Kako je mogoče, da po eni strani župan Franc Kramar priznava zakonitost delovanja države, na drugi strani pa terja, da te zakonite postopke ukine? To je morda še ena od bohinjskih pogruntavščin, ki jih sicer ni ravno malo. Spomnimo se samo ideje o zimskih olimpijskih igrah, ki je tudi sprožila številne odzive. Vendar največkrat v slogu: "To je pač Bohinj in taki so Bohinjci!"
Pa razlaga najnovejše bohinjske akcije ni preprosta. Predvsem zato ne, ker zadeva skrb za okolje, ki je vsem strankam, gibanjem in nasploh vsem nam vedno pri roki. Prav tako ne manjka okoljevarstvenikov, ki so ob bohinjski pobudi ostali bolj ali manj tiho. Tudi v javnem zavodu Triglavski narodni park niso ravno ognjevito skočili pokonci, ko jim ena od občin v parku pravzaprav poskuša ohraniti nedovoljene objekte. Zadovoljni pa so črnograditelji, ki imajo - in to je treba priznati - vsak svojo zgodbo. Zato je toliko bolj presenetljivo, da so na vrsto za rušenje prišle zlasti stavbe tistih, ki so se kot črnograditelji prijavili sami. Vsi drugi, bolj skriti, bodo prej ali slej tudi prišli na vrsto, trdijo odgovorni.
Izvirni greh je v tem, da nekdanje občine na tem koncu Gorenjske niso uredile prostorskih aktov, zato je to naredila država. Potem pa tega izrednega prostorskega akta dolga leta ni izvajala v praksi, sicer bi črne gradnje v Triglavskem narodnem parku padale že prej. Ko pa je bil sprejet nov zakon o parku in ko so se tudi v Ljubljani naposlušali kritik o neučinkoviti državi, inšpekcijah, ukrepih, so pač začeli delovati. In državni valjar gre zdaj lepo čez vse, in to po predpisih.
Bohinjci so prej klicali na pomoč državo, zdaj pa bi radi, da bi tu malce zaspala, upočasnila ritem, ker pač padajo (večinoma) vikendaške brunarice, ki so jih zgradili in v katerih počitnikujejo konkretni ljudje. Dokler je bila zakonodaja le papir, se ni nihče preveč pritoževal, ko je na vrsto prišlo rušenje, je vik in krik. Zagotovo niso vse črne gradnje enake, zagotovo bi se marsikatero le dalo legalizirati, a v Bohinju najprej terjajo prekinitev vseh rušenj. Najglasnejši je bil tuji državljan, ki ni izkoristili niti naše zakonodaje in njenih možnosti, je pa bil ogorčen, kaj si v Sloveniji dovolimo in rušimo njegovo hišico. V Avstriji bi bil verjetno tiho, ker se tam državo jemlje malo drugače kot pri nas.
