"Teh sejmov se v glavnem udeležuje strokovna javnost, mediji pa o njih ne poročajo. Pogled na krste, pa čeprav gre za prestižne modele, oblikovane po načrtih vrhunskih oblikovalcev, za marsikoga ni ravno prijeten," pravi Jože Homar, direktor kamniškega podjetja Menina, enega največjih evropskih proizvajalcev krst.

Tristo modelov

Pogled na krste nas opominja na našo minljivost, s tem pa se marsikdo težko sooča, meni Homar, vendar dodaja, da ponavadi prvi zadregi in nelagodju sledi sprostitev, nato pa si ljudje krste ogledajo celo z zanimanjem. Govori iz izkušenj, saj je med drugim že trikrat, nazadnje lani, v Galeriji Repanšek postavil razstavo krst, ki jih v podjetju proizvajajo, namenjena pa je bila tako strokovni kot laični javnosti. "Komentarji 'zunanjih' obiskovalcev so izjemno zanimivi in vedno znova jim prisluškujem," pravi Homar, ki se je tudi sam preizkusil v oblikovanju prestižnega modela krste, imenovanega diamant.

Prav diamant je povezan z zanimivo prigodo. Na italijanskem sejmu pogrebne in pokopališke opreme, ki je bil marca letos v Bologni, je bil novinar italijanske televizije Italia Uno tako navdušen nad krsto, da je legel vanjo in tako pripravil prispevek za eno najbolj gledanih oddaj, Le iene. "Boljše reklame si seveda ne bi mogli želeti," zadovoljno pove Homar in doda, da je italijanski trg za Menino eden perspektivnejših.

Na leto izdelajo 60.000 krst, od tega jih približno 13.000 prodajo na slovenskem trgu - podatek dobi pravo težo šele, če vemo, da v Sloveniji na leto umre okoli 18.000 ljudi -, druge pa v Nemčijo, Francijo, Madžarsko, Hrvaško, Anglijo, Avstrijo, Švedsko, Bosno, Srbijo, Italijo in številne druge evropske države.

Izdelujejo okoli 300 različnih modelov krst - vse so izdelane iz lesa, in sicer iz topola, hrasta ali bora -, njihov cenovni razpon pa sega od 100 do 1500 evrov. Večina kupcev se zaradi upepeljevanja odloča za cenejše krste, na leto pa v povprečju prodajo tudi 350 krst iz kolekcije prestige, ki je znotraj strokovne javnosti prepoznavna v svetovnem merilu. Krste iz te kolekcije so izdelane iz najkakovostnejših materialov, ob hkratnem upoštevanju tradicije pa jih zaznamujejo tudi inovativne oblikovalske rešitve. "Leta 1997 je za nas krsto, žaro in križ oblikoval tudi priznani oblikovalec Oskar Kogoj, pred nekaj leti pa sem se oblikovanja krste skupaj z ekipo sodelavcev lotil tudi sam."

Diamant, kakor je poimenoval svoj model krste, je izdelan iz lipovega in topolovega lesa, je mahagonijeve barve in visokega sijaja, pokrov pa je izdelan iz rumenega usnja. "Pokrov spominja na jadro, kar asociira na potovanje v onostranstvo. V krsto je vdelano tudi steklo v obliki diamanta, ki simbolizira pokojnika." Pri oblikovanju ga je navdihovalo dejstvo, da je pokojnika - natančneje, njegov pepel - res mogoče spremeniti v diamant. "Tega so se domislili v švicarskem podjetju Algordanza, kjer iz približno pol kilograma pokojnikovega pepela lahko izdelajo diamante različnih oblik, v velikosti od 0,4 do 1,0 karata." Kdor želi ljubljenega pokojnika nositi vdelanega v prstan, obesek ali zgolj hraniti v obliki diamanta na posebnem mestu, mora za to odšteti najmanj 7000 evrov.

