Že v The Velvet Underground je Lou Reed v formo pop-rock pesmi vrival prvine hrupa in repeticije, ob obilni pomoči Johna Calea, ki je izšel iz minimalizma in avantgarde. Ob pesmih, prijetnih za uho, so The Velvet Underground parali ušesa z disonantnimi kitarskimi igrami in rezkimi potegi viole. Če jih pod okrilje ne bi vzel Andy Warhol, verjetno nikoli ne bi prišli do plošče…

Kakor koli že, šele po razpadu skupine se je začel širiti dober glas. Za to je najprej poskrbel kar Lou Reed sam z uspešno samostojno kariero, nekaj je pripomogel David Bowie, pa novovalovski izvajalci… Na začetku samostojne kariere je Reed zelo hitro pridobil status "rock'n'roll živali", če povzamemo kar naslov njegove koncertne plošče iz leta 1972. Bil je enfant terrible, nepredvidljiv, divji, nasploh težaven. Takega so sprejemali vse številnejši ljubitelji, ko je posnel in objavil ploščo Berlin. Melanholično, temno, sočutno "dramo" o prostitutki Caroline. Berlinsko atmosfero je povzel iz pripovedovanja pevke Nico, do tedaj namreč nikoli ni bil v mestu, obdanem z zidom. Ker je Lou zavrgel pričakovanja ljubiteljev, je padel v nemilost, pa tudi kritika je bila enotna...

A to ni bilo še nič v primerjavi z drugim preobratom, tokrat v nasprotno smer. Tokrat je bil neusmiljen Lou Reed. Ko je že v drugo uspel rešiti kariero s komercialno uspešnim albumom Sally Can't Dance (1974), je na založbo RCA prinesel trak s posnetki za dvojni album Metal Machine Music (MMM). Na posnetkih pa ni bilo drugega kot destilacija robnih učinkov električnih kitar. Seveda so že drugi kitaristi pred njim, predvsem Jimi Hendrix, vešče izkoriščali t.i. feedback, povratno zvezo med kitarskim magnetom, ojačevalnikom in zvočnikom, a je Lou te učinke pripeljal do skrajne meje. Na plošči ni slišati drugega kot golo manipulacijo teh zvokov. Na plošči ni pesmi, ni petja, ni ritma, ni melodij… Le za dobro uro čistega užitka v samem zvoku - ali bolje, škripanju - električnih kitar.

Mnogi so takrat razumeli in slišali MMM le kot nesmiseln hrup, antisocialni testament, nehumano trpinčenje, celo kot elitistični posmeh poslušalcem. V prid slednji tezi so tehnični opisi postopkov pri snemanju plošče izpisani na ovitku plošče, ki so kvečjemu cinični komentar k "akademskemu" pristopu h glasbi. Nekateri so album razumeli kot Reedov odgovor na stroge zahteve gramofonske založbe, Reed naj bi le na hitro in brez truda izpolnjeval pogodbo… Založba je oklevala, prvotno je nameravala objaviti posnetke pri podružnici, specializirani za klasično glasbo. A Lou Reed je bil takrat že uveljavljen rockovski izvajalec in tudi ovitek je zasnoval v slogu rockovskih izdaj. Tako je založba le tvegala, izdali so celo napredno kvadrofonsko različico in v neskončno se vrtečo 8-stezno kaseto. Že običajna stereo izdaja na dvojnem vinilu se je prodajala pod pričakovanji in po treh tednih je bila plošča umaknjena iz prodaje.

Do poravnave je vodilo kar nekaj vmesnih korakov. Pojavili so se izvajalci, ki so posredno ali neposredno črpali iz zapuščine skrajnejših plati The Velvet Underground ali celo Metal Machine Music. Na različnih koncih sveta so vzniknili ustvarjalci, ki so brisali meje med popularno kulturo in zvočnimi eksperimenti. Iz Japonske sta prodirala Merzbow in Keiji Haino, iz newyorškega undergrounda so na plano izšli Sonic Youth, Fennezs je opozoril na tovrstno dogajanje v Avstriji. Šele skozi leta širjenja poslušalske percepcije se je zgodila poravnava za nazaj. Najprej so ploščo Metal Machine Music zaradi vse večjega zanimanja natisnili piratski založniki, leta 1992 se je prvič pojavila v CD-formatu, a Lou Reed ni bil zadovoljen z zvokom. Zato je ob 25-letnici izvirne izdaje sam prisostvoval remasteriranju posnetkov, ki so tokrat zveneli "skoraj tako dobro kot z vinilne plošče", in založba Budha je Metal Machine Music še enkrat vtisnila v CD. Z eno omejitvijo: na vinilnem albumu se zadnja brazda zaključi sama vase, poslušalec mora lastnoročno dvigniti iglo, če želi končati neskončno kompozicijo hrupa.

