V preteklih letih so jo gostili Rotterdam, Luksemburg, Ljubljana, Frankfurt, San Sebastian in Nikozija. Tokratna Manifesta se ne bo odvijala le v enem mestu, ampak v celotni italijanski regiji Trentino v Južni Tirolski, kar bo še bolj poudarilo migracijsko, popotniško ideologijo s sloganom sto milj v stotih dneh. Na Manifesto 7 je bila s projektom Naključni osebni pogovori povabljena tudi karierna sodobna umetnica Milena Kosec, s katero smo se pogovarjali pri vrtu Vile Katarine.

Prelomnica za vaš trenutni način dela je bila retrospektivna razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC), s katero ste pospravili dokumentacijo državice Ptičjestrašilne?

Nematerialno umetnost, s katero se ukvarjam danes, sem začela postopoma in organsko razvijati v zadnjih petih letih iz predhodnih projektov. Odločitev, da pospravim z materialno produkcijo, pa se je res zgodila z lanskoletno razstavo Odprtje Državičinih arhivov. Bistveno pri vprašanju nematerialnosti je tudi to, da se trudim čim manj materialnega trošiti, ne le ne proizvajati. To pa je prisotno pri mojem delu že ves čas. Poskušam delati s tistim, kar imam na razpolago.

Ali ste na podlagi te razstave dobili tudi vabilo na Manifesto?

Povabilo je prišlo na podlagi moje usmerjenosti v nematerialno ustvarjanje in seveda tudi na podlagi knjige Državica Ptičjestrašilna Milene Kosec, ki so jo ob tej priložnosti izdali v MGLC. S to knjigo sem dobila pregled svojega dosedanjega dela z obsežnim strokovnim tekstom. V našem prostoru je to zelo izjemno, saj si brez tovrstne publikacije zelo težko viden v mednarodnem prostoru. Povabilo sem sprejela, ker želim, da za vsebino mojega dela in razmišljanja izve čim več ljudi in ker delam kariero na področju sodobne umetnosti. Kar pa je zelo težko.

V nematerialnosti tiči neki paradoks, saj je lahko vidna šele, če posredno o tem govori nekaj materialnega.

V mojem delu vzporedno tečeta dva procesa. Prvič, želim sebe distancirati od kakršne koli materialne produkcije; na drugi strani pa želim, da galerija ali institucija prevzame nalogo predstavljanja. Moje umetniško stališče je, da pričakujem od galerije, da suvereno opravi svoje delo, ne da bi morala jaz vzporedno dokumentirati svoje delo, kar danes umetniki čedalje bolj počnejo. Dokler sem delala sama, sem dokumentiranje opravljala, kolikor se mi je zdelo potrebno, ko pa sem bila povabljena v galerijski prostor, sem se začela ukvarjati z razmerjem med umetnikom in galerijo. Zelo radikalna odločitev z moje strani je, da pričakujem od galerije, da prevzame vlogo, za katero potrebujem, da jo igra nekdo drug, tudi če ne bi delala nematerialno.

Kdaj ste začeli sodelovati z galerijami?

Mojemu vstopu v galerijo so sledile predstavitve na preglednih razstavah sodobne slovenski umetnosti; medtem sem se upokojila in začela 24 ur na dan razmišljati in delati z umetnostjo. Odločila sem se, da želim spregovoriti več ljudem. Mislim, da je to spet paradoks. Na eni strani se v konkretnem delu s pogovori poskušam osredotočiti na enega samega obiskovalca, po drugi strani pa želim, da to nekaj pomeni, da o tem razmisli tudi teorija. Tega pa ne morem narediti sama, zato potrebujem inštitucijo. Manifesta je zame zelo dobrodošla, ker ima seveda širši odmev.

Izvedli boste serijo osebnih pogovorov, od katerih bo vsak trajal pol ure.

Naključni osebni pogovori bom izvedla v septembru. Ker gre za osebne pogovore, sem bila vključena v projekt skupine kustosov RAQS z naslovom Tabula rasa, ki je namenjen domačinom in bo 111 dni potekal v Bolzanu v glavnem razstavnem prostoru z naslovom Rest of Now. Ker potrebujem naključno občinstvo, ne bom delala ravno v prostoru Ex alumix, temveč v sobi 105. Biti vedno nekje na robu, pa je pri meni zelo naravno in običajno.

Povabilo na Manifesto vseeno ni obrobno.

Seveda sem bila povabila zelo vesela, ampak sem kmalu ugotovila, da si kot slovenski umetnik gol in bos, ker nimaš nobenega ustreznega aparata, ki bi podprl udeležbo na taki prireditvi. Z ljudmi bi se lahko pogovarjala tudi brez organizacije Manifeste, ampak želim izpostaviti, da ima okvir, znotraj katerega nastopaš, enako težo kot samo delo.

Torej gre za širši družbeni problem in ne le problem umetnosti?

Danes smo tako globoko v uničevanju surovin, da se sploh ne zavedamo več, kaj vse uničujemo. Seveda ne morem pričakovati, da bi bila sposobna tako radikalno poseči v vse te probleme, temveč iščem možnosti, kako s čim manj balasta in materialne obremenitve vseeno govoriti o svojem delu, ga predstavljati in širiti vprašanje o tem, kaj to je, kaj to pomeni. V pogovorih zato ne postavljam vprašanj, ampak se pogovarjam. Praviloma pride do pogovora z neznanim človekom. Pogovor je mimobežen, a zelo odprt in oseben. Prvi tovrstni projekt je bil Srčni utrip, kjer sem pristopila k neznani osebi in jo prosila, ali lahko poslušam njeno srce.

To je tudi kritika komunikacijske tehnologije.

Pri pogovorih, ki so bili narejeni že na različne načine, pazim, da ničesar ne proizvedem. Pozabim tudi, o čem se z ljudmi pogovarjam. Pogovor je res zelo trenuten in oseben. Če bo kašen mimoidoči pogovor medtem fotografiral, tega ne morem preprečiti. Torej govorim tudi o tem, da smo danes na vse možne načine posneti, zabeleženi in ne zdi se mi potrebno, da bi umetnik to počel še dodatno.