Potovanje v neznano

Na vprašanje, kakšen je njegov odnos do smrti, Homar odgovarja: "Zame je smrt potovanje v neznano. Povsem jasno se zavedam, da je del življenja, tako kot rojstvo, kljub temu pa me smrt bližnjega še vedno globoko prizadene." Kaj pa ga je pripeljalo v pogrebno dejavnost? "Družinska tradicija," odgovarja, v Menini je bil namreč zaposlen že njegov oče. Kot diplomirani inženir lesarstva se je v podjetju zaposlil najprej kot tehnolog in postopoma napredoval do direktorja. "Nikoli nisem imel predsodkov, povezanih z mojim delom. Na krste sem vedno gledal kot na izdelek, z vidika kakovosti proizvoda iz lesa, tako kot na omare ali stole."

V zadnjih tridesetih letih, odkar je zaposlen v pogrebni dejavnosti, je opazil številne spremembe v odnosu ljudi do smrti, saj se te odražajo tudi v dejavnosti. V tem obdobju se je zelo spremenil pogrebni ceremonial. "Včasih, ko je pokojnik ležal na domu, so svojci in prijatelji imeli možnost posloviti se od njega, kar je imelo pomembno vlogo pri prebolevanju smrti. Danes pa prevladuje poslovitev od pepela pokojnika, kar je manj boleče, vendar je obdobje, ki sledi pogrebu, oziroma faza žalovanja bolj travmatična." Ne preseneča ga, da se je pojavila možnost, da se svojci od pokojnika poslovijo pred upepelitvijo. "To je po moji oceni dobro in prav."

Zanimivo je, da smo Slovenci tako hitro in množično sprejeli možnost upepelitve pokojnika in posledično žarnega pokopa, razlogi za to še niso raziskani, o njih je mogoče zgolj ugibati. "Slovenci smo v tem pogledu edinstveni v evropskem prostoru, saj se odstotek žarnih pokopov giblje od 50 odstotkov na podeželju do 90 odstotkov v urbanih okoljih, v povprečju pa znaša okoli 65 odstotkov," pojasnjuje Homar. Podatek ne bi bil tako zanimiv, če ne bi vedeli, da je Slovenija tako visok odstotek upepelitev, zaradi katerega sodi v evropski vrh, dosegla v zadnjih petnajstih letih.

Medtem ko marsikje po Evropi in v ZDA še vedno močno prevladujejo klasični pokopi - tako je med drugim na območju nekdanje Jugoslavije, v Avstriji, Nemčiji, Franciji in Italiji, kjer je celo 95 odstotkov klasičnih pokopov -, pa je v Sloveniji porast upepelitev osupljiv. "V petnajstih letih se je odstotek upepelitev povzpel s 25 na 65 odstotkov, kar me močno preseneča. Na te spremembe se je bilo seveda treba prilagoditi, saj za nas pomenijo znižanje tržne vrednosti krst." Po besedah Homarja stavijo na inovativnost in kakovost, kar je ključ do uspeha, saj na evropskih trgih, kamor prodajo okoli 80 odstotkov svojih krst, dosegajo stalno rast.

Delo pogrebnikov je podcenjeno

Uspeh pa je plod dobro premišljene strategije. Spremembe v pogrebni dejavnosti je namreč mogoče vpeljevati le zelo počasi. "Novitete se kažejo predvsem v oblikah, v kakovosti obdelave lesa in uporabi novih materialov, bolj koreniti posegi bi naleteli na odpor," razlaga Homar in dodaja, da je za prodor na tuje trge nujno poznati tako lokalne posebnosti v oblikovanju krst - odraz tega so nemški, srednjeevropski, švicarski in številni drugi tipi krst - kot tudi običaje in tradicije različnih kultur. S temi posebnostmi se seznanja na sejmih pogrebne opreme po vsej Evropi.

Sejmi so pomemben vir informacij tudi za Franca Kelharja, prokurista celjskega podjetja Veking, ki velja za enega najbolj izkušenih na področju pogrebne in pokopališke dejavnosti v slovenskem prostoru ter tudi širše. "V tej dejavnosti sem se prvič zaposlil leta 1954, in sicer kot izučeni mizar v Pogrebnem zavodu Celje, kjer so iskali izdelovalca krst," pripoveduje Kelhar. "Po vrnitvi iz vojske me služba ni čakala, zato sem si delo poiskal v Nemčiji, v tovarni orgel. Po vrnitvi domov, konec šestdesetih let, pa sem se ponovno zaposlil v pogrebnem zavodu kot vodja mizarske delavnice."