Ob plošči MMM se zlahka poraja temeljno vprašanje, kje se konča zvok in začne glasba? So tisti, ki so uživali ob poslušanju plošče, uživali v kitarskem zvoku ali so našli tudi "glasbene" kvalitete? Komorni ansambel Zeitkratzer jih je; leta 2002 so se namreč odločili celotno kompozicijo hrupa zaigrati v živo, z akustičnimi instrumenti. Po nekaj vajah so kompozicijo spravili tudi na papir: "Prepis zagotovo ni natančen do zadnje note, ampak osnovan na teksturi zelo natančno definiranih zvokov/melodij in uporabe modularnosti te teksture. Uglasitev je ves čas ista, potem se pogosto vključi prepariran klavir, harmonika ali marimbafon," odgovarja pianist Reinhold Friedl po elektronski pošti. "Mislim, da je bilo izredno pomembno, da je naš harmonikar, Luca Venitucci, ugotovil uglasitev Reedove kitare, kar je bilo res presenetljivo, ampak to je bila verjetno poglavitna ugotovitev za razumevanje kompozicije. Drugo, kako postaviti zvoke in hrup za različne instrumente, je bilo dokaj enostavno. Ko sem se odločil za dodatno godalo (viola), sem dobil dovolj intenzivno ritmično feedback sktrukturo - izvirno je Reed naslonil kitaro z odprto uglasitvijo na ojačevalec. Bilo je dokaj enostavno, saj smo predhodno že delali z nekaterimi noise-glasbeniki, kot sta Merzbow ali Zbigniew Karkowski, in smo vedeli, kako ustvariti te posebne zvoke in posebno, kako jih ojačati."

H koncertni izvedbi so povabili Louja Reeda, ta pa jim je odgovoril, da je MMM nemogoče predstaviti v živo. Ko so mu poslali nekajminutni odlomek, je spremenil mišljenje. Novembra leta 2002 so skupaj nastopili v berlinski operni hiši in navdušili navzoče. Posnetki so te dni izšli pri newyorški illbientalni založbi Asphodel v obliki dvojne izdaje, CD in DVD. Poleg izjemno intenzivne, akustične izvedbe na DVD najdemo še posnetek intervjuja z Loujem Reedom, narejenim pred nastopom. Končno lahko izvemo nekaj več o njegovih namenih in dejanskih postopkih.

"Electricity comes from other planets," je pel Reed že v pesmi Temptation Inside Your Heart iz časa The Velvet Underground. Le da je to "elektriko" ujel med kitarske strune in jo ojačal/preoblikoval v fizično silo. Del te sile pa je mogoče speljati nazaj med strune do stanja, ko celoten sistem zaniha.

Lou Reed si je zamislil sistem dveh ojačevalnikov in dveh kitar, se igral s postavitvami, ojačenjem, uglasitvami, do stopnje, ko je tak sistem začel igrati sam. Pojavili so se ponavljajoči se zvočni valovi, ki so udarjali skupaj in ponovno vplivali na celotno valovanje. V analognem svetu ni natančnih ponovitev, vsako najmanjše odstopanje že vpliva na zven celotnega sistema valovanj, kar je Reed izkoristil v tej samoigrajoči kompoziciji.

Bi bilo to že dovolj? Ne, Reed poudarja, da je v bistvu pisec pesmi, da ima občutek za melodijo, ritem, in natanko to je iskal v na videz kakofoničnem svetu zvokov. Iz obilice zvočnega gradiva je nato iskal dele, kjer so se vsaj v obrisih pokazale prvine "pesmi", te je potem "izrezal" in iz njih sestavil štiri 16-minutne kompozicije. Nič provokativnega zaradi provokacije same ni bilo v tem njegovem početju, zagotovo pa je moral vedeti, kakšni bodo odzivi na tovrstni eksperiment, posebno v luči njegovega takratnega statusa.

Velvet Underground so bili leta 1995 sprejeti v rock'n'roll dvorano slavnih, lani so njihov album The Velvet Underground and Nico v vodilnem angleškem glasbenem tedniku NME razglasili za najboljši rockovski prvenec sploh. Letos je Lou Reed na nekaj koncertih v celoti predstavil ploščo Berlin, presenetil pa je še z eno ploščo. Objavil je glasbo, ki jo je prvenstveno namenil le samemu sebi, spremljavo za jutranji tai-chi ob reki Hudson. Na prigovarjanje prijateljev je posnetke le objavil na CD-plošči Hudson River Wind Meditation.

Ljubitelji ob statični, meditativni glasbi brez izrazite melodije in ritma že vihajo nos. Upravičeno?