlament. Tam je na prvem sestanku postalo jasno, da bomo sistem odprli. Kdaj naj se torej posvetujem s sindikatom - med sestankom? Sicer pa mi je stališče sindikata tako ali tako znano, a zakon morajo sprejeti poslanci. Želim pa, da je ta zakon sprejet, saj so v njem mnoge druge pomembne stvari.

V zadnjem času je ponovno aktualno vprašanje notifikacije avstrijske državne pogodbe. Predsednik države se zavzema, da Slovenija  tudi uradno notificira svoj status naslednice ADP. Zakaj tega ne naredimo?

Mislite, zakaj tega nismo naredili zadnjih osemnajst let? Ker mislimo, da smo že nasledniki. Slovenija je naslednica nekdanje Jugoslavije. To smo sami zapisali, ko smo razglasili neodvisnost, prav tako smo zapisali tudi, da prevzemamo vse mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila nekdanja Jugoslavija. Torej, smo tudi nasledniki ADP. V osemnajstih letih pa so obstajale različne situacije, v katerih se je bilo treba vprašati, kaj dobimo, če gremo v notifikacijo, in kaj lahko v takem primeru izgubimo. Potreben je bil tudi razmislek, kaj to pomeni za manjšino. Ko so z manjšino v Avstriji potekali dogovori o reševanju problema krajevnih oznak oziroma drugih problemov, verjetno ne bi bilo produktivno, da bi se odločili za notifikacijo.

Zdaj, ko ni nobenih dogovarjanj, ko prevladuje občutek, da se položaj manjšine slabša, da avstrijska vlada ne pripravlja rešitve, se vprašanje notifikacije ponovno odpira. A kot je rekel predsednik republike, je to vedno mogoče narediti oziroma za to nikoli ni prepozno. Vlada sklepa o notifikaciji še ni sprejela, tako da smo še v fazi ugotavljanja, kaj dobimo in kateri je pravi ukrep.

Prvak SNS Zmago Jelinčič bi rekel, da se nenehno bojimo. Avstrije, Amerike, Hrvaške…

S poslancem Jelinčičem se večkrat pogovarjava, saj so pogovori z njim zelo zanimivi. Enkrat sem mu dejal, da je narava Slovencev takšna, da tehtamo, premislimo, smo umirjeni, ne delamo hitrih in nasilnih korakov. Vse je konsenzualno, vse je evolutivno, razmišljamo in poskušamo biti konstruktivni. In tako bo verjetno tudi v primeru z manjšino.

Zakaj Slovenija ne sprejme nekaj zapornikov iz Guantanama? Po naših informacijah ste vi vendarle precej bolj naklonjeni možnosti njihovega sprejema kot notranja ministrica Katarina Kresal.

Težko bi rekel, da imava z ministrico Kresalovo različno mnenje, sam sem se le poučil o naših pravnih možnostih, ki pa so omejene. Sistem v Sloveniji je tak, da se vlada ne more odločiti, niti da bo, niti da ne bo sprejela zapornikov. Vlada namreč nima pri tem nobene besede. Tudi ministrstvo za notranje zadeve ne, temveč gre za popolnoma neodvisen strokovni postopek. Ko azilant zaprosi za azil, ga strokovna oseba po določenih kriterijih preveri in nato odloči. Pri tem ni nobenih vplivov politike.

Mi težko rečemo vnaprej, ali bomo katerega od zapornikov sprejeli ali ne, ker tega ne vemo. Teoretično obstaja možnost, da se kateri od zapornikov iz Guantanama pojavi na katerem od naših veleposlaništev, zaprosi za azil in gre skozi postopek. Lahko ga celo sprejmemo. So pa pravila pri nas zelo stroga, saj smo doslej sprejeli zelo zelo malo azilantov. Mi sicer lahko govorimo o tem, ali bi bilo prav, da sprejmemo te zapornike, saj smo bili proti zaporu v Guantanamu, smo veseli, da se ga je razpustilo, se zavedamo, da so ti ljudje, ki so večinoma nedolžni, trpeli, da se nekateri ne morejo vrniti v svoja okolja in da je na neki način treba poskrbeti zanje. S tem se strinja vsa Evropa. In s tem se strinja tudi ministrica Kresalova. Mora pa vsakdo upoštevati svoje pravne norme.

Torej, ameriški kolegici Clintonovi svetujete, naj pripelje enega od zapornikov na naše veleposlaništvo, potem pa bomo videli, kaj bo?

Tega ne morem svetovati, to je realnost.

Na Madžarskem so ta teden sprejeli nekaj zapornikov iz Guantanama.