Takrat so krste začeli izdelovati serijsko, kar je v tistem času pomenilo trideset krst na dan. Izdelovali so nekaj tipov krst iz smrekovega in hrastovega lesa, prevladovale pa so tako imenovane "flodrane" krste, na katere so po posebnem postopku, s pivom in oker barvo, narisali letnice, da so bile videti bolj imenitno. "Sčasoma naša delavnica ni mogla več konkurirati podjetju Menina in če smo hoteli preživeti, smo se morali preusmeriti v cvetličarstvo in kamnoseštvo, dejavnost pa smo razvijali tudi na področju urejanja pokopališč, prevozov pokojnikov, izvedbe pogrebov in tako naprej."

Njegovo delo pa se ni končalo pri vodenju mizarske delavnice. "Delati sem moral vse, tudi pobirati in prevažati pokojnike, še celo v prostem času sem doma dežural," se spominja. "Nikoli ne bom pozabil dogodka - bilo je na veliko noč in ravno sem z družino sedel pri kosilu -, ko so me poklicali s policije, naj grem po pokojnika, ki je storil samomor. Ali pa ob drugi priložnosti, ko sem moral s tirov pobrati znanca, ki ga je povozil vlak." To sta bila dva težjih trenutkov, pravi in dodaja, da nista bila edina.

Na takšne trenutke ga seveda nihče ni pripravil. "Vržen sem bil v vodo in na srečo sem splaval. Sčasoma je moja koža otrdela in danes lahko rečem, da drži tisto, kar pravijo ljudje: da se človek na vse privadi." Kljub vsemu pa nikoli ni imel odklonilnega odnosa do dela, ki ga je opravljal, za razliko od njegovih znancev, prijateljev in celo sorodnikov. "Pogrebna dejavnost je bila v preteklosti močno podcenjena in s svojim delom se res nisem mogel pred nikomer pohvaliti."

Ta odnos se sicer v zadnjih letih skupaj z razvojem dejavnosti počasi spreminja, vendar je delo še vedno podcenjeno. "Cena pokopa, ki vključuje številne faze, od izkopa jame, izvršitve pogreba do zasipa grobne jame po pogrebu, pokriva le delo 1,5 delavca, pri pokopu pa jih sodeluje šest. Plačo jim lahko dam le zato, ker v pogrebno dejavnost prelivam sredstva iz kamnoseške dejavnosti, ki je neprimerno bolj donosna," pojasnjuje Kelhar.

Ker se v Sloveniji ni mogoče formalno izobraziti za opravljanje te dejavnosti, ampak se je lahko zgolj priučiš, so sejmi pogrebne in pokopališke opreme eden glavnih virov informacij in idej. Najboljši so po Kelharjevih besedah sejmi v Franciji, Nemčiji in Avstriji. "Od tam sem prenesel v naše okolje veliko znanja in idej, zelo veliko pa se je mogoče naučiti tudi iz pogovorov z drugimi pogrebniki. Poznam vse na območju nekdanje Jugoslavije in številne po vsej Evropi, z njimi se srečujem in izmenjujem izkušnje."

Rojstvo, poroka, smrt

Ena najpomembnejših novosti v pogrebni dejavnosti so po njegovi oceni žarni pokopi. "Inovacijo žarnih grobov smo v Sloveniji leta 1987 prvi vpeljali prav na celjskem mestnem pokopališču, sicer pa upepeljevanje v Sloveniji poteka od leta 1979." Kot pravi Kelhar, se je upepeljevanje najbolj razmahnilo po tem, ko je bila svojcem ponujena možnost, da se lahko najprej poslovijo od pokojnika v krsti, nato pa še enkrat po upepelitvi. Prehod od klasičnih k žarnim pokopom je po njegovi oceni pozitivna sprememba, tako v ekonomskem kot ekološkem smislu. "Razmišljam tudi o drugih novitetah, vendar se zavedam, da jih je v pogrebni dejavnosti težko uvajati in nikakor ne čez noč."

S pogrebno in pokopališko dejavnostjo se zadnjih 18 let ukvarja tudi Jožica Coif, predsednica odbora pogrebnih dejavnosti pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS). Pred tem je opravljala delo matičarke. "Pri svojem delu sem se srečevala z veseljem ob rojstvih in porokah ter s stiskami svojcev pokojnika, ki so urejali formalnosti ob smrti. Presodila sem, da bi jim pri tem lahko pomagala, in tako sem se odločila za opravljanje te dejavnosti."

