Če vemo, da so Stojkovi umetniški cikli 70. in 80. let nastali kot gesta intimnega odpora do vpetosti v fotografsko dokumentiranje turobnega in brezperspektivnega političnega in družbenega dogajanja, je seveda ob novi razstavi nemogoče zaobiti vprašanje, ali ne vodijo avtorja v umik k intimnemu podobni vzroki tudi v sodobnosti, natančneje v obdobju 2004-2011, v katerem je nastalo barvno nadaljevanje cikla.

Ključni in seveda najbolj opazni element razlike med obema različicama projekta Telo v igri je njun oblikovni okvir, ki ga vzpostavljata najprej monokromna estetika in nato čustveno intenzivna atmosfera v enotnem rumeno-oranžnem barvnem spektru. Oba cikla pa obenem odločno izstopata iz Stojkovega siceršnjega umetniškega fotografiranja, v večjem delu osredotočenega prav na ženski akt, saj sta edini, ki telo obravnavata v poskusih abstrakcije. Če se razgledamo po ostalih ciklih, kot so Okus po prahu, Empty Rooms in Izgubljeno telo J. K., vidimo, da je v prvih dveh Stojkovo zanimanje namenjeno dopolnjujoči se interakciji in uravnoteženi naravi dveh samot, prostora in telesa. Akt s pariških in londonskih ulic v Izgubljenem telesu J. K. kot "punctum" vzpostavlja maksimalno izpostavljeno in krhko telo v nelagodnem, obteženem razmerju z zgodovino, ki jo sugerira prostor. Pomirljiv odnos sugerira ples na obali Zandvoorta, kjer je zanimanje z akta prešlo na gib telesa in nekonfliktno sožitje človeka z naravo.

Če se vrnemo povsem na začetek Stojkovega akta, v prvem "delu" Telesa v igri najdemo liričen odmik od fotorealizma in abstrahirano umestitev golega telesa v bežno nakazani, nedoločljivi prostor, kjer med telesom in prostorom ni gotove meje, saj sta obe površini podvrženi enotni tehnični obdelavi. Medtem pa novi cikel telo vzpostavlja kot totaliteto prostora, s čimer v Stojkovem delu nazadnje pride do naturalizacije akta in njegove osamosvojitve od konotacij v odnosu do prostora, ki jo izdatno potrjuje in nadgrajuje svobodni gib. Ključna razlika med prvim in drugim delom opusa tako stoji v premiku od upodabljanja v jeziku lirične izpovedi do upodabljanja, v katerem je jezik estetike popolnoma podvržen fizičnim, mentalnim, čustvenim in energijskim potencialom gibajočega telesa.

Napetost in plodni konflikt novega cikla Telo v igri ustvarja odnos med toploto in obenem agresivnostjo, kakršno prinaša barvni spekter, ter nežnim in obenem ostrim in ognjevitim gibanjem telesa. Stojkova estetika poudarja aktivno, neposredno, neartikulirano, silovito sprostitev energije, ki se pretvarja v zlovešče, demonično in grozljivo. Izstopajo posamezne fotografije kot nosilke gest čistih čustev, nekakšne emotivne strjenke, najmočnejše podobe cikla pa so kompozicijsko uspele do mere, ko iz abstrakcije stopajo v groteskni realizem in še naprej - v puščavo resničnega čustva.