Res pa je tudi, da je Slovenija zelo majhna, da imamo zelo majhno glavno mesto in da je integracija v Sloveniji že nasploh zelo težavna. Takšnih ljudi pa verjetno še težja.

Toda Slovenija je pri vojni sodelovala, zdaj pa ima očitno težave pri saniranju posledic te vojne.

Pri zapornikih iz Guantanama nismo imeli nobene vloge: niti niso leteli čez naše ozemlje, niti niso bili tukaj pretovorjeni.

Bi pa Slovenija lahko sodelovala pri saniranju posledic, ki so nastale s to vojno.

Zato je EU stopila skupaj in se zavzela, da tiste države, ki jim notranji sistem to omogoča, te zapornike sprejmejo.

Zdi se, da je slovenska diplomacija ob ukvarjanju z vprašanjem ureditve meje s Hrvaško in ob notranji reorganizaciji na MZZ nekoliko pozabila na tretji svet. Ali ne vidimo, da je to - tudi z gospodarskega vidika - pomemben potencial?

Reorganizacija MZZ nas ne zaposluje toliko, vprašanje Hrvaške pa je ministrstvo v prvi polovici leta res močno obremenilo. Res pa je, da naša zunanja politika v tretjih državah nikoli ni bila preveč aktivna.

Vendarle pa bolj kot zadnji dve leti.

V zadnjem času veliko govorimo o gospodarski diplomaciji in v tem smislu tudi gledamo na tretji svet. Bil sem v Libiji, predsednik vlade odhaja v Libijo in Egipt, k nam prihaja egiptovski predsednik, predsednik republike bo potoval na Bližnji vzhod. So pa naši začetki zelo fokusirani. Na eni strani je interes gospodarstva, drugo pa je tematska usmerjenost - ravnokar razmišljamo o pobudi, ki bi povezala manjše države iz različnih delov sveta pri vprašanju podnebnih sprememb. Medkulturni dialog je bil že v lanskem letu izpostavljen kot ena od prioritet, Slovenija je tudi del zavezništva civilizacij… Nekateri nastavki torej so, upam pa, da bomo v prihodnje več delali na tem. Na ministrstvu smo ustanovili nov sektor za globalne izzive, ki naj bi se ukvarjal z globalnimi problemi, in prek njih bomo tudi locirali države, s katerimi naj bi krepili odnose.

Diplomacija ni poceni. Kako se vam zdi ideja višegrajske skupine, da bi imeli skupna diplomatska predstavništva?

Ponekod že imamo skupna konzularna predstavništva za vso EU, naslednja faza bodo politična predstavništva.

Torej vam ideja, da bi imeli na primer s Hrvati skupno diplomatsko predstavništvo, ni tuja?

Preden bomo imeli skupno predstavništvo s Hrvati, bomo najbrž imeli takšna skupna predstavništva znotraj EU, kajti po lizbonski pogodbi bomo ustanovili skupno zunanjo službo, EU bo dobila veleposlaništva in tam vidim možnost, da bi tja pošiljali svoje ljudi. Ne izključujem pa niti možnosti, da bomo s Hrvati imeli v prihodnosti kje kakšna skupna predstavništva. Mislim, da bomo s Hrvaško v EU zelo tesni partnerji, saj imamo veliko skupnih interesov in pogledov.

Sodite v kvoto ministrov SD, vendar v politiki nimate prepoznavne vloge. Je to za ministra manko? Recimo zdaj, ko se načrtuje delitev proračunskih sredstev za prihodnji dve leti.

V vladi vsi delujemo kot ministri, gotovo pa si vplivnejši, če si predsednik stranke. Mislim pa, da lahko kar dobro funkcioniram tudi kot minister, ki nima političnega ozadja, in da dobro rešujem interese zunanjega ministrstva. Tudi pri finančnih pogajanjih. Seveda smo želeli v proračunu precej več denarja, odpirati nova veleposlaništva, a vsota ostaja na ravni letošnjega leta. Še vedno sicer nameravamo odpirati nova veleposlaništva, bomo pa morali denar prihraniti drugje znotraj sistema. Predvsem v krizi se moramo širiti tja, kjer gospodarstvo to od nas pričakuje. Zato bomo imenovali letečega veleposlanika za Libijo, saj se tam odpirajo posli za gradbena podjetja, odprli bomo veleposlaništvo v Albaniji, za prihodnje leto razmišljamo o arabskem svetu. Edino, za kar nam bo v proračunu zmanjkalo, je razvojna pomoč. A to ni nekaj, kar tretjim državam mečeš v prazno, temveč z njo krepiš vlogo gospodarstvenikov v teh državah. Analiza kaže, da je razmerje vložka in končnega učinka razvojne pomoči kar ena proti štiri.