Prva je ciljno črto prestopila 73-letna Britanka Pamela Jones, za njo pa tri leta mlajša Švedinja Birgitta Eklund. Suhljati vitalni gospe si čestitata, tekmici sta bili že v nekaterih drugih tekaških disciplinah. Potem se pogovorita o svojih tekaških običajih. Britanka pove, da doma teče vsak dan, na teden se tako nabere 35 do 40 kilometrov. "Varčujem sklepe, ti pri daljših tekih trpijo," doda nekdanja maratonka.
S športom se je vedno ukvarjala zgolj rekreativno. Na ljubljanskem veteranskem prvenstvu je nastopila še v teku na 10 kilometrov, kjer je bila prav tako prva, in v teku na 15 kilometrov, kjer je bila druga, za Švedinjo Eklundovo. Zakaj pri teh letih še sodeluje na športnih tekmovanjih? "Zaradi prijateljstev, ki so se na njih spletla, šport me ohranja krepko, navsezadnje pa mi to pomeni tudi način preživljanja počitnic," pove suhljata gospa, ki je za 5 kilometrov potrebovala dobrih 24 minut. Izjemno vitka je tudi Švedinja, ki se pohvali, da lahko še vedno zleze v oblačila, ki jih je nosila pri 50 letih. "Mislim, da ne bi bila tako fit, če se ne bi ukvarjala s športom," pove. Teče petkrat na teden, od tem pa dviguje tudi uteži, da krepi še mišice rok. Na veteranskem prvenstvu je nastopil tudi njen mož, a v drugih disciplinah in ne trenirata skupaj. "Upam, da se bom lahko s športom ukvarjala še pri 90 letih in čez. Preprosto dobro se počutim, ko naredim kaj zase," pove Švedinja.
Zadnja je v cilj pritekla 78-letna Bojana Naumović iz Beograda. Do cilja je potrebovala skoraj 20 minut več kot Britanka, a se s tem ni obremenjevala: "Pa te gospe so za olimpijsko normo, jaz nisem tako dobra!" Sedaj je prvič na tako velikem prvenstvu, doslej je s svojih klubom nastopala v državah Balkanske zveze. "Tek je moja ljubezen, vzbuja mi najlepše občutke in radost. Saj je znanstveno dokazano, da se po športnem naporu počutite srečni," še pove med počitkom po tekmi.
Janeza Rajka, 70-letnika iz Ljubljane, smo zmotili sredi peteroboja. Član Veteranskega atletskega društva na stadionu preživi uro do dve na dan sedem dni na teden. Če mu ne uspe priti na stadion, doma preteče krajšo razdaljo. Prepričan je, da ga prav šport in poseben režim prehrane - pretežno se prehranjuje z nekuhano hrano - ohranjata ne samo pri zdravju, pač pa tudi pri življenju. Zaradi težav z ledvicami je 40-odstotni invalid. "A moja bolezen ni ovira, celo nasprotno, s športom spravim strupe iz telesa," je prepričan Rajk in še, da bi marsikateri senior lahko opustil jemanje zdravil, če bi se le začel redno ukvarjati s kako športno dejavnostjo.
Bolezen ni ovira
Nasploh je med boleznimi in športno dejavnostjo zanimiva zveza. Marsikdo bi pomislil, da se v zrelejših letih s športno dejavnostjo ukvarjajo le ljudje, ki jim je življenje prizaneslo z boleznimi. A naši sogovorniki povedo, da ni tako. Švedinja Eklundova ima na primer astmo, ki pa jo ovira le v soparnem vremenu. Tudi ena naših najbolj prepoznavnih športnic veterank, 80-letna Helena Žigon, pove, da je pri 64 letih dala skozi hudo izkušnjo: zaradi raka so ji odstranili večino želodca. "A sem že v bolnici, ko sem bila čisto na tleh, gledala skozi okno na Golovec in si želela iti na tek," je povedala, ko smo smo jo srečali na drugi strani stadiona po teku na 10.000 metrov, še vedno nekoliko razočarano, ker ji sodniki niso dovolili končati teka. "Vodila sem za tri kroge, malo se mi je zvrtelo in sem hotela kako minuto ali dve počiti in potem nadaljevati tek, a mi niso pustili." Žigonova je nastopila še v teku na 400 metrov, v soboto pa bo tekla še na 200 in 800 metrov. Teči je začela pri 18 letih. Zdaj trenira pogosteje kot prej, dvakrat na teden v okviru Poletove tekaške ekipe. Zelo je ponosna na svojo vrnitev v aktivno življenje po težki bolezni. "Ko so mi prvič rekli, da je vse v redu, sem ponovno začela teči, a z velikimi težavami. Za progo, ki jo danes pretečem v pol ure, sem takrat potrebovala dve uri. A sem vztrajala. Danes sem tam, kjer sem bila včasih, seveda pa se poznajo leta in sem bolj počasna," je realna gospa.
Izziv: redna vadba
A na veteranskem prvenstvu ne nastopajo le seniorji, saj lahko nastopijo vsi, ki so starejši od 35 let, ne glede na to, ali so se s športom kdaj ukvarjali tekmovalno ali rekreativno. "Morda je izraz veteransko neposrečen, a ne najdemo boljšega poimenovanja. Sam pravim, da gre za šport odraslih in starostnikov," je povedal Edo Šega, direktor prireditve. Pove, v čem vidi bistvo tovrstnih evropskih prvenstev: "Za ljudi je to izziv, da se redno ukvarjajo z vadbo, in to ne glede na leta. Na tekmovanja pridejo, da bi se srečali s sotekmovalci, primerjali rezultate z vrstniki, z vsem tem pa krepijo svoje psihofizične sposobnosti. Ljudje, ki so v službi, so zaradi tega bolj delovno storilni, upokojeni pa so v večji meri sposobni skrbeti zase in ne obremenjujejo družbe in drugih." Opaža tudi, da je šport odraslih gibanje, ki se širi in je po številčnosti že preraslo število športnikov v absolutni kategoriji, torej športnikov, ki dosegajo vrhunske rezultate. Glede na to, da je na voljo 28 atletskih disciplin, se ljudje preizkušajo v različnih disciplinah, da najdejo tiste, ki jim najbolj ustrezajo. Največ je po Šegovih besedah metalcev in tekačev na kratke proge.
Šport bi moral biti nekaj, kar je namenjeno zdravju, pove tudi upokojeni zdravnik Matija Dolgan, ki tekmovalcem nudi zdravstveno pomoč. A zdravje pomeni tudi biti prijeten do drugih, da ne prihajaš v konflikte, pa tudi primerno jesti in piti, razmišlja. To pa se brez fizičnega dela ne da. Za uspeh v življenju je pomembno veliko dela, tako z glavo kot s telesom. "Ljudje, ki se ne ukvarjajo s telesno aktivnostjo, verjetno živijo enako dolgo kot tisti, ki se, a je produktivnost njihovega življenja veliko nižja." Svetuje pa, da se ljudje ukvarjajo z raznolikimi športi, saj s tem krepijo različne mišične skupine.
Športnike veterane lahko na stadionu Železničarskega atletskega kluba pri nastopih spodbujate še do nedelje. Vstop je brezplačen.
