Marjan Ciglič je na razstavi predstavljen skozi zelo različne plati svojega izredno obsežnega opusa, ki ga je avtorica razstave, Marjeta Zidanšek, razdelila po tematskih sklopih; skoznje se kot rdeča nit nizajo Cigličeve fotografije novoletnih dojenčkov, ki jih je fotografiral prav vsak 1. januar od leta 1958 do 1998. Prvi sklop so fotografije o različnih časopisovih akcijah, kot je Osina podoknica ali ocenjevanje vina, na drugi strani gre za dokumentiranje pomembnih trenutkov v političnem, kulturnem, gospodarskem ali športnem življenju, pa spet za nenavadne dogodke ali pa za povsem vsakdanje ljudi, ki jih je presenetil fotografov objektiv.

Ob izredno kakovostnih reportažnih fotografijah z nedvomno pričevalsko vrednostjo se prav v teh "neobveznih" motivih kot tiha voda pokažejo tudi nedvomne umetniške razsežnosti, predvsem v portretih ženic, otrok, posnetkih živali. Skoznje se na pretanjen način izraža tista posebna Cigličeva občutljivost za šibko in ranljivo, ki ga je kot človeka, ki je bil živa priča najbolj krvavih in krutih dogodkov minulega stoletja - od nasilnega mobiliziranja v nemško vojsko do partizanskih let in povojnega terorja na Golem otoku - temeljno zaznamovala tudi kot ustvarjalca. Tista posebna občutljivost in večni nemir, brez katerih ni dobrega fotografa. Kajti, kot je sam nekoč izjavil: "Včasih si človek zaželi, da bi sedel in si oddahnil. Vendar me kot kronista dogodki pehajo in silijo iz vrtinca v vrtinec."