Gre za pomembno zmago ameriškega svobodoljubnega tiska pa tudi nekaterih konservativnih krogov, ki so se enotno uprli zamisli o uradu za dezinformiranje, čeprav so jih v obrambnem ministrstvu prepričevali, da bo vse skupaj usmerjeno predvsem v tujino, arabski svet, in obljubljali, da doma česa podobnega ne nameravajo početi.
Novinarji so v zvezi z zadevo opozarjali na obdobja, ko se je s takšnimi dezinformacijami oziroma aktivnim delovanjem na tujem ukvarjala ameriška obveščevalna služba CIA. Takrat je marsikaj neresničnega spravila med ljudi, zadeve pa so potem udarile nazaj na domače bralce. Časopisna uredništva pa so se povrhu vsega še ustrašila, da utegne obrambno ministrstvo za svoje skrivno delovanje poskušati pridobiti tudi kakšnega poklicnega novinarja, dopisnika na tujem, kar bi utegnilo ogroziti delovanje velikih ameriških časopisnih in televizijskih podjetij ter celo spodkopati varnost njihovih novinarjev. Ameriški mediji so tudi zelo skrbno gradili sistem, ki temelji na preverjanju resnicoljubnosti uradnih ameriških virov, kar bi utegnili sedanji načrti obrambnega ministrstva uničiti, še posebno, če bi medije to prosilo, naj zaradi domoljubja sodelujejo z njim in ne razkrivajo njegovih skrivnih dezinformacijskih operacij.
Splošen posmeh
Zaradi vsega tega so ameriški mediji odločno in soglasno nastopili proti načrtom obrambnega ministrstva, napadali so ga in se mu posmehovali v komentarjih in s karikaturami. Pritisk medijev je bil tako močan, da ga v obrambnem ministrstvu niso mogli zdržati, zato so svojo zamisel opustili in to celo javno objavili. Seveda ni nemogoče, da bodo v obrambnem ministrstvu s pomočjo kakšnega drugega urada in zelo diskretno kaj storili tudi na tem področju, vendar zagotovo v precej ožjem obsegu, kot bi lahko.
Gre za nov dokaz, kako odločna je ameriška javnost, če hoče njena vlada omejiti ali spodkopati ameriške državljanske svoboščine, četudi z opravičilom, da je treba zaostriti boj proti terorizmu. Mednje zagotovo sodita tudi svoboda govora in pravica do resničnega obveščanja. Sedanja ameriška vlada je na tem področju doživela že kar nekaj porazov. Ko se je razvedelo, da namerava ustanoviti nagla vojaška sodišča za sojenje zajetim talibanom in alkaidovcem po posebnih vojaških predpisih brez pravice do pritožbe in brez prave odvetniške pomoči, je nastal tak vihar, da so predpise, po katerih jim bodo verjetno sodili, bistveno omilili. To je tako omajalo načrte obrambnega ministrstva, da bi vsem ujetnikom sodilo po hitrem postopku in jih tako tudi zaprlo, da je v torek sporočilo, da takšnih sojenj morda sploh ne bo, kajti ameriški preiskovalci med 500 ujetniki, kolikor jih imajo, menda niso našli niti enega, ki bi ga lahko postavili pred takšno sodišče.
Sedanja ameriška vlada jo je slabo odnesla tudi, ko je sporočila, da ujetnikom ne bo priznala položaja vojnih ujetnikov. Dvignil se je takšen vihar, da je njihov položaj zdaj bistveno boljši, čeprav jih formalno ne priznava za vojne ujetnike. Verjetno bo tudi talibanom priznala vse prednosti ujetnika uradno priznanega nasprotnika.
Poraz za porazom
Ne samo obrambno ministrstvo, ampak tudi pravosodno ministrstvo pod vodstvom Johna Ashcrota je pri prizadevanjih za uvedbo nekaterih omejitev človekovih pravic doživelo precej neprijetnih porazov. Novinarji so ministra tako napadali, da so ga karikaturisti začeli imenovati kar ameriški taliban in ga upodabljati s turbanom na glavi, češ da so njegove napovedane omejitve človekovih pravic za ameriške državljane podobne tistemu, kar so v Afganistanu počeli talibani, ko so bili tam na oblasti. Vse to potrjuje, da Američani sicer ne nasprotujejo poglobitvi boja proti terorizmu doma in na tujem, vendar ne v škodo temeljnih izhodišč ameriške svobodoljubne demokracije, ki so jih gradili dolgo vrsto let.
New York Times pa je predvčerajšnjim razkril novo neprijetnost v obrambnem ministrstvu. Menda se je povezalo z nekaterimi filmskimi producenti in jih začelo prepričevati, naj pripravijo kar nekaj filmov in televizijskih oddaj, v katerih naj bi poveličevali ameriške vojake v afganistanski vojni. Posneli naj bi jih tako, kot da bi bili posneti med pravimi boji. Za New York Times je to nedopustno zapeljevanje javnosti, poskus olepševanja in nadzora nad tistim, česar ameriški televizijski snemalci niso mogli posneti, vojni poročevalci pa ne videti, ker jim vojaški poveljniki tega niso dovolili.