Coifova je ena od nekaj več kot sto petdeset članov, kolikor jih šteje odbor pogrebnih dejavnosti. Od tega se jih okoli sedemdeset ukvarja s pogrebništvom, drugi pa z drugimi dejavnostmi, kot je na primer cvetličarstvo. "Vendar to niso vsi slovenski pogrebniki, kajti tista podjetja, ki so v lasti občin, teh je v Sloveniji okoli trideset, niso vsa včlanjena v naš odbor." Vseh pogrebnih podjetij je torej na Slovenskem okoli sto, zaposlujejo pa nekaj sto ljudi.

Pogrebniki se pod okriljem OZS organizirano povezujejo od leta 2003. "V zadnjih dvajsetih letih se je dejavnost pri nas zelo razvila, z obstoječim stanjem pa še vedno ne moremo biti zadovoljni. Pogrebna dejavnost mora namreč imeti izdelana jasna pravila delovanja, ki morajo biti osnovana na stroki, v skladu s predpisi in odraz želja strank," poudarja Coifova. "Največje ovire za nadaljnji razvoj dejavnosti so neenotna merila in pogoji za podeljevanje koncesij, ki po moji oceni onemogočajo zdravo konkurenco med pogrebnimi podjetji, predvsem pa zastareli zakon iz leta 1984."

Osnutek predloga novega zakona je že pripravljen in v fazi usklajevanja na gospodarskem ministrstvu. "Predlog med drugim predvideva opredelitev pogrebne dejavnosti in dejavnosti urejanja pokopališč v skladu z evropskimi predpisi. Medtem ko bi slednja po novem ostala gospodarska javna služba v pristojnosti občin, pa bi pogrebno dejavnost podjetja lahko opravljala na prostem trgu."

Velik problem je tudi pomanjkanje možnosti za strokovno izobraževanje zaposlenih v dejavnosti. "Usposabljanje zaposlenih v glavnem poteka na ravni posameznih podjetij, vendar danes vidimo, da to ni dovolj." OZS sicer omogoča svojim članom organiziran obisk sejmov, kjer se je mogoče seznaniti z novostmi v dejavnosti. Organizira tudi strokovna predavanja, na katerih predavajo strokovnjaki z različnih področij - na primer s področja varstva pri delu -, ki pomembno prispevajo k razvoju dejavnosti. Po besedah Coifove pa bo treba narediti še kaj več, po vzoru Avstrije in Nemčije, kjer imajo izobraževanje zaposlenih v tej dejavnosti zelo dobro urejeno. "Korak naprej bomo naredili tudi z vnosom poklica pogrebnika v nacionalno poklicno klasifikacijo."

Sicer pa razvoj dejavnosti oziroma uvajanje novosti po besedah Coifove v največji meri sledi željam ljudi, "zato lahko rečemo, da so trendi v dejavnosti odraz teh želja". Ena od takih novosti je bila uvedba slovesa od pokojnika pred upepelitvijo, ki se počasi uveljavlja v slovenskem prostoru. "Stik svojcev s pokojnim je izredno pomemben, kar so ljudje sčasoma ugotovili in to željo tudi izrazili." Niso pa vsi trendi v dejavnosti pozitivni.

Zlasti v teh dneh, pa tudi sicer, je zelo aktualno vprašanje onesnaževanje okolja s svečami. "V Sloveniji se je izredno razmahnila uporaba sveč, ki je presegla vse razumne meje. Zgodi se celo, da svojci pokojnika na pogrebu dobijo toliko paketov sveč, da jih ne morejo niti odpeljati domov, ker bi za to potrebovali kombi. Prav tako ni redek prizor, ko ob dnevu spomina na mrtve na posameznem grobu gori več deset sveč." Po besedah Jožice Coif sveče močno obremenjujejo okolje, odvoz odpadkov, ki pri tem nastajajo, pa je zelo drag. "Ne nazadnje bi se moral vsakdo vprašati, ali število prižganih sveč na grobu res priča o naši naklonjenosti pokojnim."