Slovenci pa smo do obeh načinov delitve ali souporabe prevoznih sredstev še vedno zelo zadržani, saj svoje jeklene konjičke neradi posojamo, če že, pa raje sprejmemo sopotnika in sami obdržimo nadzor nad volanom in prestavno ročico.

"Carsharing... Zanimiv koncept, ampak dvomim, da bo res zaživel. Avto imam zato, da ga lahko uporabim, ko se mi zahoče. Je pa res, da zlasti pozimi počiva. Ampak, da bi me vedno skrbelo, v kakšnem stanju ga bom dobil nazaj? Tudi če ni veliko vreden, ga ne posodim kar komur koli." To je le eno od razmišljanj o "carsharingu" na enem od spletnih forumov, kjer uporabniki nakazujejo, da večina Slovencev še ni pripravljena na takšen sistem prevozov in da bomo pri tem potrebovali še veliko spodbude.

Ljudje potrebujejo spodbudo, še posebno pri novostih

Podobno zgovorni sta tudi zgodbi projektov Deliva.si in PosodiAvto. Prvega, ki povezuje uporabnike "carpoolinga", je pred dvema letoma s pomočjo evropskih sredstev vzpostavil Center za razvoj Litija. Portal je bil sprva precej obiskan, ker so ga veliko promovirali, po koncu projekta, ko za to niso imeli več namenskih sredstev, pa je obiskanost upadla, pripoveduje Gašper Kleč, vodja projekta. "Opazili smo, da je bil obisk portala močno povezan z njegovo promocijo. Oglaševali smo tudi v študentskih revijah, takrat se je obisk zelo povečal, saj so študentje pogosti uporabniki portala," je dodal Kleč. Med študenti je sicer najbolj priljubljen portal za "carpooling" Prevoz.org, kar je bržkone eden od razlogov, zakaj se drugi tovrstni portali niso toliko prijeli. "Vsekakor vse oblike skupnih prevozov - med njimi seveda tudi deljenje avtomobilov - prispevajo k manjšemu onesnaževanju, porabi energije in v končni fazi k manjši porabi denarja za osebne prevoze," poudarja Kleč.

Ekipa projekta PosodiAvto z Levom Piautzerjem na čelu pa je pred kakim letom želela vzpostaviti sistem "carsharinga", v okviru katerega bi lastniki svoje avtomobile posojali drugim uporabnikom, vendar se je izkazalo, da gre za še bolj zahteven podvig od "carpoolinga". Že pri urejanju formalnopravnih zadev so naleteli na zid pri zavarovalnicah. Lastniki vozil, ki bi jih bili pripravljeni posojati drugim uporabnikom, bi namreč morali plačati dvakratni znesek kasko zavarovanja, kar pomeni, da bi za kritje tega stroška morali na teden z izposojo zaslužiti od 7 do 10 evrov, je pojasnil Piautzer in dodal, da bodo zato projekt, v katerega se je sicer vključilo okoli 120 lastnikov avtomobilov in nekaj več kot 300 uporabnikov, začasno ustavili.

Piautzer bo zdaj srečo poizkusil še v tujini, v estonskem Talinu, kjer zavarovalnice lastnikom vozil omogočajo preprosto dodatno zavarovanje za drugega voznika, mestne oblasti pa souporabo avtomobilov spodbujajo do te mere, da bodo za vozila z večjim številom potnikov uredili cenejši dostop do mesta oziroma jim bodo namenili poseben vozni pas. Kaj bo s projektom PosodiAvto, se Piautzer še ni odločil. Morda ga bo čez čas, ko bodo ljudje tu vedno bolj prisiljeni najti alternativne načine prevoza, spet oživil in povezal s talinskim modelom "carsharinga", pravi.

Smo posesivni in nezmožni deljenja?

Na vprašanje, kaj nas tako loči od drugih Evropejcev, da nismo pripravljeni deliti, četudi bi si s tem sami zmanjšali stroške, specialistka klinične psihologije Ivna Bulič odgovarja, da pri Slovencih ne gre za nekakšno posebno posesivnost in nezmožnost deljenja materialnih dobrin, saj se zdi, da z deljenjem manj pomembnih stvari, kot so kolesa, prikolice, apartmaji in podobne (ne)premične, nimamo posebnih težav. "Po mojem splošnem vtisu je za del slovenske družbe posedovanje avtomobila, podobno kot nepremičnine, visoko umeščena vrednota. Oboje predstavlja za marsikoga merilo uspešnosti, lastne vrednosti," pojasnjuje in dodaja, da je takšno umeščanje vrednot povezano s čustvi, zato je vrednote tudi težko spreminjati.

"Se pa lahko spremeni vedenje posameznika, ki bi denimo zaradi posedovanja avtomobila ogrozil zadovoljevanje osnovnih potreb, kot sta streha nad glavo ali redna prehrana, in bi verjetno v tem primeru ravnal racionalnejše ter se seveda odločil za javni prevoz ali morda carsharing," meni Buličeva. Meni še, da bi bilo treba v slovenskem prostoru storitev najprej podrobno predstaviti in ob tem nasloviti predvsem mlajšo populacijo, ki je za novosti najbolj odprta. "Bo pa uspešnost prenosa storitve v naš prostor odvisna tako od te temeljite prezentacije kot tudi od praktične izvedbe storitve," ocenjuje Buličeva.

Nasproti bi morala priti tudi država

Enako menijo tudi v društvu za sonaraven razvoj Focus, kjer "carsharing" in "carpooling" podpirajo tako z ekonomskega kot okoljskega vidika. "Tudi mi smo želeli narediti temelje "carsharingu", a smo tudi mi končali pri zavarovalnicah," je povedala Katarina Otrin, vodja projektov mobilnosti, in dodala, da bi morala tu naproti stopiti država in področje sistemsko urediti, da bi ljudje točno vedeli, za kaj gre in kaj lahko pričakujejo, s čimer bi dobili tudi občutek varnosti in zaupanja v souporabo vozil. "Ljudje iščejo alternativo, jasen pokazatelj tega je portal Prevoz.org, ki dobro deluje. Če bi ponudniki javnega prevoza spremljali, kakšne prevoze iščejo uporabniki portala, bi lahko tudi oni prilagodili ponudbo javnega potniškega prometa in s tem pridobili več potnikov," je prepričana Otrinova. Če ni ponudbe, pa se ljudje sami organizirajo, pri čemer je souporaba avtomobilov zelo dobrodošla, še posebno v mestih, saj je takšna delitev avtomobila mišljena za krajše razdalje oziroma opravke, po katerih ljudje ne morejo s kolesom ali peš, je še povedala Otrinova.